Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, da proizvodna naprava ni v skladu z definicijo integrirane proizvodne naprave, za katero je bila tožeča stranka upravičena do državne pomoči, ker ni sestavni del ovoja stavbe, ne nadomešča strehe, ampak je pritrjena na pločevinasto strešno kritino, kar pa je v nasprotju s pogoji pod katerimi je tožeča stranka podporo, v višini 15% referenčnih stroškov, prejemala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se odločba o dodelitvi podpore električni energiji proizvedeni v proizvodni napravi FE A., št. 136-05-0123/0127/2012/0363/2012 z dne 11. 6. 2012, razveljavi.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je pooblaščena oseba za nadzor izvajala nadzor nad imetniki deklaracij za proizvodne naprave in prejemniki podpor za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije. Dne 27. 5. 2021 je začela postopek nadzora nad tožečo stranko za proizvodno napravo FE A., kot prejemnikom podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, dodeljeno z odločbo št. 136-05-0123/0127/2012/0363/2012 z dne 11. 6. 2012. Po opravljenem ogledu je ugotovila, da proizvodno napravo sestavlja merilna naprava proizvedene električne energije, Iskra MT880-T1A42R56S53 s serijsko št. 83302340, 9 razdelilnikov Danfoss TLX Pro + 12.5k, moči 12.5kW in 480 fotovoltaičnih modulov, od tega 400 takšnih, katerih moč ob ogledu ni bilo mogoče odčitati ter 80 z močjo 275 W, ter da dejansko stanje proizvodne naprave ne ustreza definiciji sestavnega dela ovoja stavbe, saj so moduli nameščeni na pločevinasto kritino, zaradi česar zavezanec (tožeča stranka) ni upravičen do 15 % povečanja referenčnih stroškov.

3. O ugotovljenem je oseba za nadzor sestavila zapisnik št. 434-120/2021-4 z dne 7. 6. 2021, ga vročila tožeči stranki in jo hkrati pozvala, da v roku 8 dni od vročitve zapisnika posreduje zahtevano dokumentacijo in se izjavi glede ugotovitev ter poda morebitna druga pojasnila. Zapisnik je bil tožeči stranki vročen dne 8. 6. 2021, dne 15. 6. 2021 je po elektronski pošti posredovala izjavo. Navedla je, da je v okviru investicijsko vzdrževalnih del zamenjala 70 modulov. Zaradi spremenjenega dejanskega stanja je nato dne 10. 6. 2021 pri Agenciji podala novo vlogo za izdajo nove deklaracije za proizvodno napravo FE A., v katero je vključila ugotovljeno dejansko stanje v nadzornem postopku.

4. Glede ugotovitve, da naprava ne ustreza integraciji je tožeča stranka v vlogi pojasnila, da je bil izvajalec izgradnje proizvodne naprave B., d. d., da so dela bila izvedena po načelu funkcionalni ključ v roke, s pogodbo pa je bila naročena izdelava integrirane sončne elektrarne, za parcelo št. 863/8 k.o. ... je v letu 2018 pridobila gradbeno dovoljenje št. 351-1094/2018/71 (7128), iz katerega je razvidno, da je objekt zasnovan na način, da se v strešino južnega segmenta vgradijo fotonapetostni moduli kot integrirana fotonapetostna elektrarna.

5. Dne 15. 7. 2021 je pooblaščena oseba Agencije z obvestilom o ugotovitvah izvedenega postopka nadzora št. 434-120/2021/10 seznanila tožečo stranko vključno z ugotovljeno kršitvijo, vezano na integrirano izvedbo proizvodne naprave ter ji dala možnost pojasnitve, kar je tožeča stranka izkoristila. Dne 26. 8. 2021 je bilo opravljeno zaslišanje in razgovor s pooblaščeno osebo tožeče stranke g. Kikerjem. Ker tožeči stranki kot zavezancu ni bilo mogoče naložiti odprave kršitve na način spremembe proizvodne naprave v integrirano in tako izpolniti pogoja za nadaljnjo prejemanje dodatka za integracijo v višini 15 %, saj z vidika ekonomičnosti to ne bi bilo sprejemljivo in kršitve na tak način ne bi mogla odpraviti, je bilo v postopku potrebno neupravičeno dodeljen dodatek odvzeti, o čemer je bila tožeča stranka seznanjena ob zaslišanju in odločitvi Agencije ni nasprotovala. Tako je v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 431. člena EZ-1 tožena stranka sprejela ukrep s katerim je razveljavila odločbo o dodelitvi podpore, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

