Jedro

Obdolženec, ki se je zaposlil v tujini in od tedaj dalje ne plačuje preživnine za svoja dva otroka kljub temu, da sam priznava, da ima denar, vendar ga ne bo dal na roke zakonite zastopnice, je storil kaznivo dejanje neplačevanja preživnine.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S. L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 5.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. L. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po 1. odst. 98. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen štiri mesece zapora kot enotno kazen pa mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Določen pa je bil tudi posebni pogoj in sicer, da mora obdolženi zakoniti zastopnici mladoletnih oškodovancev v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe poravnati zaostalo preživnino v znesku 217.127,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka dalje do plačila, v bodoče pa preživnino redno plačevati. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zakonite zastopnice odvetnik Z. R. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih izvajanj izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa napačno ocenilo, da obdolženi ne izpolnjuje svojih obveznosti do otrok. Te trditve so v pritožbi oprte na dejstva, da kljub temu, da obdolženi sicer ne plačuje preživnine skrbi za svojega otroka, tako jima večkrat kupi stvari, finansira šolanje, plačal jima je letovanje. Vse to je potrjeno tudi z računi, ob tem pa je poudarjeno, da stroški, ki jih je imel obdolženi s prej navedenimi izdatki, presegajo zneske ki jih je dolžan plačevati kot preživnino. V pritožbi je tudi zanikano, da bi se obdolženi zaposlil v Avstriji z namenom, da se izogne plačevanju preživnine, temveč je to storil zgolj zato, ker ima na ta način boljše možnosti skrbeti za otroka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo in ob tem povsem pravilno ocenjuje, da je obdolženi s svojim ravnanjem storil očitano mu kaznivo dejanje.

Sodišče na prvi stopnji pravilno ugotavlja, da obdolženi že tri leta ni plačal preživnine, ob tem pa se svojih obveznosti povsem zaveda in ima tudi dovolj sredstev za to. S tem namenom se je tudi zaposlil v Avstriji, se s tem izognil plačevanju preživnine, ker pa pri nas nima rubljivega premoženja, izvršba ni možna. Glede na navedena dejstva se pritožbeno sodišče strinja s tem, da se obdolženi izmika plačevanju preživnine, ob tem pa ocenjuje, da se ni potrebno spuščati v obdolženčeve navedbe o izdatkih in višini le-teh v zvezi z njegovimi darili otrokoma. Preživnina je določena v korist otrok, v cilju da se jima omogoči nek normalen razvoj in da vsaj po materialni plati v čim manjši meri nosijo posledice razveze staršev. Takšen namen preživnine pa bo dosežen le v primeru, ko se ta plačuje redno iz meseca v mesec. Iz tega povsem jasno sledi, da darila s strani preživninskega obvezanca ne glede na njihovo vrednost ne more predstavljati nadomestila za preživnino. Glede obdolženčeve zaposlitve v Avstriji, je pritožbeno sodišče mnenja, da v zvezi s tem ni možno nedvomno trditi, da je to storil zgolj zato, da bi se izmaknil plačilu preživnine. Vendar obstaja neizpodbitno dejstvo, da dokler je bil obdolženec zaposlen v Sloveniji je bila preživnina redno plačana, od kar pa dela v Avstriji to pa je zadnje tri leta, ni bil plačan niti en obrok preživnine. Vse to govori v smeri, da je obdolženi s svojim aktivnim ravnanjem zakonito zastopnico oškodovancev onemogočil, da z nekimi rednimi pravnimi sredstvi pride do preživninskih zneskov. Iz njegovega ravnanja in izjav izhaja, da on odklanja izročitev denarja na roke in iz tega je sodišče prve stopnje povsem pravilno sklepalo, da se izmika plačevanju preživnine, torej je dejansko stanje ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji pravilno in popolno.

Skladno z določbo 379. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Ocenilo je, da je bilo obdolženemu glede na okoliščine izrečena primerna kazen. Res je sicer, da je obdolženi dosedaj še ne kaznovan, vendar glede na dolžino časovne dobe v kateri preživnine ni plačeval, čeprav je imel zato vse možnosti, ob tem pa velja upoštevati tudi njegov povsem nekritičen odnos do kaznivega dejanja, je sankcija v celoti ustrezna. Tudi določitev posebnega pogoja je primerna, saj je glede na vse okoliščine primera očitno, da je to edini način, da se doseže, da začne obdolženi redno izpolnjevati svoje preživninske obveznosti.

Spričo navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev iz 1. odst. 376. člena ZKP je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kar je skladno s 384. členom ZKP.

Glede na to, da obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 5.000,00 SIT odmerjene povprečnine. Določena vsota je primerna tako glede na zamotanost samega postopka, pa tudi glede na premoženjsko stanje obdolženca.