Jedro

Po določilu 1. odst. 63. člena tega zakona sprememba lastnika zastavljene nepremičnine ne vpliva na veljavnost hipoteke. Zato tožeča stranka ne glede na okoliščino, da je že z uveljavitvijo ZLPP (december 1992) postala lastnica nepremičnin, na katerih zahteva izbris hipoteke, s tožbo (ker sporazum z dne 15.10.1993 - o ustanovitvi hipoteke - ni bil razveljavljen) ne more uspeti, pa čeprav je te nepremičnine pravna prednica tožeče stranke (1. tožena stranka) obremenila s hipoteko šele po tistem (dne 15.10.1993), ko je njihova lastnica postala tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (I. točka izreka odločbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere dovoljuje pri nepremičninah vl. št. xxx k.o. V. in vl. št. yyy k.o. P., razen pri parc. št. 111 in 222/2 tega vložka vknjižbo izbrisa zastavne pravice v znesku 18,105.000,00 SIT z obrestmi, vknjižene v korist S. d.d. v osmih dneh, pod izvršbo, sicer bo to listino nadomestila ta sodba." z a v r n e, izpodbijani sklep o pravdnih stroških (drugi odstavek III. točke izreka odločbe) pa tako, da je tožeča stranka dolžna v osmih dneh povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 73.263,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1999 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh povrniti drugi toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 86.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2000 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obvezalo drugo toženo stranko, da mora tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino za izbris hipoteke pri vl. št. xxx k.o. V. in yyy k.o. P. razen pri parc. št. 111 in 222/2 iste k.o., sicer bo tako listino nadomestila izpodbijana sodba (I. točka izreka odločbe). Umik tožbe proti prvi toženi stranki in umik tožbenega zahtevka iz 3. točke tožbenega predloga proti drugi toženi stranki je vzelo na znanje (II. točka izreka odločbe). Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek III. tč. izreka odločbe) in da mora druga tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (drugi odstavek III. točka izreka odločbe).

Proti sodbi in stroškovni odločitvi iz drugega odstavka III. točke izreka je drugotožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke proti drugi toženi stranki zavrne ter se ji naloži v plačilo pravdne stroške drugo tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je postopek v tej zadevi pritožbeno sodišče nadaljevalo po določilih ZPP/77. Sporazum iz 251. a člena ZIP ima moč sodne poravnave (251. c člen ZIP). Torej ima enake učinke kot pravnomočna sodba. Sodna praksa se je že zgodaj postavila na stališče, da je mogoče sklenjeno sodno poravnavo izpodbijati s tožbo. V pravni teoriji je ta spor obstojal dlje časa, na koncu pa je bilo zavzeto stališče, da je mogoče izpodbijati sklenjeno sodno poravnavo tako z izrednimi pravnimi sredstvi, kot tudi s posebno tožbo (glej o različnih stališčih Triva, Belajec, Dika, Gradjansko parničo procesno pravo, Zagreb, 1982, stran 475 - 478). Med pravdnimi strankami ni sporno, da predmetni sporazum iz 251. a člena ZIP, sklenjen med toženkama dne 15.10.1993, ki je bil podlaga za vknjižbo hipoteke na vtoževanih nepremičninah, ni izpodbit. Zato je odločitev prvostopnega sodišča napačna.

Zmotno je razlogovanje prvostopnega sodišča, da je predmetni sporazum ničen zato, ker sta ga sklenili pravni osebi, ki so jima poznani predpisi in bi torej morali vedeti, da je bila tožeča stranka ob podpisu sporazuma (15.10.1993) na podlagi ZLPP (Ur.l. RS, št. 55/92 z dne 20.10.1992) že od uveljavitve zakona dalje lastnica zastavljenih nepremičnin. Vedenje toženk, da zastavitelj (prva tožena stranka) ni lastnik zastavljenih nepremičnin, je kvečjemu razlog za izpodbojnost sporazuma (prim. 60. - 66. čl. ZOR), ne pa za njegovo ničnost. Po določilu 1. odst. 103. čl. ZOR je pogodba nična takrat, kadar nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določilu 2. odst. istega člena pa takrat, kadar je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane sporazum veljaven, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Sporazum, kakršnega sta sklenili toženki, je izrecno predviden v členih 251. a - 251. f ZIP, zato ne more biti ničen, ne glede na to, da sta ga sklenili pravni osebi. Nikjer namreč ni predpisano, da je zanje prepovedan. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopnega sodišča temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

Pritožba pravilno opozarja, da je za sporno hipoteko potrebno uporabiti določila ZTLR. Po določilu 1. odst. 63. člena tega zakona sprememba lastnika zastavljene nepremičnine ne vpliva na veljavnost hipoteke. Zato tožeča stranka ne glede na okoliščino, da je že z uveljavitvijo ZLPP (december 1992) postala lastnica nepremičnin, na katerih zahteva izbris hipoteke, s tožbo (ker sporazum z dne 15.10.1993 - o ustanovitvi hipoteke - ni bil razveljavljen) ne more uspeti, pa čeprav je te nepremičnine pravna prednica tožeče stranke (1. tožena stranka) obremenila s hipoteko šele po tistem (dne 15.10.1993), ko je njihova lastnica postala tožeča stranka.

Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 373. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Upoštevajoč določilo 2. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Drugi toženi stranki, ki je v pravdi uspela, je priznalo vse njene pravdne stroške, upoštevajoč odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah odmerjene na 73.262,00 SIT. Od tega 10.800,00 SIT odpade na sodno takso, ostalo pa na nagrado za zastopanje in dejanske stroške pooblaščenca drugotožene stranke. Tako odločitev o pravdnih stroških kot o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeni stroški znašajo 86.250,00 SIT, pri čemer 38.250,00 SIT odpade na nagrado za zastopanje, 48.000,00 SIT pa na takso na pritožbo.

Odločitev o obrestih na priznanje pravdne stroške temelji na določilu 2. odst. 277. čl. ZOR.