**Tožbene navedbe**

6. Tožeča stranka zoper odločitev vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero zahteva odpravo izpodbijanega akta. Navaja, da ji je bila z odločbo z dne 11. 6. 2012 dodeljena podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64. člena EZ, ker se je naprava uvrščala med sončne elektrarne, pri čemer je bila upravičena do 15 % zvišanja referenčnih stroškov za obdobje 180 mesecev, razen v primeru, če ji preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo. Tožeča stranka se ne strinja s tem, da proizvodna naprava ne ustreza integraciji, saj jo je izdelala družba B., d.o.o., na podlagi pogodbe z dne 27. 9. 2011 ter pridobljenega gradbenega dovoljenja UE Maribor št. 351-1094/2011/71 (7128) z dne 30. 9. 2011. Z odločbo o dodelitvi finančne podpore z dne 3. 12. 2021 je bil tožeči stranki dodeljen dodatek za integracijo oziroma 15 % zvišanje referenčnih stroškov po drugem odstavku 14. člena takrat veljavne Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni z obnovljivih virov energije v zvezi z 19. členom. Po določbi 374. člena EZ-1 o upravičenosti do podpore odloča Agencija v upravnem postopku. To pomeni, da bi morala izvesti ugotovitveni postopek ter v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva.

7. Poudarja, da je na kasnejšem ogledu proizvodne naprave bilo ugotovljeno, da ta ustreza kriterijem za dodelitev finančne podpore in da je bil izdan sklep o ustavitvi postopka nadzora, ki ga je Agencija vodila pod št. 334/29-29/2015-03-343 z dne 22. 9. 2015. Ter da je po EZ-1 mogoče razveljaviti odločbo o dodelitvi podpore in jo nadomestiti z novo, s katero se določi drugo višino podpore in drug obseg upravičeno prejetih sredstev. V konkretnem primeru pa ni prišlo do nobenih spremenjenih okoliščin, saj je proizvodna naprava od 1. 5. 2012, ko je bil izveden zapisnik o zaključenih delih naročnika z izvajalcem B., d.d. enaka. To pomeni, da ne obstaja zakonski razlog, po katerem bi se odločba iz leta 2012 lahko razveljavila.

8. Poleg tega poudarja, da ni bila pozvana k odpravi kršitve v skladu z določbo 432. člena EZ-1, ter da v obrazložitvi izpodbijanega akta niso obrazložene bistveno spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale izdajo odločbe in tudi ne okoliščine, ki onemogočajo izvedbo proizvodne naprave na način, da bi ta izpolnjevala pogoje za pridobitev finančne podpore, saj je zgolj navedeno, da moduli niso sestavni del ovoja stavbe. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, bistveno kršila določbe postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje.

