Jedro

Brez potrdila o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu je zahteva za denacionalizacijo nepopolna, zato je ni mogoče obravnavati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2022/2000-6 z dne 19.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 9.12.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja vl. št. 51, 59, 121, 181 in 231, vse k.o. G. in solastninski delež 4/206-tin A. skupnosti G., vpisane pri vl. št. 109 k.o. G. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da po ugotovitvah tožene stranke, katerim tožnik niti ne ugovarja, tožnik, kljub temu, da je bil k predložitvi potrdila o državljanstvu upravičencev v času podržavljenja večkrat pozvan (4.8.1994, 30.11.1995 in 23.9.1999) in tudi opozorjen na posledice, če ne bo ravnal v skladu s pozivom, le tega ni predložil. Ker ni izkazal predpisanega pogoja jugoslovanskega državljanstva upravičencev, je, po presoji sodišča prve stopnje, upravni organ pravilno odločil, ko je zahtevek za denacionalizacijo zavrnil. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik podaljšanja roka za predložitev dokumentacije ne more uveljavljati šele v pritožbi v upravnem postopku. Iz predloženih spisov ne izhaja, da bi kadarkoli navajal, da upravičenca nista bila vpisana v državljansko knjigo, čeprav v tožbi to trdi, oziroma da zahtevane listine ne more pridobiti in naj jo zato pridobi upravni organ. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ postopati po 3. odstavku 63. člena ZDen. Ta določa, da na zahtevo organa, ki vodi denacionalizacijski postopek, organ, pristojen za notranje zadeve, izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da je leta 1993 vložil dve zahtevi za denacionalizacijo. Z zahtevo z dne 7.6.1993 je zahteval denacionalizacijo nepremičnega premoženja, vl. št. 164, 166 in 109 k.o. G., ki je bilo podržavljeno njegovim pokojnim staršem G. in M.M. iz G. Z zahtevo z dne 3.12.1993 je zahteval denacionalizacijo premoženja, na katerega se nanaša odločba tožene stranke in ki je bilo podržavljeno njegovim pokojnima starima staršema P. in M.M. iz G. Le poziv prvostopnega organa z dne 23.9.1999 se nanaša na zahtevo za denacionalizacijo premoženja z dne 3.12.1993, ki je predmet tega upravnega postopka. Le temu pooblaščenec ni mogel zadostiti, ker je bil odrejeni 15 dnevni rok prekratek. Za podaljšanje roka res ni zaprosil, ker ni pričakoval, da bo organ zaradi takšne pomanjkljivosti zahtevo zavrnil. Če je smatral, da je zahteva za denacionalizacijo nepopolna in da ni njegova dolžnost zahtevati ugotovitveno odločbo o državljanstvu po 3. odstavku 63. člena ZDen ali po 2. odstavku 137. člena ZUP/86, bi jo moral zavreči po 68. členu ZDen. Na to bi moral biti tožnik posebej opozorjen v pozivu na dopolnitev ali popravo vloge.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da tožnik kljub večkratnem pozivu prvostopnega organa k dopolnitvi vloge in opozorilom na posledice, če vloge ne bo dopolnil, svoje zahteve za denacionalizacijo ni dopolnil s potrdilom o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu, ki mora biti v skladu z določbo 2. odstavka 62. člena (točka b) ZDen priloženo vlogi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju bi bilo potrebno, po presoji pritožbenega sodišča, tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo sicer zavreči v skladu z določbo 2. odstavka 68. člena ZUP/86 (na to posledico je bil v pozivu na odpravo pomankljivosti vloge z dne 4.8.1994 tožnik tudi pravilno opozorjen), kar tožnik v pritožbi v upravnem sporu upravičeno ugovarja. Brez potrdila o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu namreč zahteva za denacionalizacijo ni popolna in jo upravni organ ne more obravnavati. Ta nepravilnost pa na položaj tožnika v tem primeru bistveno ni vplivala, saj je v času odločanja prvostopnega upravnega organa že potekel prekluzivni rok za vložitev nove zahteve za denacionalizacijo, določen v 1. odstavku 64. člena ZDen (7.12.1993). Zato tožnik, tudi če bi prvostopni organ njegovo zahtevo za denacionalizacijo pravilno zavrgel, ne bi mogel vložiti nove zahteve za denacionalizacijo. Odprava odločbe tožene stranke zaradi navedene nepravilnosti bi bila zato v tem primeru, ko tožnik s tožbo ne izpodbija ugotovitev, ki so za odločitev v tem upravnem sporu bistvene, nesmiselna.

V nasprotju s predloženimi listinami (priloga A5 upravnega spisa) je tožnikov ugovor, da se je le poziv prvostopnega organa na dopolnitev vloge z dne 23.9.1999 nanašal na zahtevo za denacionalizacijo, ki je predmet tega postopka. Tudi sicer tožnik ne bi mogel uspeti s tem pritožbenim ugovorom. Poziv na dopolnitev vloge z dne 23.9.1999 se je nanašal na zahtevo za denacionalizacijo, ki je predmet tega postopka (kar tožnik v pritožbi navaja). Bistveno je le, da je tožnik prejel en poziv za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo, ki je predmet tega postopka, na katerega pa ni odgovoril. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.