Jedro

Samo v primeru, da bi zatrjevana škoda tožniku nastala po začetku stečajnega postopka, bi bil upravičen zahtevati plačilo odškodnine s tožbo. Ker pa je tožniku zatrjevana škoda nastala pred začetkom stečaja tožene stranke oziroma v okviru zakonskega roka iz 1. odstavka 137. člena ZPPSL, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na plačilo odškodnine, vloženo proti stečajnemu dolžniku po uvedbi stečaja, utemeljeno zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno vložitev (102., 137., 144. člen ZPPSL).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala od tožene J. d.d. v stečaju, plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine v znesku 1,000.000,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izgubila pravico uveljavljati svojo odškodninsko terjatev, saj je ni prijavila stečajnemu senatu v roku, določenemu v oklicu začetka stečajnega postopka zoper toženo stranko, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 56/96 z dne 11.10.1996. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe zakona, ki bi tožniku prepovedovala uveljaviti odškodninski zahtevek, prezrlo pa je tudi njegove navedbe, da tožeči stranki v času, ki je bil določen za prijavo terjatev, duševne bolečine še niso nastale. Sindikat tožene stranke je tožnika res z dopisom z dne 25.11.1996 obvestil o prikrajšanju na plači, vendar te listine ni mogel šteti za verodostojno. Za kratenje svojih pravic je izvedel šele 13.11.1997, zato je bila tožnikova tožba neutemeljeno zavržena. Ker je bilo iz navedenih razlogov materialno pravo zmotno uporabljeno, predlaga revident razveljavitev obeh sklepov nižjih sodišč in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti predpisane z določbo 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni uveljavljala, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Tožnik s svojim zatrjevanjem, da duševnih bolečin ni utrpel v času, odprtem za prijavo terjatev v stečajnem postopku, temveč so nastopile šele kasneje, izpodbija dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Navedena procesna določba prepoveduje revizijskemu sodišču, da bi posegalo v ugotovljeno dejansko stanje.

Materialnopravni preizkus sklepa sodišča druge stopnje mora revizijsko sodišče opraviti le na podlagi na nižjih sodiščih ugotovljenega dejanskega stanja. Iz bistvenih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik na podlagi obvestila sindikata z dne 25.11.1996 izvedel za ravnanje tožene stranke, da mu je v času trajanja delovnega razmerja izplačevala nižjo plačo od tiste, do katere je bil po določbah kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine upravičen.

Sklicevanje tožeče stranke na neverodostojnost v obvestilu vsebovanih podatkov glede višine prikrajšanja ne more biti upoštevno. Iz prijave terjatve stečajnemu senatu z dne 13.11.1996 je razvidno, da je tožnik iz naslova razlike v plači uveljavljal plačilo 243.246,10 SIT. To pomeni, da je že tega dne vedel za škodo in za tistega, ki mu jo je povzročil (tožena stranka). Kot vednost o škodi se šteje ne samo vedenje o tem, da je škoda nastala, ampak tudi njen obseg in višina. Ker so bile tožniku že v času, ko je tekel rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku, znane vse okoliščine o obstoju in obsegu gmotne škode kot vzroku za nastanek zatrjevanih psihičnih bolečin, je pravilna presoja obeh nižjih sodišč, da bi moral tožnik svojo odškodninsko terjatev iz naslova negmotne škode prijaviti v odprtem roku dveh mesecev od objave oklica Okrožnega sodišča z dne 1.10.1996, opr. št. Sp 34/96 o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, kot je to storil za primer svoje gmotne oškodovanosti.

Samo v primeru, da bi zatrjevana škoda tožniku nastala po začetku stečajnega postopka, bi bil upravičen zahtevati plačilo odškodnine s tožbo. Ker pa je tožniku zatrjevana škoda nastala pred začetkom stečaja tožene stranke oziroma v okviru zakonskega roka iz 1. odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 - ZPPSL), je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na plačilo odškodnine, vloženo proti stečajnemu dolžniku po uvedbi stečaja, utemeljeno zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno vložitev (102., 137., 144. člen ZPPSL).

Izgubo pravice tožnika, da zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki mu je nastala v posledici prikrajšanja pri plači, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno oprli na določbo 137. člena ZPPSL. Po 1. odstavku te določbe morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako določbo vsebuje 5. točka 102. člena omenjenega zakona. Ta rok je prekluzivni rok, po njegovem izteku izgubi upnik pravico uveljaviti svojo terjatev. Zato ni utemeljeno stališče, za katero se v reviziji smiselno zavzema tožeča stranka, da je za odločitev o pravočasnosti uveljavljenega odškodninskega zahtevka uporabiti določbe zakonitega zastaralnega roka iz 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75 - 57/89 - ZOR). Pravila o zastaranju terjatev se po izrecni določbi 370. člena ZOR ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. To določbo ZOR je v zvezi s 137. in 102. členom ZPPSL treba predvsem razlagati po njem smislu in namenu, ki je nedvomno v tem, da se tožnika čimpreje razreši negotovosti ali bo upnik svoje upravičenje sploh uveljavljal. S to določbo je poudarjeno temeljno pravilo pravnega sistem, da upnik ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic. Določba 102. in 137. člena ZPPSL je zato namenjena dolžnikovemu varstvu, saj sili upnika, da čimprej uveljavi svoj zahtevek, sicer mu pravica do zahtevka po poteku časa, določenega v zakonu ugasne.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).