**Navedbe tožene stranke**

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugovarja tožbenim navedbam in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku nadzora nad imetnikom deklaracije in prejemnikom podpore v skladu z določbami 4. poglavja EZ-1, na podlagi izrecne zakonske določbe tretjega odstavka 421. člena EZ-1, ter da gre za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Ob izdaji prve odločbe, način izvedbe - torej ali gre za integrirano fotovoltaično proizvodno napravo ali ne, za izdajo deklaracije za proizvodno napravo ni bil bistven. Način izvedbe proizvodne naprave pa je bil v času izdaje odločbe o dodelitvi podpore pomemben, saj so bili proizvajalci električne energije v integriranih proizvodnih napravah na podlagi predhodnih določb Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije upravičeni do 15 % zvišanja referenčnih stroškov električne energije. Tožeča stranka je pogoje izkazala z listinskimi dokazi, sam ogled takrat ni bil opravljen, kot to napačno trdi tožeča stranka. Ogled proizvodne naprave je bil opravljen šele v letu 2015 v okviru nadzornega postopka nad imetniki deklaracije za proizvodno napravo in prejemniki podpore, nepravilnosti takrat niso bile ugotovljene, zato je bil postopek s sklepom ustavljen. Zgolj to, da takrat niso bile ugotovljene nepravilnosti pa še ne pomeni, da jih ob ponovnem pregledu leta 2021 ni bilo. Ugotovljeno dejansko stanje ob ogledu leta 2021 je prikazalo neizpolnjevanje pogoja intergiranosti, zato se je odredilo prenehanje izplačevanja državne pomoči, ni pa se naložilo še vračilo neupravičene izplačane podpore od začetka prejemanja le-te. Iz zapisnika je razvidno, da je pooblaščenec tožeče stranke 2. 9. 2021 podal izjavo, da se z vsebino zapisnika z dne 26. 8. 2021 strinja in da nanj nima pripomb. V tem zapisniku so bile ugotovljene kršitve in izjava, da se tožeča stranka strinja s predvidenim ukrepom. Tožena stranka še dodaja, da se nadzor vodi nad zavezancem in ne nad podjetjem, ki je izgradilo sončno elektrarno.

**Odločitev brez glavne obravnave**

10. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez izvedbe glavne obravnave, saj med strankama dejansko stanje ni bilo sporno, sporno je bilo ali je bilo ugotovljeno dejansko pravilno subsumirano pod določbe zakona in Uredbe (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali je bila obrazložitev v tem obsegu zadostna in ali je tožena stranka pravilno vodila postopek. Ni pa sporna pristojnost tožene stranke, višina dodeljene finančne pomoči in dejstvo, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila o spremembah - obnovi proizvodne naprave leta 2017. **Sodna presoja**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

13. Iz Odločbe Agencije za energijo št. 136-05-0123/0127/2012/0363/2012 z dne 11. 6. 2012 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki dodelila podporo v obliki finančne pomoči (15% zvišanja referenčnih stroškov) za tekoče poslovanje iz 2. alineje četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona, za 180 mesecev (pod pogojem veljavne deklaracije) za proizvodno napravo, ki se uvršča med sončne elektrarne iz razreda 3.1. Referenčni stroški fotovoltaičnih proizvodnih naprav, velikosti: mala, električne moči 115,2 kW, št. prevzemno-predajnega mesta 04-000258559. Iz obrazložitve izhaja, da streho nadomeščajo fotovoltaični moduli kot primarna kritina, torej da gre za integrirano proizvodno napravo.

14. Iz odločbe Agencije za energijo št. 312-277/2017-3/341 z dne 19. 5. 2017 izhaja, da je tožeča stranka pridobila deklaracijo za zgoraj navedeno proizvodno napravo z lastnostmi: bruto in neto električne moči 115,2 kW, razred: mala, ki je sestavljena iz: 480 fotovoltaičnih modulov električne moči 240 W, 9 razsmernikov moči 12,5 kW in ostale opreme potrebne za njeno delovanje, z merilno napravo: Ladis+Gyr, ZMD310CT44, ser. št. 97686615, leto vgradnje 2011; vse z veljavnostjo do leta 2022. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka izdala novo deklaracijo (zaradi poteka roka veljavnosti prejšnje deklaracije leta 2017) na zahtevo tožeče stranke in da je ta v vlogi izjavila, da v času veljavnosti zadnje deklaracije ni prišlo do nobenih sprememb na proizvodni napravi, zaradi katerih bi bila potrebna sprememba deklaracije, ter da je proizvodna naprava s svojimi parametri in drugimi značilnostmi obratovanja v preteklem letu izpolnjevala pogoje in zahteve iz prejšnje deklaracije. Agencija je izdala novo deklaracijo na podlagi pisnih dokumentov, ogleda ni opravila.

