Jedro

Čeprav v 2.odst. 205.čl. ZKP ni določeno, v kakšnem času mora višje sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, je to dolžno storiti v oseminštiridesetih urah, kot je to na primer določeno v 1.odst. 207.čl. ZKP za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po izročitvi obtožnice sodišču. Vsi razlogi, ki narekujejo hitro odločanje po 1.odst. 207.čl. ZKP, namreč še toliko bolj veljajo v fazi preiskave.

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne zatrjuje vzročne zveze med kršitvijo določb kazenskega postopka in zakonitostjo izpodbijane sodne odločbe, kršitve, čeprav je podana, ni mogoče upoštevati kot razloga iz 3.tč. 1.odst. 420.čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Z.H. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 20.6.2000 zoper obdolženega Z.H. odredil pripor iz razloga 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi sklepa ugotavlja, da je podan sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji po prvem in drugem odstavku 196. člena in prvem odstavku 310. člena KZ, obstoj pripornega razloga pa utemeljuje z načinom storitve, to je, da je bilo dejanje storjeno v okviru združbe, ki ima tudi povezave v tujini.

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 23.6.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Ugotovil je, da je sum o storitvi kaznivih dejanj utemeljen, prav tako pa ugotovljeni priporni razlog.

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 18.7.2000 obdolžencu pripor podaljšal za dva meseca iz istega pripornega razloga. Pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 29.7.2000 zavrnilo.

Zagovornik obdolženega Z.H. je zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora in njegovem podaljšanju vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, graja počasno delo sodišča v zvezi z odločanjem o priporu, navaja, da je podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v zadevi na različnih stopnjah odločala sodnika zakonca F., kršeno pa je bilo po njegovem tudi ustavno načelo domnevne nedolžnosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožnik še ocenjuje, da niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev pripora zlasti pa ne neogibnost tega ukrepa za varnost ljudi. Glede tega presoja ni bila opravljena in je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi že navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevi ocenil, da so navedbe v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega suma neutemeljene in da je sklep sodišča o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti utegnil ponoviti kazniva dejanja, zadostno obrazložen.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vložnik z isto vlogo izpodbija dva samostojna pravnomočna sklepa o priporu, in sicer sklep o odreditvi pripora in sklep o njegovem podaljšanju. V vlogi glede vseh ugovorov ni jasne razmejitve, kateremu sklepu se očita posamezna kršitev, predlog pa je podan le glede izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče se je zato pri odločanju o zahtevah v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki so dovolj določene in konkretizirane v zvezi s sklepoma, ki se izpodbijata.

V zahtevi zatrjevano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku (takoimenovana protispisnost), v resnici predstavlja uveljavljanje vprašanja o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, enako velja za vprašanje, ali je zasežena snov marihuana. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

V zvezi z vprašanjem hitrosti postopanja pri odločanju o podaljšanju pripora je treba pritrditi vložniku, da niti sodišče prve stopnje niti višje sodišče nista postopali v skladu z določbo drugega odstavka 200. člena ZKP. V drugem odstavku 205. člena ZKP, ki ureja podaljšanje pripora po enomesečnem priporu po sklepu preiskovalnega sodnika, ni določeno, v kakšnem času mora o pritožbi odločiti višje sodišče, kot je to na primer določeno v prvem odstavku 207. člena ZKP za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po izročitvi obtožnice, vendar pa ni videti razlogov, iz katerih bi za odločanje o tej pritožbi lahko veljal daljši rok. Vsi razlogi, ki narekujejo hitro odločanje (v 48 urah) o pritožbi zoper podaljšanja pripora po izročitvi obtožnice sodišču, veljajo tudi za odločanje o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po enomesečnem priporu po sklepu preiskovalnega sodnika. Celo več, zahteva po takšni hitrosti je v navedeni fazi postopka toliko večja, če se upošteva, da se utemeljenost suma v teku preiskave vendarle še preverja z izvedbo dokazov, ki sum lahko tudi izključijo, medtem ko je po izročitvi obtožnice sodišču glede obstoja utemeljenega suma podana že ocena upravičenega tožilca na podlagi vseh izvedenih dokazov. Predložitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora pritožbenem sodišču mora biti praviloma opravljena ob upoštevanju 2. odstavka 200. člena ZKP brez odlašanja, to je isti ali najkasneje naslednji dan, ko je bila vložena oziroma ko jo sodišče prejme.

S tem, ko je prvostopno sodišče pritožbo višjemu sodišču predložilo 5 dni po njeni vložitvi, je kršilo določbo drugega odstavka 200. člena ZKP, prav tako je podana kršitev te določbe v zvezi z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče o pritožbi ni odločilo v roku 48 ur. Ti dve kršitvi ne sodita med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se po določbi 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP smejo uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Druge kršitve določb kazenskega postopka, torej tudi takšne kot sta uveljavljeni kršitvi, se smejo po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Slednjega pogoja - vzročne zveze med kršitvijo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa vložnik ne zatrjuje oziroma ne navaja, v čem je zaradi navedenih kršitev izpodbijani sklep nezakonit. Čas od odločitve o pritožbi do prejema sklepa, ki ga je o tej odločitvi izdalo pritožbeno sodišče, ni čas, ki bi kakorkoli vplival na pravilnost odločanja ali na pravice obrambe. Tak sklep je pravnomočen, rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki je zoper tako odločbo dopustno, pa teče od dneva, ko obdolženec prejme pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek 421. člena ZKP).

Očitek, da sta v tej zadevi odločala na različnih stopnjah sodnika zakonca, se po navedbah samega vložnika ne nanaša na izpodbijana sklepa ampak drug sklep. Vložnik ni z ničemer pojasnil, zakaj naj bi bilo zato v zvezi z izpodbijanima sklepoma kršeno pravilo o pravilni sestavi sodišča po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

To, da vložnik iz ugotovljenih okoliščin v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji in obdolžencem izvede drugačen sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, ne more biti podlaga za ugotovitev, da je sodišče z odreditvijo pripora ali njegovim podaljšanjem kršilo zakon. Ob dejanskem stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, sta izpodbijani odločitvi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

O vprašanju, ali je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v skladu z ustavnim načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je z odločbo št. U-I-18/93 zavrnilo stališče, da je odreditev pripora iz tega razloga v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Neogibnost pripora je bila ugotovljena v obeh izpodbijanih sklepih in so v zvezi s tem tudi navedeni razlogi. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sklepa o tem ne imela razlogov, zato ni podana.

Navedeni razlogi so Vrhovnemu sodišču narekovali ugotovitev, da zahtevi zagovornika obdolženega Z.H. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, zato ju je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.