Jedro

Informacija, da so se v preteklosti preverjana dokazila o poreklu filipinskega blaga izkazala za neupravičeno izdana, sama po sebi še ne vzpostavlja upravičenega dvoma v tej zadevi izdan obrazec A. Tovrstni dvom mora biti konkretiziran z okoliščinami obravnavane zadeve. Tako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, v delu, kjer določa, da se v podporo zahtevi za preverjanje pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.

Izrek

I.Upravna spora, ki se pred tukajšnjim sodiščem vodita pod opr. št. III U 79/2020 in III U 80/2020, se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se odslej vodita pod opr. št. III U 79/2020.

II.Tožbama se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-408/2019-3 z dne 21. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka, vsaki v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT 4242-408/2019-3 z dne 21. 6. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožnicama za blago - konzervirane ribe: konzervirani rumenoplavuti tun, koščki v rastlinskem olju, sproščeno v prosti promet z uvozno carinsko deklaracijo z MRN oznako 17SI00603640733924 z dne 20. 6. 2017 Oddelka za carinjenje Koper, določila doplačilo dajatev iz naslova carine v znesku 8.228,22 EUR. Odločila je, da sta tožnici dolžni dolgovani znesek solidarno plačati v roku 10 dni po vročitvi te odločbe na predhodni carinski podračun, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek davčne izvršbe in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je še ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka) in določil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ najprej iz zapisnika Oddelka za carinjenje Koper z dne 17. 1. 2019 povzema, da ima blago deklarirano preferencialno poreklo iz Filipinov, da je v polju 36 kot ugodnost navedena oznaka 200, ki označuje Splošni sistem preferencialov (v nadaljevanju: GSP) in da carinske dajatve po tej deklaraciji niso bile obračunane, saj je blago na podlagi potrdila o preferencialnem filipinskem poreklu skladno z Uredbo (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (v nadaljevanju: Uredba 978/12) carine prosto. Carinski organ pa je v okviru mednarodnega sodelovanja na Generalni finančni urad (v nadaljevanju: GFU) dne 26. 6. 2017 poslal predlog za naknadno preverjanje potrdila o preferencialnem filipinskem poreklu Form A, št. 19320417 z dne 27. 4. 2017 (v nadaljevanju: Obrazec A). Dne 6. 12. 2018 je carinski organ prejel dopis GFU o tem, da so v skladu z določili 110. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju: Izvedbena uredba) dne 7. 7. 2017 pristojne organe na Filipinih zaprosili za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje Obrazca A ter da so dne 10. 7. 2017 od Pošte Slovenije prejeli povratnico, da so pristojni organi na Filipinih prejeli zahtevek za naknadno preverjanje. Ker s strani pristojne administracije iz Filipinov GFU ni prejel odgovora, so dne 24. 5. 2018 ponovno z urgentnim pismom zaprosili pristojno administracijo na Filipinih za rezultate preverjanja navedenega dokazila. GFU tudi potem s strani filipinske administracije ni prejel nikakršnega obvestila oziroma izsledkov preverjanja za Obrazec A. Iz omenjenega zapisnika prvostopenjski organ še povzema, da obstaja utemeljen dvom, da blago, ki je zajeto z obrazcem A, ne izpolnjuje pogojev za preferencialno filipinsko poreklo, saj so bila v preteklosti preverjena dokazila o poreklu, za katera je ugotovljeno, da so bila izdana neupravičeno.

3.Prvostopenjski organ v nadaljevanju navaja, da je bil zapisnik z dne 17. 1. 2019 tožnicama vročen dne 17. 1. 2019 in 21. 1. 2019. Obe sta nanj podali svoje pripombe, ki so v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe povzete. V zvezi z njunimi očitki, da ni konkretiziral utemeljenega suma, je prvostopenjski organ v svoji odločbi navedel, da je bila podlaga za utemeljen dvom in preverjanje informacija Evropske Komisije o neupravičenih izdajah potrdil o filipinskem preferencialnem poreklu, saj je bilo v preteklosti ugotovljeno, da so bila potrdila o preferencialnem poreklu neupravičeno izdana. V zvezi s pripombami tožnice A., d.o.o., v likvidaciji (v nadaljevanju: prva tožnica), da je ravnala skladno s pravili stroke, prvostopenjski organ odgovarja, da sama predložitev ustrezno izpolnjenega dokazila o preferencialnem poreklu ni dovolj. Pred vložitvijo zahtevka za izdajo takega dokazila je potrebno preveriti, ali blago sploh izpolnjuje pogoje za izdajo, ki so navedeni v Uredbi 978/12 ter v Izvedbeni uredbi. Tudi zatrjevanje prve tožnice, da je pridobila še dodatna dokazila, da je blago filipinskega porekla, je brezpredmetno. Potrdilo o ulovu, ki ga je treba obvezno predložiti k carinski deklaraciji, potrjuje, da so bili ob ulovu spoštovani ukrepi za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, ne dokazuje pa, da blago, navedeno na potrdilu o ulovu, izpolnjuje pogoje za uporabo preferencialne obravnave.

