Jedro

Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da bi se lahko štelo predloženo potrdilo, izdano s strani organov Bosne in Hercegovine, za ustrezno v smislu 10. točke 3. člena Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide, ker gre za zavarovanca, ki je pridobil status invalida po predpisih drugih držav, če bi šlo za državo članico Evropske unije.

Temelj za plačilo prispevka je po mnenju sodišča podan, ni sporno tudi trajanje nepravilne prijave. Vendar pa sodišče ugotavlja, da temelj izhaja iz poziva k plačilu z dne 25. 11. 2011, ne pa iz izpodbijane odločbe. Temelj za mesece 9/2011, 10/2011, 11/2011 in 7/2009 pa ne izhaja niti iz poziva k plačilu z dne 25. 11. 2011, niti iz dopisa z dne 21. 5. 2012. Podanosti temelja za te obveznosti sodišče zato ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-3456803000-2012-1/564 z dne 18. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 285,00 EUR z 22 % DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (prvostopni organ) je v 1. točki izreka določil, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno junija 2009 do vključno aprila 2012 dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, glavnico v znesku 17.210,29 EUR ter zamudne obresti do vključno 31. 5. 2012 v znesku 314,88 EUR, skupaj 17.525,17 EUR; v 2. točki izreka pa odločil, da je zavezanec dolžan plačati dolg v višini 17.525,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice iz 1. točke izreka od 1. 6. 2012; v 3. točki izreka, da če obveznost ne bo poravnana, bo po preteku 15 dni odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), na podlagi katerih nadzira izpolnjevanje obveznosti zavezancev kvotnega sistema zaposlovanja invalidov. Navaja, da je tožniku kot zavezancu, glede na določbo 65. člena ZZRZI, izdal poziv k plačilu neplačanega prispevka, dne 25. 11. 2011, vendar zavezanec svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Dne 16. 12. 2011 je prejel dopis kot odgovor na poziv, h kateremu sta bila priložena dokazila o dveh zaposlenih invalidih, to je M-2 obrazec za A.A. ter dva M-1/M-2 obrazca in M-3 obrazec za B.B. Dne 14. 2. 2012 je Sklad prejel odločbo o invalidnosti za B.B., ki je bila izdana v Bosni in Hercegovini, ki v skladu s slovensko zakonodajo ni ustrezna. Ker zavezanec ni imel odločbe o invalidnosti za B.B., ki bi bila izdana v Sloveniji, je Sklad 21. 3. 2012 zaprosil ZZZS za posredovanje podatka, na podlagi katere odločbe o invalidnosti ga vodijo kot invalida. V zvezi s tem pa je Sklad prejel odgovor od ZPIZ, dne 3. 4. 2012, ki je v dopisu navedel, da ne vodijo nikakršne evidence o uveljavljanju pravic o invalidnosti za B.B. Dne 11. 6. 2012 je Sklad po elektronski pošti prejel dopis od ZZZS, v katerem je navedel, da so na opozorilo Sklada preverili pravilnost vložene prijave vrste invalidnosti pri zavezancu C. d.o.o., za osebo B.B., ter da oseba ne izpolnjuje vrste invalidnosti po predpisih ZPIZ. Iz tega izhaja, da B.B. ni invalid v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Navodilo) in ga zavezanec v zavarovanje ne bi smel prijaviti kot invalida. V skladu z ugotovitvami je naredil bremepise za enega invalida na mesec, za obdobje od vključno 2009 do vključno aprila 2009, ko je zavezanec B.B. v zavarovanje imel prijavljenega kot invalida. O ugotovljenem stanju je Sklad dne 21. 5. 2012 z dopisom obvestil zavezanca.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi pa soglaša z razlogi prvostopnega organa, da B.B. ne izpolnjuje pogojev po 3. členu ZZRZI, ker na podlagi 8. točke prvega odstavka 8. člena Navodila potrdila o statusu vojnega invalida, kot ga je predložil zavezanec za B.B. , ni mogoče upoštevati, ker Bosna in Hercegovina ni država članica Evropske unije. Glede na vse navedeno meni, da je bilo v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

3. Tožnica izpodbija odločbo upravnega organa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je v teku postopka, v katerem je morala plačati znesek 17.609,83 EUR in pripadajoče obresti, že večkrat pojasnila, da je ob prijavi delavca B.B. v zavarovanje predložila odločbo o njegovi invalidnosti, ki jo je uslužbenka Zavoda za zdravstveno zavarovanje sprejela in na tej podlagi sama določila in vpisala v obrazec ustrezno šifro invalidnosti. Tako je bila utemeljeno prepričana, da je z zaposlitvijo te invalidne osebe izpolnila kvoto po ZZRZI. Kot neuka stranka ni mogla vedeti, da predložena odločba ni v skladu s pojmom invalida, kot ga domnevno zahtevajo drugi predpisi. Ker je bila odločba predložena Zavodu za zdravstveno zavarovanje ob prijavi delavca v zavarovanje in sprejeta s strani uslužbenke, je bila v ustreznost odločbe prepričana. Zaradi napačnega odločanja državnih organov so ji bile kršene ustavne pravice in ji nastala velika škoda, saj je morala poleg glavnice plačati tudi zamudne obresti. Poudarja, da izračun po izpodbijani odločbi ni pravilen tako glede temelja in višine glavnice in obresti. Prepričana je, da tudi v primeru, če bi bil utemeljen, bi tožena stranka lahko zahtevala plačilo prispevka in obresti šele za čas od seznanitve z obveznostjo dalje in ne za čas, ko je bila v dobri veri, da z zaposlitvijo invalida izpolnjuje kvoto. Kolikor bi bila tožeča stranka z nepravilno odločbo invalidnosti seznanjena ob prijavi delavca, bi ravnala drugače, npr. zaposlila delavca invalida za izpolnitev kvote, zato ne more biti odgovorna in nositi posledic zamude, za katero ni vedela. Prepričana je tudi, da je neupravičeno stališče izpodbijane odločbe in v nasprotju z ustavnim načelom pravic invalidov, da odločba o invalidnosti za B.B., ki je bila izdana v Bosni in Hercegovini, ni v skladu s slovensko zakonodajo. Delavec je kasneje na podlagi iste odločbe po istih kriterijih pridobil tudi odločbo v Sloveniji, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje vrste invalidnosti po predpisih ZPIZ. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Tožba je utemeljena.

