Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se ne odloča o kazenski odgovornosti delavca, delavec pa se v postopku ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP (češ da "kazenska ovadba" ne vsebuje vseh elementov), saj se v individualnem delovnem sporu uporabljajo določbe ZDSS-1 in ZPP.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejeta dne 18. 11. 2010 nezakonita in se razveljavi. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti nazaj na delovno mesto skladiščnika ter mu plačati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja do vrnitve nazaj na delo ter odvesti vse druge dajatve in prispevke, neto plačo pa nakazati na osebni račun tožnika in sicer zapadle mesečne obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka).
Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v izreku o izredni odpovedi ni navedeno niti časovno obdobje, niti količina, niti znesek, s katerim bi naj tožnik oškodoval toženo stranko kot delodajalca, saj niti v kazenski ovadbi, katero je podala tožena stranka, prav tako ni navedeno časovno obdobje kdaj naj bi bilo dejanje storjeno, količina odtujenega blaga ter vrednost odtujenega blaga, kar vse predstavlja elemente kaznivega dejanja. V kolikor se odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanaša na znake kaznivega dejanja, morajo ti znaki biti navedeni v izreku odpovedi, kot znak kaznivega dejanja. V izreku manjka višina protipravno pridobljene premoženjske koristi. Glede najdenih količin materiala sodišče zmotno zaključuje, da za trimetrsko klop z naslonjalom zadostuje manj kot 3 m blaga oziroma usnja za oblazinjena, saj je razumljivo, da je že sedalo široko skoraj 40 cm do 50 cm in dolžine 3 m. Stališče sodišča, da je imel tožnik pri sebi večjo količino blaga, kakor bi ga potreboval za oblazinjene in si je zato blago protipravno prilastil pri toženi stranki, so zmotni. Tudi priče so podale izmišljene izpovedbe, kar je v nasprotju z logiko teka življenjskih dogodkov. Zaradi premikov blaga iz skladišča v skladišče, so prevozniki oziroma skladiščniki spreminjali količino blaga oziroma blaga niso dostavljali v drugo skladišče, vendar je zato bila postavljena tudi kontrola pri izhodu, ki pa svojega dela ni opravljala. Zato tožnik ne more biti odgovoren, v kolikor so varnostniki, oziroma prevozniki, oziroma drugi skladiščniki pri premiku blaga zapisovali napačne količine. Edina obremenilna priča, kateri pa sodišče ne more verjeti je B.H., ki je izpovedal, da je blago od tožnika vozil končnim kupcem, kako pa je blago do tožnika prišlo, pa ni vedel povedati. Gre za klasično obliko valjenja krivde na drugega, saj je nesporno, da so pri priči B.H. našli zaseženo blago, večje količine in se je slednji nekako moral razbremeniti od kod mu tolikšna količina blaga in je na ta način sum prevali na tožnika. Sodišče je zmotno zaključilo, da je za primanjkljaj odgovoren tudi tožnik. Zakaj so drugi skladiščniki lahko iztrgali rdeče dobavnice, katere niso bile oštevilčene, pa ne more biti odgovoren tožnik, ampak tožena stranka kot organizator proizvodnje. Tudi razlog v sodbi, da naj bi tožnik prejel 100,00 EUR pri prodaji, katero je delil B.B., ni z ničemer dokazana. Tožena stranka tudi ni obvestila sindikat, sam sindikat pa je potem posredoval vlogo, s katero ni soglašal z uvedenim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar je v nasprotju z določili 1. alinee 1. odstavka 111. člena v zvezi s 84. in 85. členom ZDR. Tožena stranka z raznimi izmišljenimi nepravilnostmi hoče doseči prenehanje delovnega razmerja oziroma zmanjšati število zaposlenih delavcev, da ji ne bi bilo potrebno izplačati odpravnin. Podan je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, saj se sodba v odločilnih razlogih ne da preizkusiti, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko za sum storitve kaznivega dejanja ni opredelilo časovnega obdobja storitve kaznivega dejanja ter višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, zaradi česar je tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je kot odpovedni razlog navedena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja oziroma, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je razvidno iz izredne odpovedi, je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ko si je protipravno prilastil blago, last tožene stranke, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik s svojim ravnanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja tatvine. Tožnik se tudi zmotno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 133/2009, na katero je tožena stranka že opozorila, da delodajalcu ni potrebno „kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ“, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Ni odločilno ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja, temveč da navede znake kaznivega dejanja. Brezpredmetno je, da v izreku izredne odpovedi ni navedeno časovno obdobje, količina, ki naj bi si jo tožnik prisvojil in znesek, za katerega bi tožnik oškodoval toženo stranko. Predmetni postopek ni kazenski postopek in so zato procesne predpostavke manj stroge. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je tožena stranka za sum več tatvin premoženja izvedela 20. 10. 2010 in glede na določbo 88. člena ZDR odpoved podala pravočasno. Iz izjave in pričanja B.H. natančno izhaja, kako je izvršitev kaznivega dejanja potekala in da naj bi ga v posel vpeljal prav tožnik pred letom dni (torej leta 2009), priča D.T. pa je izpovedal, da je neujemanje materiala prvič opazil marca 2010 in da se je na ta način material peljal kakšnih štirikrat, je tako jasno, da je upoštevajoč določbe KZ o zastaranju, tožniku bila podana odpoved znotraj roka, ko je mogoč kazenski pregon. Tožena stranka ne more ugotoviti natančno količine, ki je bila odtujena, posledično tudi ne zneska oškodovanja. Vrednost odtujenega blaga in količina je brezpredmetna, saj je za ugotovitev znakov kaznivega dejanja po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pomembno to, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja in da tožnik s tem, ko si je prilastil blago tožene stranke, naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni mogoče sprejeti tožnikovega zagovora, da je leta 2001 kupil blago, ki mu je bilo zaseženo za oblazinjene stolov. Tožnik je v pisni izjavi z dne 8. 11. 2010 navajal, da mankov ni bilo in da so policisti pri njem zasegli dve bali, ki so mu jih vrnili, kar pa ne drži, saj je kasneje priznal, da mu teh bal niso vrnili. Gre za njegovo izmišljotino. Tudi ni jasno, kaj tožnik misli s tem, da sindikat ni bil pravilno obveščen. Tožnik je na zagovor prinesel pisni zagovor, v katerem je zahteval obvestitev sindikata, kar je tožena stranka tudi pravilno storila še isti dan.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.
Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazi z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič P.G., D.L., D.T., B.H., H.R., R.S. in D.Z. ter po soočenju tožnika z posameznimi pričami, in sicer H.R., D.T., B.H. ter R.S., zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja: Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.
Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je delovno sodišče na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem vezano zgolj na pravnomočno (obsodilno oziroma oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja). Procesna jamstva, ki jih zagotavlja Zakon o kazenskem postopku, veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V postopku pred delovnimi sodišči pa se uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), subsidiarno pa pravila ZPP. Tako se v tem postopku tožnik ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP, niti navajati, da kazenska ovadba ne vsebuje bistvenih elementov. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine po 204. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 s sprem. - KZ-1). Za kaznivo dejanje tatvine po določilih 204. člena KZ gre, kadar kdo komu vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Navedeno je sodišče tudi ugotovilo, in sicer da si je tožnik protipravno prilastil blago, ki je bilo zaseženo pri njem v hišni preiskavi in to blago je bilo last tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič ter tudi s soočanjem tožnika in prič in pri tem sodišče prve stopnje ni imelo dvoma (enako ocenjuje tudi pritožbeno sodišče), da je tožnik vzel material iz skladišča tožene stranke, saj so navedeno opisale tudi zaslišane priče kot D.T., P.G., predvsem pa B.H.. Z navedenim je bila tožniku dokazana kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Kot že pojasnjeno, pa delovno sodišče sodi po ZDSS-1 in ZPP ne pa po ZKP, kar zmotno meni pritožba. Delovno sodišče tudi ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odloča o kazenski odgovornosti delavca.
Sicer pa glede na podane ugovore pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je podana, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik kršil 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR pri čemer je delodajalec tudi dokazal, da je šlo za kršitev, ki je po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah konkretnega primera bila takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Z ravnanjem je bilo porušeno medsebojno razmerje med delavcem in delodajalcem in njuno nadaljnje delo ter sodelovanje ni več mogoče. Iz pritožbenih navedb pa tudi ne izhaja, v čem naj bi tožena stranka napačno obveščala sindikat o tem, da zoper tožnika vodi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba zavajajoče navaja, da je edina obremenilna priča, kateri pa sodišče ne more verjeti, B.H., ki je sicer izpovedal, da je blago od tožnika vozil končnim kupcem, kako pa je blago prišlo do tožnika, pa ni vedel povedati. Pritožba navaja, da gre za valjenje krivde priče na tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži, saj je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek in poleg izvedbe listinskih dokazov, ki sta jih predložili obe stranki je zaslišalo priče P.G., D.L., D.T., H.R., R.S. in D.Z. ter jih določene tudi s tožnikom soočilo, pri čemer so njihove izpovedbe glede bistvenih elementov načina delovanja tožnika identične, seveda pa so priče izpovedale različno le glede tega, koliko jim je bila situacija poznana in koliko so sodelovali s tožnikom. Res je, da je izjava B.H. obremenjujoča za tožnika, vendar se njegova izjava sklada s pričanjem ostalih prič. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da gre za neverodostojno pričo, kateremu sodišče ne bi smelo verjeti.
Neutemeljeno je tudi navajanje tožnika, da je splošno znano, da tožena stranka vodi veliko sodnih sporov s svojimi delavci na področju P. (kjer je bila neuspešna) in z raznimi izmišljenimi nepravilnostmi hoče doseči prenehanje delovnega razmerja oziroma zmanjšati število zaposlenih delavcev in da ne bi pri tem izplačevala odpravnin. Pojasniti je potrebno, da navedeni postopek tožnika, ki mu je tožena stranka podala izredno odpoved delodajalca, ni v nikakršni povezavi z ostalimi postopki, ki jih morebiti vodijo drugi tožniki zoper toženo stranko, delodajalec pa ima tudi vedno pravico da izvede postopke odpovedi v primeru, ko pride do situacije, ko delavci huje kršijo svoje delovne obveznosti in brez kakršnegakoli dovoljenja odnašajo material, ki jim je zaupan v zvezi z njihovim delom iz delovnih prostorov. Ob navedenem pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka in sicer, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določila 154. člena ZPP in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v postopku ni uspel. Po določilih 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 pa delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.