Jedro

V 2. odstavku 36. člena ZST-1 je res določeno, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso za postopek in je v tem postopku uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke oziroma udeleženca v postopku, da mu povrne takso za ta postopek, vendar pa omenjena določba ne pride v poštev v stečajnem postopku. Zaradi specifične narave stečajnega postopka namreč ni mogoče določiti, katera stranka, oziroma stečajni upnik, je v tem postopku uspel, kot je to mogoče storiti na primer v pravdnem postopku. K pravilnosti takšnega stališča sili tudi določba 129. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Ne glede na določbo 4. točke 2. člena ZST-1, v skladu s katero se tudi v stečajnem postopku plačujejo sodne takse, pritožbeno sodišče meni, da je določba 129. člena ZFPPIPP lex specialis z ozirom na določbo 2. odstavka 36. člena ZST-1, ki se v predmetnem primeru tako ne uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklenilo, da se zavrnejo zahteve upnika B. O. za vrnitev takse plačane za pritožbeni postopek zoper sklep opr. št. St 1036/2008-57 z dne 16. 03. 2009 (1. tč. izreka); zoper sklep opr. št. St 1036/2008-58 z dne 16. 03. 2009 (2. tč. izreka); zoper sklep opr. št. St 1036/2008-119 z dne 07. 07. 2009 (3. tč. izreka); ter zoper sklep opr. št. St 1036/2008-331 z dne 11. 08. 2010 (4. tč. izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil stečajni upnik B. O. iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovim zahtevam za vrnitev takse, plačane za zgoraj naštete pritožbene postopke, ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je stečajni upnik B. O. v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom H. vložil štiri pritožbe zoper različne sklepe prvostopnega sodišča. Ker je stečajni upnik, po lastnih navedbah, za te pritožbe plačal dolžno sodno takso, s pritožbami pa je v vseh postopkih uspel, na podlagi določbe 2. odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) zahteva vrnitev plačanih taks.

Prvostopno sodišče je njegove zahteve zavrnilo z obrazložitvijo, da stečajni upnik v omenjenih pritožbenih postopkih ni uspel, saj je dosegel zgolj razveljavitev prvostopnih sklepov, v ponovljenih postopkih pa prvostopno sodišče ni odločilo njemu v prid. Po mnenju prvostopnega sodišča pa takšen izid postopka ne predstavlja uspeha v smislu določbe 2. odstavka 36. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pravilno odločitvijo prvostopnega sodišča, ne pa tudi z njegovo obrazložitvijo. V 2. odstavku 36. člena ZST-1 (kateri je sicer z uveljavitvijo novele ZST-1A, Uradni list RS št. 97/2010, prenehal veljati) je res določeno, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso za postopek in je v tem postopku uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke oziroma udeleženca v postopku, da mu povrne takso za ta postopek, vendar pa omenjena določba, po mnenju pritožbenega sodišča, ne pride v poštev v stečajnem postopku. Zaradi specifične narave stečajnega postopka namreč ni mogoče določiti, katera stranka, oziroma stečajni upnik, je v tem postopku uspel, kot je to mogoče storiti na primer v pravdnem postopku. K pravilnosti takšnega stališča sili tudi določba 129. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Ne glede na določbo 4. točke 2. člena ZST-1, v skladu s katero se tudi v stečajnem postopku plačujejo sodne takse, pritožbeno sodišče meni, da je določba 129. člena ZFPPIPP lex specialis z ozirom na določbo 2. odstavka 36. člena ZST-1, ki se v predmetnem primeru tako ne uporablja. Glede na povedano so nepomembne tudi obširne pritožbene navedbe o tem, ali je stečajni upnik s pritožbami zoper prvostopne sklepe dejansko uspel ali ne.

Čeprav se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi torej oprlo na napačno pravno podlago, je njegova odločitev vseeno pravilna. Na podlagi določbe 129. člena ZFPPIPP vsak upnik sam nosi svoje stroške udeležbe v stečajnem postopku, zato tudi stečajni upnik B. O. sam nosi stroške, povezane s pritožbenimi postopki zoper zgoraj omenjene sklepe prvostopnega sodišča. Upoštevaje povedano, je potrebno njegove zahteve za vrnitev plačane takse za pritožbene postopke zavrniti. Ker je to storilo že prvostopno sodišče, čeprav iz napačnih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo stečajnega upnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Pri tem je presodilo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP).