Jedro

Zamuda sama po sebi ne predstavlja razloga, ki bi dolžnika opravičeval k neplačilu nastalih obveznosti.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 7.9.2007. Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na znesek 248,54 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. sklep o izvršbi z dne 7.9.2007 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in 2. sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. V obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.

Zoper navedeni sklep se je upnik po svojem pooblaščencu pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter uveljavljal povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je dolžnik v svojem ugovoru edino trditev ali „dejstvo“, ki ga je navedel, podal v uvodnem delu ugovora v 1. odst. ko trdi, da v celoti prereka navedbe upnika v izvršilnem predlogu. V naslednjih štirih odstavkih ugovora pa dolžnik ni navedel nobenega dejstva in tudi ni podal nobene trditve, ki bi kazala na to, da je med strankama spor, niti tega, v čem je bistvo spora. Dokazi, ki jih je svojemu zapisu predložil dolžnik, bi lahko kazali, da je med strankama obstajal nesporazum ali spor o tem, kaj in kako je bilo delo izvršeno in kakšne naj bi bile obveznosti dolžnika do upnika, vendar teh dokazov brez ustrezne trditvene podlage ni moč ocenjevati in se o njih izrekati. Dolžnik je subjekt gospodarskega prava in bi moral svoj ugovor ustrezno in koncizno utemeljiti ter obrazložiti. Ker v ugovoru ni izrecno navedel kaj je sporno, koliko je že plačal svoje obveze in kaj še ni plačal ter zakaj, njegovega ugovora ni moč šteti za obrazloženega. Tak ugovor, kot ga je podal dolžnik, bi moralo sodišče v smislu določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ šteti kot neutemeljen in ga zavrniti v celoti. Ugovor dolžnika nima ustreznih trditev in obrazložitve in ga je dolžnik podal le in samo z namenom zavlačevanja postopka in kot poskus izognitve poplačilu dolga, ki je nedvomno izkazan.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v obravnavanem primeru predlagal izvršbo na podlagi verodostojne listine – računa za opravljene storitve in obračuna zamudnih obresti. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. odst. 61. čl. določa, da se dolžnikov ugovor šteje za obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Zato, da je mogoče ugovor šteti kot obrazložen, mora torej biti določen, vsebovati mora konkretna dejstva in predlagani morajo biti dokazi, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so zatrjevana v ugovoru. Pri tem pa mora dolžnik uveljavljati taka pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa je v obravnavanem primeru potrebno pritrditi pritožbi, da dolžnik v ugovoru takšnih dejstev ni navedel. Dolžnik, kot je razvidno iz samega ugovora, obstoja poslovnega razmerja z upnikom ne zanika. Priznava, da so se dela, obračunana po računu št. 1, izvajala po pogodbi o izvedbi del z dne 22.9.2005 in da so bila dela po tem obračunu z dne 26.10.2007 potrjena z dopisom in obračunom z dne 5.12.2005. Iz nadaljevanja ugovornih navedb je razvidno, da je bil obračun potrjen šele 5.12.2007, ker niso bila dela dokončana in da je prišlo do zamujanja po terminskem planu. Obračun obresti pa se v celoti zavrača, ker so nepravilno izračunane.

To pa pomeni, da dejansko drži, to kar navaja v pritožbi upnik, da iz samih navedb dolžnika pravzaprav sploh ni razvidno, kaj naj bi bilo, razen tega, da naj bi se z deli zamujalo, zanj sporno. Zamuda sama po sebi pa ne predstavlja razloga, ki bi dolžnika opravičeval k neplačilu nastalih obveznosti. Dokazi se predlagajo v utemeljitev zatrjevanih dejstev, zgolj predlagani dokazi brez ustrezne trditvene podlage, kaj naj bi se z njimi dokazovalo, niso relevatni. Obračun obresti, je bil dolžniku vročen, v njem je navedeno točno za katere z zamudo plačane glavnice z njihovo zapadlostjo upnik uveljavlja zakonske zamudne obresti, specificirano za kolikšno zamudo pri posameznem glavničnem dolgu in v kakšnem znesku. Ob takem stanju je neupoštevna tudi pavšalna ugovorna trditev, da obračun obresti ni pravilen, ne da bi dolžnik to svojo trditev konkretiziral in navedel razloge zanjo.

Ker glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil dolžnikov ugovor neobrazložen in zato neutemeljen, je pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ). Hkrati pa je pritožbeno sodišče odmerilo upniku stroške pritožbenega postopka – kot nadaljnje izvršilne stroške, v znesku 248,54 EUR, po stroškovniku, kot je to uveljavljal, saj je ugotovilo, da uveljavljeni stroški predstavljajo potrebne stroške.