Jedro

Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnica je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožnici povrniti nastale stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijani II. točki potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbo z dne 26. 6. 2014 zavrglo (I. točka izreka) in toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločalo po načelu krivde ob uporabi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo temeljnega kriterija za povračilo stroškov - kriterija uspeha v pravdi, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na 156. člen ZPP in torej upoštevalo izključno kriterij krivde. Po mnenju toženke v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje, da bi ob priglašenih stroških postopka bilo mogoče odločati na temelju 156. člena ZPP. Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, zato bi moralo o stroških postopka odločati na podlagi 154. člena ZPP. Neutemeljen je očitek prvostopnega sodišča, da je s tem, ko toženka ni privolila v umik tožbe, zlorabila procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračilu stroškov postopka tožnici. Toženka je izdala odločbo z dne 13. 1. 2015, s katero je odpravila tudi odločbo z dne 28. 2. 2014 in z dne 2. 6. 2014, ki ju je tožnica izpodbijala v tem socialnem sporu. S tem je odpadla podlaga za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb in tožnica za spor ni imela več pravnega interesa.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je tožnica storila vse, da bi zavarovala svoje pravice in ji zato ni moč ničesar očitati. Podala je tudi umik tožbe in odgovorila na poziv sodišča, da pri tožbi ne vztraja, da pa priglaša stroške postopka, ki so ji nastali, zato tudi ne bi bilo pravično in pošteno, da ji ti stroški ne bi bili povrnjeni. Na strani toženke je bil dejansko razlog, zakaj je tožnica izgubila interes za vodenje konkretne pravde. Tožnica je tožbo vložila upravičeno, upravičeno so ji tudi nastali uveljavljeni stroški. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč 266. člen ZPP, opravilo preizkus izpodbijanega dela sklepa v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritrditi je sicer mogoče stališču toženke, da je temeljni kriterij za povračilo stroškov sodnega postopka uspeh v sporu, in da je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. V okoliščinah konkretnega primera pa je podano prav slednjo dejansko procesno stanje.

7. Ni dvoma, da je bil povod za tožbo v predmetni zadevi izključno v sferi toženke, saj je tožnici po uradni dolžnosti izdala odločbo, da ima lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2012 do 14. 1. 2012 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden in od 15. 1. 2012 do 28. 2. 2014 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Zaradi takšnega postopanja v predmetni zadevi in v drugih podobnih primerih je prišlo celo do intervencije zakonodajalca, ki je sprejel novelo Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014 - v nadaljevanju ZMEPIZ-1A). Novela ZMEPIZ-1A je toženemu zavodu eksplicitno naložila, da takšne posamične upravne akte odpravi in ugotovi, da prizadeti nimajo lastnosti zavarovanca.

8. Čeprav je toženka upravni odločbi, ki sta bili predmet izpodbojne tožbe, na temelju ZMEPIZ-1A, sama odpravila, še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo izpodbojno tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožnici. Sodna praksa namreč za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi je tožnica v pisni vlogi z dne 24. 2. 2015 izrecno izjavila, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar ob upoštevanju dejstva, da je toženka bili tista, ki je izdala odločbo z dne 13. 1. 2015 in tako v času pravde enostransko uredila sporno razmerje, tako da vztraja pri priglašenih stroških postopka. Vendar tožena stranka soglasja k umiku ni podala. Prav iz slednjega razloga je tudi po stališču pritožbenega sodišča o tožničinih stroških sodnega postopka pravilno odločeno ob uporabi 156. člena ZPP. Ker ostale obširne navedbe toženke za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne, nanje pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja.

9. Na podlagi navedenega je bilo potrebno na temelju 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

10. Tožnica v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP trpi sama stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni doprinesla k rešitvi zadeve.