4.Prvostopenjski organ se je opredelil tudi glede uporabe določb 119. člena v zvezi 117. členom Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju: CZU). Po njegovem stališču ni dovolj, da deklarant dostavi ustrezno izpolnjeno potrdilo o preferencialnem poreklu, tj. obrazec A, ampak morajo biti pred vložitvijo zahtevka za izdajo takega potrdila izpolnjeni pogoji, navedeni v Izvedbeni uredbi. Ker carinski organ ni prejel odgovora na preverjanja, ni mogoče potrditi, da je ob izdaji preferencialnega potrdila o poreklu obrazca A prišlo do nepravilnosti zaradi napake filipinskih organov. Sicer pa je breme dokazovanja na stranki, ki mora v tem primeru dokazati, da je carinski organ, ki je izdal obrazec A, vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.

5.Prvostopenjski organ glede na navedeno ugotavlja, da je potrebno za blago iz zadevne deklaracije obračunati uvozno dajatev iz naslova carine, pri čemer pojasnjuje še izračun ugotovljenega carinskega dolga.

6.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbama, št. DT-498-1-19/2019-2 z dne 28. 2. 2020 in št. DT-498-1-20/2019 z dne 28. 2. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjski odločbi), pritožbi obeh tožnic zavrnilo.

7.V obrazložitvah svojih odločb drugostopenjski organ navaja pretežno iste razloge kot prvostopenjski organ. Ob povzemanju poteka prvostopenjskega postopka zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna. Če ima blago preferencialno poreklo in so izpolnjeni določeni pogoji, se pri uvozu uporabi preferencialna (ugodnejša) carinska stopnja. Preferencialni tarifni ukrepi izhajajo iz sporazumov, ki jih je EU sklenila z nekaterimi državami oziroma skupinami držav, ali pa so enostransko sprejeti za nekatere države. V tem primeru je edini pogoj predložitev potrdila o poreklu na obrazcu A. V konkretnem primeru je bil obrazec A, ki so ga izdali pristojni filipinski organi, predmet preverjanja. Razlog preverjanja je bil obstoj utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla blaga, na podlagi uradne informacije tuje institucije (Komisije), da filipinski organi ne upoštevajo pravil o poreklu ribiških proizvodov in da so bila v preteklosti preverjana dokazila o poreklu izdana neupravičeno. Ob povzemanju določb 64. člena CZU drugostopenjski organ pojasnjuje, da so v 59. do 79. členu delegirane Uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 (Delegirana uredba) navedene določbe glede opredelitve pojma izdelka s poreklom, ki se uporablja v okviru pravil o poreklu za namene preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlje. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je finančna uprava v skladu z določbami 13. točke 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU) pristojna za sodelovanje in izmenjavo podatkov tudi s pristojnimi organi drugih držav, to pa je v pristojnosti GFU v Ljubljani.

8.Dalje navaja, da je GFU na podlagi utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega porekla blaga na podlagi uradne informacije Komisije, da so zadevni proizvodi lahko s poreklom iz tretjih držav, poslal zaprosilo pristojnim filipinskih organom, da preverijo, ali zadevno blago izpolnjuje pogoje za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla. Po stališču drugostopenjskega organa lahko država uvoznica kadarkoli, če dvomi v izpolnitev pogojev o poreklu, zahteva naknadno preverjanje obrazca A, ne da bi deklarantu oziroma uvozniku posebej pojasnjevala razloge takšnega preverjanja.

9.V zvezi s postopanjem prvostopenjskega organa v postopku preverjanja drugega obrazca A, drugostopenjski organ navaja, da se dopis z dne 30. 1. 2019 nanaša na dva obrazca A, št. 25580617 in št. 19320417, vendar so pristojni filipinski organi za prvi obrazec posredovali uradni odgovor, za drugega pa ne. Tudi drugostopenjski organ glede dopisa filipinskih carinskih organov iz ... z dne 30. 1. 2019 ugotavlja, da ta dokument ne predstavlja uradnega odgovora filipinskih carinskih organov, saj ga je poslal nekdo, ki za to ni pristojen. Nikjer v njem tudi ni navedeno, da blago izpolnjuje pogoje za filipinsko preferencialno poreklo. Poudarja, da je obrazec A dokazilo o preferencialnem poreklu blaga in da tega ne morejo dokazovati ostale listine, ki sta jih v ta namen predložiti tožnici. Ni dolžnost slovenskih carinskih organov presojati, ali predložene listine potrjujejo navedbe v obrazcu A, saj niti ni mogoče preveriti verodostojnosti teh listin. Tudi potrdilo o ulovu ni dokazilo o preferencialnem poreklu blaga, temveč le o zakonitosti ulova.

