Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 23. 11. 2010 spoznalo obsojenega S. D. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Po določbi 69. člena KZ je obsojencu odvzelo 6.086,10 grama posušenih delcev indijske konoplje ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 5. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 8. 9. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi z dne 11. 1. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je bil obsojenec obsojen na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni s hišnimi preiskavami, za katere so bile odredbe izdane nezakonito in v nasprotju s prvim odstavkom 214. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo večino dokazov, ki jih je predlagal. Sodišče prve stopnje v izreku in razlogih sodbe navaja različne količine konoplje, višje sodišče pa namesto da bi sodbo v pritožbenem postopku zaradi tega razveljavilo navaja, da gre za nebistvene razlike. Sodišče obsojencu ni dokazalo, da naj bi skrbno gojil konopljo, ob upoštevanju obsojenčeve dnevne porabe konoplje pa mu ni možno očitati, da bi konopljo gojil za prodajo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 30. 11. 2011, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane, na vse navedbe obrambe, ki jih zahteva ponovno uveljavlja v enakem obsegu kot v pritožbenem postopku, je že odgovorilo sodišče druge stopnje. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 2. 12. 2011 in njegov zagovornik dne 5. 12. 2011 seznanjena.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po izrecni določbi drugega odstavka istega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je tako izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5. Zagovornik z navedbami v zahtevi, da je bil obsojenec obsojen na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni s hišnimi preiskavami dne 11. 9. 2007, za katere so bile odredbe izdane nezakonito, ker da ni bilo zadoščeno pravnemu standardu o obstoju „razlogov za utemeljen sum“, da obsojenec goji marihuano, neutemeljeno nakazuje kršitev kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe v zahtevi, da je sodišče hišno preiskavo odredilo na podlagi zaprosila policije, ki je temeljilo na anonimnem viru, v podatkih spisa (Kpd 198/2008, Kpd 199/2008 in Kpd 200/2008) in izdanih odredbah preiskovalnega sodnika, nimajo podlage. Enake pritožbene navedbe je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da so bili ob izdaji odredbe za hišne preiskave izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 214. člena ZKP in podani utemeljeni razlogi za sum, da obsojenec na vrtu stare mame goji konopljo. Preiskovalni sodnik se je pri izdaji odredb za hišno preiskavo oprl na predlogu policije priložen uradni zaznamek o razgovoru z identificirano osebo (policistom D. K., ki kot izhaja iz navedb zagovornika v zahtevi stanuje v neposredni bližini hiše obsojenčeve stare mame) z dne 4. 9. 2007, in ne na informacijo anonimnega vira, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje zagovornik. Tako dobljeno informacijo o obsojenčevem gojenju konoplje na vrtu njegove stare mame je policija s klasično metodo policijskega dela preverila na kraju samem tako, da so se policisti peljali mimo navedene hiše obsojenčeve stare matere, kjer so na vrtu pred hišo opazili več rastlin konoplje. Glede na navedeno Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi o zakonitosti izdanih odredb za hišne preiskave (sodba sodišča prve stopnje stran 3, sodba sodišča druge stopnje stran 2).

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za ogled kraja nasada konoplje, s katerim je obramba želela preveriti resničnost izpovedbe priče K., ali je lahko nasad iz svojega balkona videl, soočenje prič L. in K. ter poizvedbe na PP Sevnica glede tajnega policijskega opazovanja, s čimer nakazuje kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik določno izpodbija le zavrnitev dokaznega predloga za ogled kraja nasada, zato je Vrhovno sodišče lahko v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovano kršitev postopka presojalo le glede zavrnitve tega s strani obrambe predlaganega dokaza. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi dne 8. 10. 2008 zagovornik sodišču predlagal ogled kraja nasada, da „se ugotovi, ali so policisti z opazovanjem lahko dejansko sami opazili nasad“, torej iz drugih razlogov, kot pa jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik. Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za ogled kraja nasada obrazloženo zavrnilo ob presoji, da fotografije posnete ob hišni preiskavi nazorno prikazujejo nasad konoplje, bližino ceste in okoliških hiš. Takšni presoji je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, tudi glede na zagovor obsojenca, da se je nasad konoplje videl s ceste. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavno-sodne presoje in z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov niso bile prekršene.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da bi morala biti ugotovitev količine konoplje bistvena sestavina obtožbe, sodišče pa v izpodbijanih sodbah operira z nekaj različnimi količinami, kar je v škodo obsojenca, ki zato ni bil deležen pravičnega sojenja. Zagovornik v zahtevi ne pojasni, katero kršitev zakona s temi navedbami uveljavlja. Očitku nedoločnosti količine konoplje, ki jo je obsojenec z gojenjem štirih sadik na vrtu svoje stare matere proizvedel, Vrhovno sodišče glede na opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje (3.509 gramov posušenih delcev mamila, primernih za uporabo, od skupne teže zaseženih rastlin v teži 6.086,10 grama) in razloge sodbe, v katerih je sodišče te količine tudi pojasnilo, ne more pritrditi.

8. Z navedbami v zahtevi, da niso resnične navedbe izvedenke, da je obsojenčeva poraba 15 do 20 gramov konoplje na dan nenormalno velika in njenim zamolčanjem, da je v ZDA dnevna količina uživalcem 1 unča (28 gramov), zaradi česar obsojencu ni mogoče očitati, da bi konopljo gojil za prodajo, zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.