6. Na podlagi 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uredba). Glede na 63. člen ZZRZI se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena ZZRZI, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec po določbi 5. člena Uredbe, glede na določbe ZZRZI, lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov oziroma nadomestno s sklenitvijo in obojestransko izpolnitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem oziroma zaposlitvenim centrom pod pogoji, kot izhajajo iz ZZRZI oziroma tako, da plača prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. V skladu s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob plačilu plač, oziroma do zadnjega dne v mesecu obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. V primeru, da delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga upravni organ, upoštevaje določbo 65. člena ZZRZI, s pisnim opominom pozove, da v roku 15 dni plača prispevek, skupaj z zamudnimi obrestmi. Če zavezanec tega ne stori po pozivu, niti ne dokaže, da ni zavezanec, mu organ, upoštevaje določbo 65. člena ZZRZI, izda odločbo o obveznosti plačila.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnik izpolnil obveznost glede kvote z zaposlitvijo B.B., ki je invalidnost izkazoval s potrdilom Bosne in Hercegovine, da je vojni invalid, ker je Zavod za zdravstveno zavarovanje navedeno potrdilo sprejel kot ustrezno dokazilo in ga v skladu z Navodilom vodil kot vojnega invalida, s šifro 06. 8. Uvodoma je ugotoviti, da je upravni organ – Sklad, glede na 5. alineo 82. člena ZZRZI pooblaščen izvajati nadzor nad izpolnjevanjem kvote (enako 20. člen Uredbe). V okvir nadzora pa je po presoji sodišča vključena tudi presoja pravilnosti izpolnjevanja kvote s strani zavezancev. Upravni organ je imel po mnenju sodišča torej pooblastilo v zakonu, da presodi, ali je prijava o zaposlitvi B.B. ustrezala prijavi invalida, kot ga opredeljuje 3. člen ZZRZI oziroma konkretno 3. člen Navodila. Po določilu 3. člena ZZRZI je invalid oseba, ki pridobi status invalida po tem zakonu ali po drugih predpisih in oseba, pri katerih so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice, telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje. Glede na 6. točko 3. člena Navodila se kot vojnega invalida s šifro 06 (7. člen Navodila) lahko prijavi kot invalida zavarovanca, ki je pridobil status vojaškega vojnega invalida po 2. členu, status vojaškega mirnodobnega invalida po 3. členu oziroma status civilnega invalida vojne po 4. členu Zakona o vojnih invalidih. Nesporno B.B. statusa vojnega invalida po določbah Zakona o vojnih invalidih ni pridobil. Drugostopni organ je zato pravilno ugotovil, da bi se lahko štelo predloženo potrdilo, izdano s strani organov Bosne in Hercegovine za ustrezno v smislu 10. člena 3. člena Navodila, ker gre za zavarovanca, ki je pridobil status invalida po predpisih drugih držav, če bi šlo za državo članico Evropske unije. Tožnik torej nima prav, da predložena odločba o invalidnosti (potrdilo), ki je bila izdana v Bosni in Hercegovini, predstavlja ustrezno podlago, da se v smislu določb ZZRZI šteje B.B. za invalida, v kvoto, ki jo je dolžan tožnik zapolniti, da ne zapade v obveznost k plačilu prispevka. V zvezi z ugovorom, da je ob prijavi delavca B.B. v zavarovanje predložil odločbo o njegovi invalidnosti, ki jo je uslužbenka Zavoda za zdravstveno zavarovanje sprejela in na tej podlagi sama določila in vpisala v obrazec ustrezno šifro invalidnosti ter je bil tako prepričan, da je bila predložena odločba ustrezna, sodišče pojasnjuje, kot zgoraj, da je nadzor nad prijavo zaposlitve invalida na strani Sklada in kot tak je imel dolžnost, da naknadno presodi ustreznost prijave, tudi kolikor jo je Zavod sprejel. Kolikor pa tožnik meni, da mu je zaradi napake organa nastala škoda, bo moral to uveljavljati na drugih podlagah, ne more pa biti morebitna napaka Zavoda za zdravstveno zavarovanje podlaga za neizdajo odločbe, s katero bi se ugotovila obveznost zavezanca na podlagi ZZRZI.

9. Tožnik ugovarja, da izračun po izpodbijani odločbi ni pravilen, tako glede temelja kot višine glavnice in obresti. V zvezi z nepravilno prijavo zaposlitve B.B. kot invalida se je sodišče izjavilo že zgoraj. Temelj prispevka v tem delu je po mnenju sodišča podan, ni sporno tudi trajanje nepravilne prijave. V zvezi z ugovorom temelja pod zap. št. 1 in 2 pa sodišče ugotavlja, da temelj izhaja iz poziva k plačilu z dne 25. 11. 2011, ne pa iz izpodbijane odločbe. Temelj za vknjižbe pod zap. št. 3 - 6, za mesece 9/2011, 10/2011, 11/2011 in 7/2009 pa ne izhaja niti iz poziva k plačilu z dne 25. 11. 2011, niti iz dopisa z dne 21. 5. 2012. Podanosti temelja za te obveznosti sodišče ne more preizkusiti. Posledično sodišče zato ne more preizkusiti višine glavnice in obresti v zvezi s temi vknjižbami. V zvezi z ugovorom, da bi tožena stranka lahko zahtevala plačilo prispevka in obresti šele za čas od seznanitve tožnika z obveznostjo dalje in ne za čas, ko je bil tožnik v dobri veri, da z zaposlitvijo invalida izpolnjuje kvoto, pa sodišče ugotavlja, da iz zap. št. 7, ki se nanaša na B.B. izhaja, da je tožena stranka ravnala tako, kot tožnik ugovarja.

10. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala tožena stranka, kolikor bo menila, da je tožnik zavezanec tudi za plačilo spornih prispevkov, ki so našteti pod zap. št. 1-6, to tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče je odpravilo izpodbijano zadevo v celoti, ker je v posameznih delih, zaradi enotnosti izračunanega prispevka, ni moglo odpraviti.

11. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato tudi posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13), povečane z 22 % DDV. Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

13. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.