10.V zvezi s pritožbenimi očitki, da je podana bistvena kršitev pravil postopka in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker carinski delavec ni dovolil fotokopirati listine, na podlagi katere je prvostopenjski organ pričel postopek, drugostopenjski organ odgovarja, da obvestila, ki jih pošilja Komisija drugim državam članicam, niso listine, na podlagi katerih bi bila sprejeta odločitev glede preferencialnega porekla. Gre zgolj za to, da se na podlagi takih internih sporočil daje napotek za delo carinskim organom, da opravijo postopek naknadnega preverjanja dokazila o poreklu. Podlaga za pošiljanje obrazcev A v preverjanje tujim organom pa je tudi v določbah Izvedbene uredbe. Po stališču drugostopenjskega organa za odločitev ni pomemben razlog, zakaj se je začel postopek naknadnega preverjanja obrazca A, saj carinskim organom predpisi omogočajo takšno preverjanje, naključno ali pa, ko organi države uvoznice upravičeno dvomijo v status porekla blaga.

11.Drugostopenjski organ se opredeljuje še do navedb tožnic v zvezi z uporabo 119. člena CZU, pri čemer poudarja, da gre v tem primeru za postopek, v katerem se tožnici šele obvešča o dolgu. Drugače kot je bilo določeno v Uredbi Sveta (EGS) št. 2931/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS), tožnici, upoštevaje določbe CZU, po mnenju drugostopenjskega organa ne moreta nasprotovati vknjižbi dolga, pač pa imata pravico vložiti zahtevek za povračilo ali odpust dolga.

12.Obe tožnici sta zoper izpodbijano odločbo vložili tožbi v upravnih sporih III U 79/2020 in III U 80/2020, saj naj bi toženka v njuno škodo zmotno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo, zagrešila več bistvenih kršitev določb upravnega postopka ter kršila 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Prva tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da jo oprosti plačila dajatev iz naslova carine v znesku 8.228,22 EUR, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov tega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožnica B., d.o.o. (v nadaljevanju: druga tožnica) sodišču predlaga, da sodišče odločbo odpravi, da toženki naloži, da ji je dolžna plačati znesek 8.228,22 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2019 dalje ter stroške tega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožnici v svojih tožbah podajata pretežno enake tožbene navedbe.

13.Trdita, da so listine, ki sta jih predložili toženki, v predmetni zadevi pomembne, ker izkazujejo, da so pri toženki očitno prejeli odgovor filipinskih carinskih organov glede verodostojnosti preverjanega obrazca A, prav tako pa izkazujejo njeno dobro vero pri uveljavljanju preferencialne obravnave uvoženega blaga. Zato so izpolnjeni pogoji za odpust oziroma povračilo carinskih dajatev. Odgovor filipinskega carinskega organa, poslan toženki oziroma uradniku A. A., po njunem mnenju potrjuje verodostojnost obrazca A in verodostojnost žigov na njem, odgovoru filipinskega organa priložene listine pa potrjujejo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo preverjanega obrazca A. Tožnici menita, da je z navedenim odgovorom carinskega filipinskega organa toženki izkazano, da so filipinski carinski organi odgovorili na poizvedbo o verodostojnosti preverjanega obrazca A in da je bila zato izpodbijana odločba izdana neupravičeno.

14.V nadaljevanju zatrjujeta, da je toženka kršila tudi 22. člen Ustave s tem, ko je isti listini, v dveh bistveno enakih postopkih (tj. postopkih preverjanja obrazca A v tej zadevi ter v postopku preverjanja obrazca A št. 25580617 v drugi zadevi), pripisala povsem drugačno težo in drugače izvedla postopek.

15.Tožnici predlagata, da sodišče upošteva, da sta po prejemu zapisnika o preverjanju carinske deklaracije preko uvoznika, pridobili tudi elektronsko sporočilo filipinskega uradnika B. B., iz katerega izhaja, da so filipinski carinski organi po pošti na naslov GFU poslali odgovor, s katerim so potrdili verodostojnost preverjanega obrazca A, kar nedvomno kaže na to, da je bil odgovor filipinskih carinskih organov dejansko poslan na naslov toženke.

16.Tožnici menita, da se na podlagi načela ekonomičnosti in učinkovitosti pogoji za odpust oziroma povračilo carinskih dajatev lahko presojajo že v postopku same odmere carine. V zvezi s tem se sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 396/2014 z dne 27. 11. 2015. Tožnici še navajata, da v predmetni zadevi niso obstajali nikakršni zadržki, zaradi katerih toženka ne bi mogla odločiti o njunem zahtevku za odpust oziroma povračilo carinske dajatve. Toženka je pri tem nepravilno uporabila določbe 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in 7. člena ZFU ter s tem storila bistveno kršitev določb postopka. Po njunem mnenju je razlaga 119. člena CZU, ki jo zagovarja drugostopenjski organ v svojih odločbah, zmotna in v nasprotju z ustaljeno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) in Vrhovnega sodišča, zaradi česar je tudi v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnici prerekata tudi ugotovitve drugostopenjskega organa, da naj ne bi bili v dobri veri in da zato naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za odpustitev oziroma povračilo carinskega dolga. Zahteva za odpustitev naknadno obračunane carinske dajatve na podlagi 119. člena CZU je po njunem mnenju utemeljena. Uveljavljata še bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do ostalih razlogov iz 116. člena CZU. Carinski dolg pa bi bilo mogoče odpustiti oziroma povrniti tudi na podlagi 120. člena CZU, saj jima ni mogoče pripisati goljufivega ravnanja ali namena.

