Jedro

Za odločitev o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organ države izdaje ni bistvenega pomena, ali se storilec spominja prekrška oz. ali ve, če je prekršek sploh storil, saj gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, ki ga je vodil pristojni organ države izdaje in je bil pravnomočno zaključen. V okviru predmetnega postopka namreč sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno in zato tudi ne presoja, na kakšnih dokazi temelji odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft Graz Umgebung z dne 18. 12. 2019, ki je postala pravnomočna 7. 7. 2020, s katero je bilo storilcu A. A. zaradi prekrška po drugem odstavku 20. člena Cestnoprometnih predpisov naloženo plačilo globe v višini 120,00 EUR, prizna in izvrši ter da je storilec dolžan plačati navedeni znesek po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh od pravnomočnosti tega sklepa, ter da lahko po poteku roka za plačilo pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno plačilo, v kolikor pa globe v roku ne bo plačal, bo izterjana prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi zanika storitev tega prekrška oz. navaja, da se ga ne spominja in da so sedaj sploh ni vedel za ta prekršek, uveljavlja zastaranje in pojasnjuje, da globe sedaj zaradi nizkih dohodkov (invalidska pokojnina in denarna socialna pomoč) ne more plačati. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je storilcu v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku, domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članice na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da je storilcu bila izrečena denarna kazen za prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, ki ga je storil s tem, da je 7. 7. 2019 ob 13.26 uri kot voznik motornega vozila z registrsko številko MB ... v kraju Deutschfeistritz na avtocesti A9 v smeri Spielfeld za 41 km/h prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje (130 km/h).

6. Za odločitev o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organ države izdaje ni bistvenega pomena, ali se storilec spominja prekrška oz. ali ve, če je prekršek sploh storil, saj gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku o prekršku, ki ga je vodil pristojni organ države izdaje in je bil pravnomočno zaključen. V okviru predmetnega postopka namreč sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno in zato tudi ne presoja, na kakšnih dokazi temelji odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da se glede na čas storitve prekrška 7. 7. 2019 pri svojih 68 letih res ne more spomniti, ali je prekršek dejansko storil oz. ali se je dejansko takrat vozil iz ... proti ..., ali je na navedeni lokaciji, kjer je bila prekoračena hitrost, dejansko vozil on, s kakšnim tipom oz. znamko vozila naj bi vozil in koliko naj bi dejansko vozil, kot tudi da mu ni bila predložena nobena fotografija oz. posnetek kamere, ki naj bi posnela prekoračitev hitrosti in bi morala obstajati. Prav tako je neupoštevno zatrjevanje, da navedena registrska številka vozila ne pripada vozilu, ki ga je takrat imel v lasti, da te registrske številke ne pozna in da ne more preveriti čigavo naj bi bilo vozilo s to registrsko številko, da je sicer v tistem času nekaj časa res bival v tujini in malo pred kritičnim dnevom doživel srčni infarkt ter bil na operacijskem posegu v ... Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška.

7. Prav tako so neutemeljeni storilčevi pomisleki o tem, ali ni morda čas za uveljavljanje prekrška bil prekoračen, s čimer se smiselno sklicuje na zastaranje. Ker je postopek o prekršku pravnomočno končan, se na zastaranje pregona za prekršek ni mogoče sklicevati, prav tako pa v predmetni zadevi ni nastopilo zastaranje izvršitve sankcije. V skladu s prvim odstavkom 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek se ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje, na katero se nanaša izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, je postala pravnomočna 7. 7. 2020 in tako od njene pravnomočnosti še nista pretekli dve leti.

8. Nadalje so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da ga od dneva storitve prekrška pa vse do 21. 2. 2022 prav nihče ni seznanil s tem prekrškom. Med dokumenti, ki jih je pristojni organ priložil k predlogu za priznanje in izvršitev, je tudi fotokopija vročilnice, iz katere izhaja, da je bila odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje storilcu vročena v okviru izvajanja mednarodne pravne pomoči, ki jo je nudilo Okrožno sodišče na Ptuju, in sicer tako, da mu je bilo 5. 6. 2020 puščeno obvestilo o prispelem pismu, ker pa ga storilec ni prevzel v roku 15 dni, se je štela vročitev za opravljeno z dne 20. 6. 2020, pisanje pa mu je nato bilo puščeno v hišnem predalčniku 22. 6. 2020. 9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi leta 2019 z lahkoto plačal to kazen, ker je takrat še bil zaposlen, sedaj pa zaradi nizkih dohodkov (invalidske pokojnine v višini 260,00 EUR in delne denarne socialne pomoči) tega zneska ne more plačati, pa je potrebno pojasniti, da slabo premoženjsko stanje ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi lahko sodišče zavrnilo predlog za priznanje in izvršitev odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, lahko pa storilec to uveljavlja v postopku izterjave pred pristojnim davčnim organom, kjer lahko zaprosi za obročno odplačevanje globe, kot je bil poučen v izreku izpodbijanega sklepa.

10. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je odločitev sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za prekršek, ki je bil storjen pred toliko časa, nična, in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).