15. Dne 27. 5. 2021 je tožena stranka uvedla postopek nadzora nad tožečo stranko za obravnavano proizvodno napravo in, kot izhaja iz zapisnika št. 434-120/2021, znak: 04008, z dne 7. 6. 2021, ob prisotnosti predstavnika tožeče stranke ugotovila, da proizvodno napravo sestavlja: merilna naprava Iskra MT880-T1A42R56S53 s ser. št. 83302340, 9 razsmernikov moči 12,5 kW in skupaj 480 modulov od tega 400 fotovoltaičnih modulov, katerih moči ni mogoče odčitati, ter 80 modulov moči 275 kW, pri tem pa je upoštevala razmejitev podano s strani lastnika (to je: kateri moduli pripadajo: samooskrbi, FE A. in FE A. 2), ter da je jasno razvidno, da so moduli nameščeni na pločevinasto kritino, torej da proizvodna naprava ni integrirana v ovoj stavbe. Tožeča stranka je to obrazložila oz. dodala, da je pri montaži modulov na kritino prišlo do poškodbe kritine in da ta zdaj pušča. 16. Iz zapisnika o ogledu izhaja, da je bila tožeča stranka obveščena o ugotovitvah pooblaščene osebe za nadzor: da proizvodna naprava ni enaka kot v obeh izdanih deklaracijah ter da je kršila določbe EZ-1 ko kot zavezanec ni sporočila sprememb, kar bi morala storiti na podlagi 365. člena Energetskega zakonika (v nadaljevanju EZ-12), ter da je v vlogi izjavila, da od veljavnosti zadnje deklaracije na proizvodni napravi ni prišlo do nobenih sprememb, iz ogleda pa je razvidno, da: moduli ne nadomeščajo strehe kot primarne kritine - so pritrjeni na pločevinasto kritino, ki predstavlja streho, da je zamenjana merilna naprava, ter da je 80 modulov moči 275 W in ne 240 W kot je zapisano v obeh deklaracijah, za ostalih 400 modulov, pa moči ni možno preveriti zaradi nedostopnosti.

17. Tožeča stranka je dne 15. 6. 2021 posredovala pisno izjavo in tožena stranka je dne 9. 7. 2021 opravila ponovni ogled proizvodne naprave, ki pa je bil opravljen v odsotnosti tožeče stranke. Pri ponovnem ogledu je prišla do enakih ugotovitev, kot izhaja iz Uradnega zaznamka z dne 9. 7. 2021. O njih je tožečo stranko seznanila z dopisom z dne 15. 7. 2021, dne 26. 8. 2021 pa je bil z njo opravljen razgovor. Iz zapisnika s tega dne izhaja, da tožeča stranka na zapisnik ni imela pripomb, da ugotovitvam iz opravljenih ogledov ne nasprotuje, temveč jih razlaga tako, da je do njih prišlo v okviru obnove proizvodne naprave v letu 2017, o čemer tožene stranke ni obvestila.

18. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka izvedla celoten ugotovitveni postopek, v katerem je tožeča stranka sodelovala in bila zaslišana ter da na ugotovitve pridobljene po opravljenih ogledih v postopku ni imela pripomb. V upravnem sporu navaja, da je proizvodno napravo izdelala družba B., d. o. o., na podlagi pogodbe z dne 27. 9. 2011, v kateri je bilo jasno določeno, da mora proizvodna naprava biti primerna za dodelitev navedene državne pomoči, ter da ima ustrezno gradbeno dovoljenje z dne 30. 9. 2011. Glede navedenih dokazov sodišče navaja, da ti dokazujejo izgradnjo proizvodne naprave ob njenem nastanku, to je leta 2011, kar v obravnavani zadevi ni sporno, sporne so spremembe, ki jih je tožeča stranka po lastnih navedbah opravila v okviru obnove leta 2017, za katere pa ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo kaj drugega kot ugotovitve tožene stranke po opravljenih ogledih, katerim v upravnem postopku ni nasprotovala. Sodišče tukaj ponovno poudarja, da je tožeča stranka pri ogledih sodelovala, da je bila zaslišana in da pripomb na ugotovljeno oz. na zapisnik ni imela, ampak se je z ugotovitvami v celoti strinjala in jih obrazložila.