17.Toženka je odgovorila na obe tožbi in sodišču predložila upravni spis, ki se nanaša na zadevo. V obeh odgovorih vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbi zavrne kot neutemeljeni. Dodatno navaja, da je na uradno vprašanje pristojnih organov potreben uradni odgovor pristojnih organov, kar se v konkretni zadevi ni zgodilo. Trdi, da ni pristojnosti slovenskih carinskih organov, da na podlagi listin, katerih verodostojnosti se brez uradnega odgovora filipinskih carinskih organov ne more preveriti, sami ugotavljajo, ali blago izpolnjuje pogoje, za katero je bil izdan obrazec A. Opisuje še potek preverjanja obrazca A, št. 25580617, in pojasnjuje, da je v tem primeru (za razliko od obravnavanega) od filipinskih organov prejela potrebne podatke in informacije o izpolnjevanju pogojev za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla za zadevno blago. Glede odgovora filipinskega carinskega urada iz ... z dne 30. 1. 2019 pa navaja, da ta ni pristojen za posredovanje rezultatov naknadnega preverjanja obrazca A, niti iz njega ne izhaja, da ima blago preferencialno poreklo.

18.V zadevi III U 80/2020 je dne 23. 7. 2020 kot stranka z interesom odgovor podala tudi prva tožnica. V izogib ponavljanju se je sklicevala na svoje navedbe, ki jih je podala v tožbi v zadevi III U 79/2020. Ob pojasnjevanju svoje vloge, ki jo je v postopku obravnavanega uvoza iz Filipinov imela kot špedicijsko podjetje, ki se ukvarja s storitvijo uvoznega carinjenja blaga, tudi ona predlaga, da sodišče v skladu s 119. členom CZU plačilo naknadno obračunane carinske dajatve odpusti.

19.Toženka je v obeh upravnih sporih v vlogah z dne 4. 8. 2020 dopolnila odgovor na tožbo. Navaja, da je postopek preverjanja obrazca A carinski organ opravil na podlagi informacije RISK INFORMATION (RIF) št. EU/2013/014 (v nadaljevanju: informacija RIF), saj je bilo v preteklosti ugotovljeno, da so bila potrdila o preferencialnem filipinskem poreklu blaga izdana neupravičeno. Dodatno pojasnjuje, da je dne 9. 7. 2020, po vložitvi tožb in po tem, ko je sodišču že posredovala vse spise zadeve, s strani filipinske administracije po elektronski pošti prejela dopis v zvezi z naknadnim preverjanjem obrazca A. Dopis potrjuje verodostojnost in točnost zadevnega dokazila o poreklu, vendar gre za listino, ki v času odločanja v upravnem postopku ni obstajala in se do nje ni mogla opredeliti. Ta listina po njenem mnenju predstavlja novoto, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Poleg tega je v konkretnem primeru 10 mesečni rok za ustrezen in zadovoljiv odgovor potekel že 7. 5. 2018. Pojasnjuje še, da iz dopisa GFU z dne 16. 7. 2020 izhaja, da za pretekla naknadna preverjanja dokazil o poreklu istovrstnega blaga istega izvoznika prav tako ni prejela odgovorov filipinskih pristojnih organov. Po njenem mnenju ne obstajajo izjemne okoliščine, na podlagi katerih bi se v tem postopku priznala preferencialna obravnava blagu, niti se nista tožnici v upravnem postopku in v tožbi nanje sklicevali. Po mnenju toženke bi bile izjemne okoliščine lahko samo okoliščine višje sile. Vztraja pri predlogu, da sodišče tožbi zavrne.

