Jedro

Ob nedvoumnem določilu ZST-1 glede nastanka taksne obveznosti in učinka sklepa o oprostitvi plačila taks, ob izrecnem opozorilu tožnika o posledicah neplačila takse in ob dejstvu, da ima tožnik ves čas tega pravdnega postopka kvalificirano pooblaščenko, je pravilen zaključek, da tožnik roka za plačilo sodne takse ni zamudil iz opravičenega vzroka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita z njima izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pod opr. št. P 13/2009, z dne 21. 05. 2010 (v nadaljevanju sklep z dne 21. 05. 2010), ni ugodilo predlogu tožeče stranke z dne 23. 12. 2009 za vrnitev v prejšnje stanje in vrnitve ni dovolilo.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka pritožbo zoper sodbo v tej pravdni zadevi vložila dne 25. 08. 2009, ko sodna praksa še ni strogo sledila sedaj veljavnemu Zakonu o sodnih taksah (ZST-1). V praksi se je namreč vlogo za oprostitev plačila sodnih taks vlagalo šele po prejemu naloga za plačilo sodne takse in o takšnih vlogah je sodišče tudi vsebinsko odločalo. To se pred nekaterimi sodišči dogaja še danes. Poleg tega ni jasna odločitev sodišča prve stopnje, da je kljub sklepu z dne 07. 12. 2009, s katerim je štelo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo za umaknjeno, izdalo še sklep za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks in sklep, s katerim je tožečo stranko tudi oprostilo plačila sodnih taks od 25. 11. 2009 dalje. Dejstvo je namreč, da če se je pritožba štela za umaknjeno, je bil ta pravdni postopek končan in bodočih taksnih obveznosti ni bilo več. Poleg tega je tožnik takso za pritožbo pozneje tudi plačal, to je dne 03. 02. 2010, kar je bilo še pred pravnomočnostjo sklepa o oprostitvi taks z dne 25. 01. 2010, torej pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

ZST-1 je v svoji določbi 1. odst. 13. čl. nedvoumen, da sklep o oprostitvi plačila takse učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, pri čemer po 1. točki 2. odst. 5. čl. ZST-1 nastane taksna obveznost za pritožbo ob njeni vložitvi. Na posledico, da se pritožba šteje za umaknjeno, če taksa ni plačana v roku, danem v plačilnem nalogu (3. odst. 105. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je bil tožnik izrecno opozorjen v plačilnem nalogu za plačilo takse za pritožbo. Ob nedvoumnem določilu ZST-1 glede nastanka taksne obveznosti in učinka sklepa o oprostitvi plačila taks, ob izrecnem opozorilu tožnika o posledicah neplačila takse in ob dejstvu, da ima tožnik ves čas tega pravdnega postopka kvalificirano pooblaščenko, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik roka za plačilo sodne takse ni zamudil iz opravičenega vzroka oziroma tožeča stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, v posledici česar predlogu ni bilo možno ugoditi.

Ko se pritožba sklicuje na prakso glede ZST-1, je pojasniti, da če je takšna praksa res bila, je bila v očitnem nasprotju z nedvoumnimi določbami ZST-1. Poleg tega se pritožba le pavšalno sklicuje na sodno prakso in te prakse določno ne opredeli, tako, da se pritožbeno sodišče o sodni praksi v tej smeri niti ne more opredeliti. Na odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, posledično temu tudi na odločitev o pritožbi, ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločalo že po izdaji sklepa, da se šteje pritožba za umaknjeno, o oprostitvi plačila taks tožnika, in da je tožnik takso za pritožbo pozneje plačal. Posledično neutemeljenosti pritožbe, saj ni bilo ugotoviti niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zoper sklep z dne 21. 05. 2010 kot neutemeljeno zavrniti in sklep potrditi (2. točka 365. čl. ZPP).

Ker je z zavrnitvijo pritožbe postal sklep sodišča prve stopnje, da se predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, pravnomočen, je bilo v nadaljevanju odločiti še o (podredni) pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje pod opr. št. P 13/2009 z dne 07. 12. 2009 (v nadaljevanju sklep z dne 07. 12. 2009), s katerim se je štela pritožba tožene stranke zoper sodbo v tem pravdnem postopku za umaknjeno, ker tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo niti po izstavljenem mu plačilnem nalogu.

S to pritožbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče z njo izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je pooblaščenka prejela nalog za plačilo takse dne 16. 11. 2009 in ga takoj posredovala tožniku. Ta je imel odločbo o brezplačni pravni pomoči, razen za plačilo sodne takse, in je 24. 11. 2009 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani očitno pomotoma vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, misleč, da vlaga prošnjo za oprostitev plačila sodne takse. Ta vloga je bila dne 23. 12. 2009 odstopljena okrajnemu sodišču in je z njeno napačno vložitev kriva očitna nevednost tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na zgoraj pojasnjeno določilo 13. in 5. čl. ZST-1 o učinku oprostitve plačila sodnih taks in nastanku taksne obveznosti je nedvoumno, da četudi štejemo v pritožbi citirano vlogo tožnika pri Okrožnem sodišču v Ljubljani z dne 24. 11. 2009 za njegov predlog za oprostitev plačila takse pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, je bila ta vloga prepozna in zato je bila pravno irelevantna za taksno obveznost tožnika za njegovo pritožbo zoper sodbo. Vložena je namreč bila več dni po vložitvi pritožbe, očitno prepozno, da bi se upoštevala tudi pri oprostitvi plačila sodne takse za pritožbo. Torej je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in skladno z določbo 3. odst. 105. a člena ZPP štelo tožnikovo pritožbo za umaknjeno.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 07. 12. 2009 kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).