19. 422. člen EZ-1 določa, da se glede vprašanja postopka nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, torej Zakon o inšpekcijskem nadzoru. Ta v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem ali posebnimi zakoni, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). 80. člen ZUP določa, da je zapisnik javna listina ter da je dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav, razen tistih delov h katerim je zaslišanec dal pripombe, da niso pravilno sestavljeni. Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika, a če stranka nepravilnosti ne zatrjuje velja za pravilno tisto, kar je zapisano v zapisniku oz. javni listini. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka strinjala z vsebino zapisnika, tudi ob zaslišanju pred upravnim organom na ugotovljena dejstva v zapisniku ni imela pripomb, iz tega razloga pa jih tudi sodišče šteje za resnična. Upravno sodišče v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko upošteva nova dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji, vendar pa mora stranka obrazložiti, zakaj jih ni navedla oz. zakaj jih upravičeno ni mogla navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka novih dokazov ni predložila, v tožbi pa zgolj splošno navaja, da "do spremenjenih razmer" ni prišlo.

20. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, da proizvodna naprava ni v skladu z definicijo integrirane proizvodne naprave, za katero je bila tožeča stranka upravičena do državne pomoči, ker ni sestavni del ovoja stavbe, ne nadomešča strehe, ampak je pritrjena na pločevinasto strešno kritino, kar pa je v nasprotju s pogoji pod katerimi je tožeča stranka podporo v višini 15% referenčnih stroškov prejemala.

21. Odločba o dodelitvi podpore kot finančne pomoči z dne 11. 6. 2011 je bila tožeči stranki med drugim izdana na podlagi Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov (Ur. l. RS št. 37/09, 53/09, 76/09, 17/10, 94/10, 43/11 in 105/11). Ta v prehodnih in končnih določbah sprejetih z Uredbo o spremembah in dopolnitvah (Ur.l.RS št. 94/10) določa, da se integriranim fotovoltaičnim proizvodnim napravam, ki so sestavni del ovoja stavbe, za katere je do 30. 9. 2011 izdano gradbeno dovoljenje in so priključene na omrežje do 31. 12. 2011, priznajo referenčni stroški + 15%. Tožeča stranka je do obnove leta 2017 izpolnjevala vse navedene pogoje, saj so fotovoltaični moduli z leta 2011 bili del ovoja stavbe - so nadomeščali strešno kritino/so bili integrirani v ovoj stavbe; gradbeno dovoljenje je tožeča stranka pridobila dne 30. 9. 2011; proizvodna naprava pa je bila na omrežje priključena pred 31. 12. 2011, kot izhaja iz soglasja za priključitev B., d. d. z dne 29. 11. 2011. Ker je tožeča stranka pri obnovi module pritrdila na strešno kritino tako da niso bili več del ovoja stavbe, ni šlo več za integrirano fotovoltaično proizvodno napravo. Zaradi neizpolnjevanja tega pogoja je tožena stranka utemeljeno razveljavila izdano odločbo o prejemu podpore v obliki finančne pomoči. To pa je tudi ustrezno obrazložila v odločbi. Res v odločbi ni navedla izrecne pravne podlage, ki določa omenjeni pogoj, vendar pa izpustitev navedbe člena Uredbe ne vpliva na zakonitost postopka in odločitve.