20.Tožnici sta v obeh upravnih sporih dne 11. 9. 2020 vložili vlogi, v katerih obe navajata, da so navedbe toženke, da odgovora filipinskih carinskih organov z dne 30. 6. 2020 ni mogoče upoštevati, ker ta ni bil podan v rokih iz 110. člena Izvedbene uredbe, neutemeljene, nelogične in neživljenjske. Na podlagi dne 6. 8. 2020 opravljenega vpogleda v spis in pridobitve informacije RIF z dne 9. 10. 2014, ki je pred vpogledom v spis nista uspeli pridobiti, tožnici izpostavljata okoliščine, ki kažejo na to, da toženka ni imela razlogov, zaradi katerih bi utemeljeno sumila v pravilnost obrazca A. Prav tako toženka ni sledila navodilom, ki so glede preverjanja tovrstnih obrazcev, izdanih na Filipinih, zajeta v informaciji RIF. Tožnici opozarjata, da se toženka pri utemeljevanju suma v pravilnost obrazca A neutemeljeno sklicuje na informacijo RIF, saj na njeni podlagi ni mogoče podvomiti niti v pristnost ali pravilnost preverjanega obrazca A niti v pravo poreklo blaga. Tožnici izpostavljata, da se informacija RIF nanaša na filipinske izdelke iz tarifne oznake 1604 TARIC, med katero spada tudi tuna, katere poreklo je bilo deklarirano na preverjanjem obrazcu A. Na prvi strani informacije RIF je v stolpcu dodatne informacije zapisano "glej navodila v prilogi". Iz priloge na drugi strani informacije RIF pa izhaja, da je za ugotavljanje utemeljenega dvoma v pravilnost obrazca A potrebno posebno pozornost nameniti informacijam o registraciji ladij, zastavam, pod katerimi ladje pljujejo, in lastništvu ladij, s katerim se je izvajala pridobitev ribiških proizvodov. Te podatke je potrebno primerjati s podatki lovnih certifikatov. Utemeljen dvom glede pravilnosti obrazca A je po mnenju tožnic podan šele, ko carinski organi EU izvedejo primerjavo podatkov iz obrazca A in lovnih certifikatov ter pri tem ugotovijo, da podatki niso skladni. Tožnici poudarjata, da informacija RIF v celoti potrjuje tožbene navedbe, da so podatki o registraciji ladij, zastavah, pod katerimi ladje pljujejo, in lastništvu ladij pomembni pri ugotavljanju porekla ribiških proizvodov. Iz 38. člena Navodila o sistemu potrdil o ulovu za ribiške proizvode št. 626/2016 izhaja, da so pri toženki ob najavi carinjenja ribiških proizvodov, ki so jim priložena potrdila o ulovu, dolžni izvesti 100% dokumentarno preverjanje navedb v potrdilu o ulovu. V ta namen imajo organi toženke tudi spletni dostop do registrov ladij in tudi ostala orodja. Upoštevaje, da so bile na lovnem certifikatu, ki ga je toženki poslala še pred vložitvijo carinske deklaracije, navedene iste ladje, ki so bile registrirane na Filipinih, in so plule pod filipinsko zastavo ter so tudi bile v večinski lasti filipinskih pravnih oziroma fizičnih oseb, je na dlani, da toženka ob uvedbi naknadnega preverjanja obrazca A ni imela razlogov, da bi podvomila v njegovo pravilnost oziroma v pravilnost porekla uvoženega blaga. Vsled tega tožnici izpodbijani odločbi očitata zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj toženka v njej zmotno zaključuje, da utemeljeni sum za izvedbo naknadnega preverjanja obrazca A izhaja iz informacije RIF. Kolikor bi toženka ravnala v skladu z informacijo RIF, bi kvečjemu ugotovila, da je obrazec A izdan upravičeno, saj so podatki o ladjah, navedeni na tem potrdilu in lovnem certifikatu, isti in skladni s filipinskim poreklom uvožene tune. Lastništvo ladij ter neskladje podatkov iz obrazca A in lovnega certifikata glede na navedeno predstavlja bistvene razloge za ugotavljanje utemeljenega dvoma v pravilnost obrazca A in porekla uvoženega blaga. Ker izpodbijana odločba teh razlogov ne vsebuje, ji tožnici očitata tudi bistveno kršitev določb upravnega postopka.

21.Tožnici dalje navajata, da toženka v postopku naknadnega preverjanja obrazca A ni ravnala v skladu z določbami 110. člena Izvedbene uredbe in določbami informacije RIF. Iz zahtevkov za naknadno preverjanje, ki jih je GFU filipinskim carinskim organom poslal dne 7. 7. 2017 in 24. 5. 2018 izhaja, da besedila iz druge strani informacije RIF vanje ni vključila. Prav tako filipinskim carinskim organom ni poslala informacije RIF, iz katere naj bi izhajal utemeljen dvom v pristnost obrazca A. Na tej podlagi izpodbijani odločbi očitata zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe 110. člena Izvedbene uredbe.

22.Tožnici vztrajata, da je stališče toženke, da je naknadni obračun uvozne dajatve upravičen kljub dvema odgovoroma filipinskih carinskih organov, v nasprotju z načeloma materialne resnice iz 8. člena ZUP in 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter je hkrati nelogično, neživljenjsko in v nasprotju z dosedanjo prakso toženke. Glede na navedbe toženke pa izkazanost filipinskega porekla blaga, ki je navedeno na obrazcu A, niti ni več vprašljiva, saj iz dopolnitve odgovora na tožbo izhaja, da toženka pritrjuje filipinskemu poreklu blaga. Pri naknadnem obračunu uvoznih dajatev vztraja zgolj z argumentom, da je odgovor filipinskega carinskega organa z dne 9. 7. 2020 na njen naslov prispel po roku iz 110. člena Izvedbene uredbe. Tožnici podredno navajata, da ta odgovor filipinskih carinskih organov predstavlja novo dejstvo v smislu 89. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da je bil obrazec A izdan upravičeno in je zato treba izpodbijano odločbo odpraviti.

