Jedro

Preizkus znanja po določbi prvega odstavka 82. člena ZZasV lahko opravljajo le osebe, ki so se zaposlile po uveljavitvi ZZasV.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (3. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentov) zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper sklep Zbornice RS za zasebno varovanje (v nadaljevanju Zbornica) z dne 10. 6. 2005, s katerim je Zbornica zavrgla vlogo revidentke, s katero je ta prijavila revidenta - svojega delavca, za opravljanje preizkusa znanja za varnostnika po določbi prvega odstavka 82. člena ZZasV. Vloga je bila zavržena, ker revident ni novo zaposleni delavec in ker ne izpolnjuje pogojev minimalne šolske izobrazbe za pristop k opravljanju preizkusa znanja. V preostalem delu sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo revidentov zaradi molka tožene stranke (1. točka izreka) in tožbo zoper sklep Zbornice z dne 10. 6. 2005 (2. točka izreka), ter zavrnilo zahtevek revidentov za povrnitev stroškov postopka (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na določbi 20. in 82. člena ZZasV, določbo 10. člena ZZVO in Pravilnik o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je dne 28. 3. 2002 sprejela Zbornica. Dodatno navaja, da lahko preizkus znanja po določbah Pravilnika opravijo le osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu - ZZVO, saj bi drugačna razlaga določbe prvega odstavka 82. člena ZZasV pripeljala do neenakosti med novo zaposlenimi in že zaposlenimi delavci. Pojasni še, da revident, ki nima končane osnovnošolske izobrazbe, pogoja nacionalne poklicne kvalifikacije varnostnik, določene v 20. členu ZZasV, ne more izpolniti z opravljanjem preizkusa znanja po določbi prvega odstavka 82. člena ZZasV. Sklicuje se tudi na določbi 9. in 33. člena ZZVO in navaja, da bi moral revident pridobiti ustrezno izobrazbo v roku dveh let od uveljavitve ZZVO.

3. V pritožbi (sedaj reviziji) revidenta uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno uporabilo določbe 9. in 33. člena ZZVO in določbi 20. člena in prvega odstavka 82. člena ZZasV. Določbi ZZVO se nanašata na odgovorne osebe s VI. stopnjo strokovne izobrazbe in ne na varnostnike. Določbi ZZasV pa ne določata stopnje strokovne izobrazbe, ki jo mora izpolnjevati kandidat za pristop k izpitu in za pridobitev službene izkaznice. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, na podlagi katerih določb mora kandidat za pristop na izpit izpolnjevati izobrazbeni pogoj III. stopnje. Če pa je v zvezi s tem uporabilo določbe ZZVO, je njihova uporaba nezakonita, saj ZZasV njihove uporabe ne določa. Navajata še, da je bil v času izdaje izpodbijane sodbe (novembra 2005), sprejet Katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti kot podlaga za pridobitev Nacionalne poklicne kvalifikacije za poklic varnostnik čuvaj, ki ne določa nobenega pogoja strokovne izobrazbe. Menita, da Zbornica in tožena stranka revidentu nezakonito onemogočata opravljati izpit in NPK, zato vztrajata pri tem, da revident opravi izpit. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in da se jima povrne škoda.

4. Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Ker po določbi drugega dostavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede teh navedb, ki tudi niso konkretizirane, ni preizkušalo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je Zbornica ravnala zakonito, ko revidentu, ki opravlja delo varnostnika in nima končane osnovnošolske izobrazbe, ni dovolila (omogočila) opravljati preizkusa znanja po določbi prvega odstavka 82. člena Zakona o zasebnem varovanju – ZZasV (Ur. l. RS, št. 126/2003).

11. V določbi prvega odstavka 82. člena ZZasV, ki je začel veljati 2. 1. 2004, je določeno, da se za novo zaposlene osebe iz 19., 20., 21., 22. in 23. člena tega zakona (odgovorne osebe, varnostnike, varnostne tehnike, pooblaščene inženirje varnostnih sistemov, operaterje VNC) do določitve vsebine Katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje Nacionalnih poklicnih kvalifikacij, uporablja Pravilnik, ki ga je dne 28. 3. 2002 sprejela Zbornica. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se citirana (prehodna) zakonska določba uporablja le za novo zaposlene delavce, to je delavce, ki so se na takih delih zaposlili po 2. 1. 2004. 12. Ker obravnavanem primeru ni sporno, da se je revident na delih, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, zaposlil pred uveljavitvijo ZZasV, je jasno da se nanj navedena določba ZZasV ne nanaša. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke in Zbornici, da revident pogojev za preizkus znanja po prvem odstavku 82. člena ZZasV ne izpolnjuje in zato preizkusa znanja po citirani določbi ne more opravljati, pravilna in zakonita.

13. Ker revident preizkusa znanja ne more opravljati že zato, ker ni novo zaposleni delavec, so v obravnavani zadevi vsi drugi pritožbeni (sedaj revizijski) ugovori, ki se nanašajo na stopnjo izobrazbe, pravno nepomembni in se Vrhovno sodišče iz tega razloga do njih ni opredelilo. Pa tudi sicer je treba revidentu pojasniti, da je sodišče prve stopnje določbo prvega odstavka 82. člena ZZasV pravilno razložilo in uporabilo tudi glede pogoja ustrezne izobrazbe. Za razlago in uporabo citirane določbe je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilne razloge. Ta razlaga pa je skladna tudi z stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 335/2006 z dne 30. 5. 2007. 14. Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.