22. Tudi izbrani ukrep: razveljavitev Odločbe o dodelitvi podpore je zakonit in obrazložen. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da tožeči stranki ni bilo mogoče naložiti odprave kršitve na način spremembe proizvodne naprave v integrirano (da bi bila ponovno del ovoja stavbe) in tako izpolniti pogoja za nadaljnje prejemanja dodatka za integracijo, ker z vidika ekonomičnosti to ne bi bilo sprejemljivo in kršitve na tak način ne bi mogla odpraviti, zato je bilo potrebno neupravičeno dodeljen dodatek odvzeti, o čemer je bila tožeča stranka seznanjena tekom upravnega postopka (zapisnik o zaslišanju z dne 26. 8. 2021) in temu ni nasprotovala. Z navedenim se sodišče v celoti strinja, takšen ukrep pa je po presoji sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje, tudi ustrezen. Tozadevno sodišče še dodaja, da 431. člen EZ-13 določa, da v primeru ko tožena stranka ugotovi kršitve pri izvajanju določb tega zakona ali predpisa oz. akta, katerega izvajanje nadzoruje lahko odredi druge ukrepe za katere je pooblaščena s tem zakonom ali drugimi predpisi. Četrta alineja tretjega odstavka 419. člena EZ-1 določa, da lahko agencija, če je postopek začela po uradni dolžnosti (tako kot v obravnavanem primeru) delno ali v celoti razveljavi pogodbo ali drug akt sklenjen v nasprotju s tem zakonom. Tudi Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije v prvem odstavku 19. člena določa, da Agencija za energijo po uradni dolžnosti ves čas postopka prejemanja podpore preverja, ali prejemnik podpore izpolnjuje vse pogoje za njeno pridobitev in v primeru, ko ugotovi, da jih ne, lahko po uradni dolžnosti spremeni ali razveljavi odločbo o dodelitvi podpore (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

23. V tožbi tožeča stranka navaja, da bi tožena stranka lahko razveljavljeno odločbo o podpori nadomestila z drugo s katero bi določila drugačno višino podpore (na podlagi 375. člena EZ-1), ter hkrati da je zaradi spremenjenih razmer že podala novo vlogo na dodelitev finančne podpore po EZ-2. Glede navedb o izdaji nadomestne odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da v veljavnih predpisih v času izdaje izpodbijanega upravnega akta ni določbe, na podlagi katere bi tožena stranka to lahko storila brez ponovne vloge tožeče stranke in postopka preverjanja pogojev. Člen 375. EZ-1, na katerega se tožeča stranka sklicuje, v času izdaje izpodbijanega upravnega akta ni veljal: bil je namreč razveljavljen v prehodnih in končnih določbah Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE, Uradni list RS 121-2570/2021), s šestim odstavkom 94. člena.

24. Prav tako iz sklepa o ustavitvi postopka št. 334/29-29/2015-03-343 z dne 22. 9. 2015 na katerega se tožeča stranka sklicuje, ne izhaja, da bi tožena stranka v obravnavanem postopku ravnala nezakonito, saj se naveden sklep nanaša na ugotovljeno stanje do dne 22. 9. 2015, to je pred obnovo proizvodne naprave, ki je po lastnih navedbah tožeče stranke bila opravljena leta 2017. Postopek kontrole, ki je predmet tega spora se je začel dne 27. 5. 2021 s prvim ogledom pri tožeči stranki, kot izhaja iz Uradnega zaznamka št. 434-120/2021-1/380 z dne 31. 5. 2021, torej več let po izdanem sklepu o ustavitvi postopka, iz česar jasno izhaja, da je šlo za drug postopek, ki ni predmet tega upravnega spora.

25. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih. Tožena stranka je zadevno bistveno dejansko stanje v celoti raziskala, svojo odločitev je oprla na relevantne materialne predpise, pri tem upoštevala pravila postopka, tožeči stranki zagotovila pravico do izjave, vse to pa tudi ustrezno utemeljila. Sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, zato zavrača očitke tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava, nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah določb postopka. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II. izreka**

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, cit. zgoraj, str. 266, točka 5. in 7. 2 Veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe. 3 Veljaven v času izdaje izpodbijane upravnega akta.