23.Tožnici vztrajata tudi pri stališču o obstoju pogojev za odpust in povračilo carinskih dajatev. Podredno uveljavljata, da je treba carinski dolg odpustiti tudi na podlagi interesa pravičnosti, kot je določen v 120. členu CZU, saj je iz odgovora filipinskih carinskih organov z dne 9. 7. 2020 jasno, da z vložitvijo carinske deklaracije in obrazca A nista ravnali z goljufivim namenom, obrazec A pa je bil izdan upravičeno.

24.Toženka je v vlogah z dne 25. 4. 2023 dodatno navedla, da tožnici nimata aktivne legitimacije oziroma pravnega interesa, da bi izpodbijano odločbo izpodbijali tudi v delu, ki se nanaša na drugo solidarno tožnico, ki je zoper to odločbo sprožila samostojen upravni spor. Zato predlaga, da sodišče v delu, ki se nanaša na solidarno dolžnico, tožbo zavrže, v ostalem pa zavrne kot neutemeljeno. V zadevi III U 80/2020 toženka v tej vlogi predlaga še, da sodišče prve tožnice ne pripusti v upravni spor in da ne upošteva njenih dejanj v tem upravnem sporu.

25.Z dopisoma z dne 26. 7. 2024 je sodišče na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v obeh upravnih sporih toženko pozvalo, da sodišču v roku 15 dni pošlje kopije še ostalih spisov, ki se nanašajo na zadevo, zlasti spisov DT 4246-428/2017, DT 4246-440/2017, DT 4246-444/2017 in 4246-1439/2018 ter informacijo RIF. Ob tem jo je opozorilo, da morajo biti zahtevane listine v slovenskem jeziku, če pa gre za listine v tujem jeziku, morajo biti te sodišču dostavljene z overjenim prevodom v slovenski jezik.

26.Toženka je sodišču dne 16. 8. 2024 dostavila zahtevane listine, skupaj z overjenimi prevodi v slovenski jezik. Z dopisom z dne 23. 8. 2024 je sodišče obe tožnici o tem obvestilo, ter jima pojasnilo, da se te listine oziroma spisi odtlej nahajajo v sodnih spisih III U 79/2020 in III U 80/2020.

27.Sodišče je skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. ZUS-1. V obeh upravnih sporih III U 79/2020 in III U 80/2020 sta sodelovali tudi prizadeti stranki, vendar ti ne predstavljata stranskega udeleženca z interesom, ki bi bil nasproten interesu obeh tožnic, pač pa je njun interes skladen z interesoma strank upravnega spora, tj. odprava izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

28.Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 je sodišče upravna spora, ki se pred tukajšnjim sodiščem vodita pod opr. št. III U 79/2020 in III U 80/2020, združilo v skupno obravnavanje in odločanje. V obeh zadevah sta tožnici tožbi vložili pri tukajšnjem oddelku Upravnega sodišča, z njima pa izpodbijata isto upravno odločbo.

K II. točki izreka

29.Tožba je utemeljena.

30.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožnicama določeno solidarno doplačilo dajatev iz naslova carine v znesku 8.228,22 EUR.

31.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, dopolnjene z obrazložitvijo obeh drugostopenjskih odločb, je prva tožnica kot deklarant v svojem imenu in na račun druge tožnice kot prejemnice blaga pri Oddelku za carinjenje Koper dne 20. 6. 2017 vložila carinsko deklaracijo, po kateri se je sprostilo v prost promet blago po postopku 40 ter bilo deklarirano kot konzervirane ribe: konzervirani rumenoplavuti tun - koščki v rastlinskem olju, uvrščeno v tarifno oznako 1604 14 31 KN s Taric kodo 90, z navedeno državo porekla Filipini, polje 34 - šifra FH. Pošiljatelj/izvoznik blaga vpisan v polju 2 carinske deklaracije je družba C., ... Priloženo in v polju carinske dekaracije 44 je vpisano potrdilo o preferencialnem poreklu Certificate of origin FORM A, št. 19320417 z dne 27. 4. 2017 (obrazec A), izdano na Filipinih, njegov izdajatelj pa D. V polju 36 (ugodnosti) je vpisana šifra 200, kar pomeni splošni sistem ugodnosti (GSP). V polju 47 je obračunan DDV po 9,5% stopnji v znesku 3.257,00 EUR.

32.Na podlagi 110. člena Izvedbene uredbe je prvostopenjski organ po GFU izvedel preverjanje predloženega obrazca A. Dne 7. 7. 2017 je pristojno administracijo na Filipinih zaprosil za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje tega obrazca. Ker ni prejel odgovora, je dne 24. 5. 2018 ponovno poslal filipinskim carinskim organom urgentno pismo s prošnjo, da pošljejo rezultate preverjanja za dokazilo o poreklu. Ker niso prejeli izsledkov preverjanja, prvostopenjski organ preferencialne obravnave blagu ni priznal, z izpodbijano odločbo pa je tožnicama določil solidarno doplačilo dajatev iz naslova carine v znesku 8.228,22 EUR.

33.Izvedbena uredba v prvem odstavku 110. člena določa, da se naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A in izjav na računu opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla izdelkov ali izpolnjevanju drugih zahtev tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446. V drugem odstavku 110. člena Izvedbene uredbe je nadalje določeno, da ko carinski organi držav članic zahtevajo naknadno preverjanje, pristojnim državnim organom upravičene države izvoznice vrnejo potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov ter, če je to primerno, navedejo razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne. Če se carinski organi držav članic odločijo, da bodo med čakanjem na rezultate preverjanja zadržali odobritve tarifnih preferencialov, uvozniku ponudijo prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki so po njihovem mnenju potrebni. Po tretjem odstavku 110. člena Izvedbene uredbe se ob zahtevi po naknadnem preverjanju tako preverjanje opravi in njegovi rezultati sporočijo carinskim organom držav članic najpozneje v šestih mesecih. Rezultati so takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno dokazilo o poreklu velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države. V petem odstavku 110. člena Izvedbene uredbe je določeno, da če v primerih upravičenega dvoma, ni odgovora v šestih mesecih, kot je predpisano v tretjem odstavku, ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v štirih mesecih od dneva, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

34.Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka postopek preverjanja po določbi 110. člena Izvedbene uredbe izvedla zaradi obstoja upravičenega dvoma v verodostojnost obrazca A in pravega porekla blaga. Določba petega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov izključuje, če carinski organi države uvoznice, ki so zahtevali preverjanje obrazca A, niti po dveh pozivih s strani pristojnih carinskih organov države izdajateljice obrazca A pravočasno ne prejmejo odgovora. Upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov je torej v takšnih primerih pogojena s aktivnostjo oziroma pasivnostjo pristojnih državnih organov države izdajateljice tega obrazca, zato je za presojo zakonitosti preverjanja, izvedenega po 110. členu Izvedbene uredbe, ključna določba prvega odstavka 110. člena te uredbe, ki določa, da se naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla izdelkov ali izpolnjevanju drugih zahtev. Tudi iz petega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe izhaja, da se ponovno (drugo) pozivanje organov države izdajateljice obrazca A izvede v primeru obstoja upravičenega dvoma. Le obstoj upravičenega dvoma (v primerih, ko preverjanje ni naključno) v pristnost dokumentov, status porekla ali v izpolnjevanje drugih zahtev iz prvega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, lahko utemelji zakonitost preverjanja po 110. členu te uredbe in zaključek glede neupravičenosti do uporabe tarifnih preferencialov, ki temelji na odsotnosti pravočasnega odgovora zaprošenih organov. Zato je zmotna navedba drugostopenjskega organa v obrazložitvi njegovih odločb, da za odločitev ni pomemben razlog, zakaj se je začel postopek naknadnega preverjanja obrazca A, kot tudi stališče, da lahko država uvoznica kadarkoli, v kolikor dvomi v izpolnitev pogojev o poreklu, zahteva naknadno preverjanje obrazca A brez pojasnjevanja razlogov takšnega preverjanja. Nasprotno ne izhaja niti iz petega odstavka 74. člena Izvedbene uredbe, ki določa, da imajo za namene preverjanja, ali izdelek, za katerega se zaprosi potrdilo o poreklu obrazec A, izpolnjuje ustrezna pravila o poreklu, pristojni državni organi pravico zahtevati katera koli dokumentarna dokazila ali opraviti katerikoli drug pregled, ki se jim zdi primeren. Ta določba se nanaša na pristojnost organov upravičenih držav za izdajo obrazca A in ne na preverjanje carinskih organov držav uvoznic. Poleg tega ta določba v primeru neodzivnosti ne vzpostavlja pravnih posledic, kot jih peti odstavek 110. člena Izvedbene uredbe. Kot že poudarjeno, so razlogi za izvedbo preverjanja obrazca A bistveni za presojo zakonitosti preverjanja v obravnavani zadevi in nastopa sledečih mu pravnih posledic. Zato morajo ti razlogi obstajati in biti strankam pojasnjeni. Le ob seznanitvi s temi razlogi se lahko tožnici o njih izjavita. Prav tako lahko sodišče presodi zakonitost izpodbijane odločbe, le če so ti ključni razlogi v njej navedeni.

35.Sodišče ugotavlja, da tožnici v vlogah z dne 11. 9. 2020 utemeljeno ugovarjata, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za ugotovitev utemeljenega dvoma v pravilnost obrazca A. Čeprav sta že v pripombah na zapisnik z dne 17. 1. 2019 o preverjanju carinske deklaracije navedli, da carinski organ v svojem zapisniku ni konkretiziral razlogov, zaradi katerih se je pojavil sum v verodostojnost in upravičenost izdaje obrazca A, je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi v zvezi s tem navedel zgolj, da je bila informacija o neupravičenih izdajah potrdil o filipinskem preferencialnem poreklu podana s strani Evropske Komisije, saj je bilo v preteklosti ugotovljeno, da so bila potrdila o preferencialnem poreklu neupravičeno izdana. Ob tem ni pojasnil, zakaj ta okoliščina iz informacije RIF, izdane že v letu 2014, tudi v zvezi z uvozom v tej zadevi obravnavanega blaga utemeljuje dvom v predloženi obrazec A (npr. kateri so podatki, listine, okoliščine, ki zaradi podobnosti s primeri, v katerih so bili obrazci A neupravičeno izdani, vzbujajo dvom tudi v tej zadevi predložen obrazec A). Informacija, da so se v preteklosti preverjana dokazila o poreklu filipinskega blaga izkazala za neupravičeno izdana, sama po sebi še ne vzpostavlja upravičenega dvoma v tej zadevi izdan obrazec A. Tovrstni dvom mora biti konkretiziran z okoliščinami obravnavane zadeve. Tako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, v delu, kjer določa, da se v podporo zahtevi za preverjanje pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne. Navedeno potrjuje, da mora upravičenost dvoma izhajati iz konkretnih podatkov in okoliščin posamezne zadeve.

36.Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svojih odločb te razloge dopolnil s pojasnilom, da obvestila, ki jih pošilja Komisija, niso listine na podlagi katerih bi bila sprejeta odločitev glede preferencialnega porekla in da gre za interno sporočilo, ki služi carinskemu organu kot napotek pri delu oziroma napotek, da opravijo postopek naknadnega preverjanja dokazila o poreklu. Tudi ta obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov, ki bi opravičevali dvom v predloženi obrazec A. Sklicevanje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa na informacijo RIF pa ne more utemeljiti upravičenega dvoma v obrazec A tudi glede na zatrjevano vsebino informacije RIF. Njena vsebina ni povzeta v razlogih izpodbijane odločbe, ne v obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa. A glede na neprerekanost navedb tožnic, ki sta jih o vsebini RIF informacije podali v vlogah z dne 11. 9. 2020, sodišče šteje, da je v njej zapisano, da je treba posebno pozornost nameniti informacijam o registraciji ladij, zastavam, pod katerimi ladje plujejo, in lastništvu ladij, s katerimi se je izvajala pridobitev ribiških proizvodov, in da je te informacije mogoče pridobiti z dodatnimi poizvedbami pri filipinskih organih in jih primerjati s podatki o plovilih iz potrdil o ulovu. Iz povzete vsebine informacije RIF tako ne izhaja, da pri vsakem uvozu proizvodov morskega ribolova in drugih proizvodov iz morja iz Filipinov obstaja upravičen dvom v predložena dokazila o poreklu in da je treba dokazila o poreklu v vsakem primeru poslati v naknadno preverjanje na podlagi določbe 110. člena Izvedbene uredbe. Dodatne poizvedbe pri filipinskih organih, ki jih omenja informacija RIF, ne predstavljajo neposredne podlage za izvedbo postopka po 110. členu Izvedbene uredbe že zato, ker morajo carinski organi države uvoznice te podatke nato še primerjati s podatki o plovilih iz potrdil o ulovu.

37.Ker prvostopenjski organ v svoji odločbi ni navedel konkretiziranih okoliščin, iz katerih bi izhajal upravičen dvom iz prvega odstavka 110. člena Izvedbene Uredbe, teh razlogov pa ni dopolnil niti drugostopenjski organ, ki je hkrati zmotno zaključil, da te okoliščine niso pomembne za zakonitost izvedbe postopka preverjanja obrazca A po 110. členu Izvedbene uredbe in posledične odločitve o zavrnitvi uporabe tarifnih preferencialov, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral presoditi, ali so za izvedbo preverjanja obrazca A po 110. členu Izvedbene uredbe podani vsi pogoji, zlasti obstoj upravičenega dvoma, in svoje zaključke v zvezi s tem ustrezno obrazložiti. V ponovnem postopku pa bo moral upoštevati in se opredeliti tudi do naknadno predloženega dopisa filipinske administracije z dne 30. 6. 2020 v zvezi z naknadnim preverjanjem obrazca A, št. 19320417 (B1), ki ga je toženka, kot sama navaja, prejela dne 9. 7. 2020, torej po izdaji s to sodbo odpravljene odločbe prvostopenjskega organa in po izdaji odločb drugostopenjskega organa.

38.Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, da izpodbijano odločbo (le) odpravi in s tem skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, česar tožnici v tem obravnavanem primeru ne zatrjujta. Ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije in je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, že po naravi stvari ni moglo odločiti o zahtevkih prve tožnice za oprostitev dajatev iz naslova carine v znesku 8.228,22 EUR in druge tožnice za povrnitev plačanih 8.228,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2019 do plačila.

K III. točki izreka

39.Ker sta tožnici s tožbo uspeli, sta na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičeni, da jima toženka povrne stroške sodnega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi sta tožnici ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in ju je v postopku kot pooblaščenec zastopal odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičeni vsaka do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je njun pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnicama povrniti stroške tega upravnega spora vsaki v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. Za tožbo plačani sodni taksi bo sodišče tožnicama vrnilo po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbe 36. in 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opombe 6.1.c taksne tarife tega zakona.

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije - člen 110, 110/1, 110/2, 110/5

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.