Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V postopku izdaje odločbe o ugotovitvi državljanstva materialno pravo ni bilo očitno napačno uporabljeno. Upravni organ je namreč pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, vključno z nelojalnim ravnanjem osebe.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve kot pristojni organ zavrnilo predlog tožnice za odpravo in razveljavitev odločbe o ugotovitvi državljanstva (odločba Upravne enote Maribor, št. 21-139/95-71 (9300) z dne 18. 10. 2006) po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi ugotavlja, da je bilo s citirano odločbo ugotovljeno, da se A.A., rojena ..., Wien, Avstrija, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Prav tako navaja, da je bilo z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1733/2006/2 (41341-05) z dne 17. 1. 2007 potrjena prej navedena ugotovitvena odločba in da je bil v zvezi s to odločbo sprožen tudi upravni spor ter da je bila tožba (B.B.) s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 129/2007 tožba zavrnjena in potrjena odločitev prvostopnega oz. drugostopnega organa, sodba pa je postala pravnomočna dne 5. 6. 2007. Nadalje citira 274. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki taksativno navaja razloge za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Podrobneje razlaga zakaj v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od razlogov za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, zlasti ne za kršitev materialnega zakona. V konkretnem primeru gre za ugotovitev državljanstva za A.A. v predhodnem postopku denacionalizacije premoženja v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prvostopni upravni organ je bil v tem postopku dolžan preveriti izpolnjevanje pogojev tudi po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, saj po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I 23/93 z dne 20. 3. 1997 njena retroaktivna uporaba, glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne, ni v neskladju z ustavo. Po citirani določbi pa se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, je bila A.A. oseba nemške narodnosti in da se je že pred 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Prvostopni upravni organ pa je ugotovil, da je izpolnjen tudi tretji pogoj iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je nelojalno ravnanje imenovane zoper interese narodov in držav FLRJ, saj predlagatelj zahteve za denacionalizacijo ni uspel dokazati obstoja takšnega kontinuiranega lojalnega ravnanja, ki bi lahko izpodbilo dokaz, da se je imenovana kot članica Kulturbunda pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Nesporen dokaz o nemški narodnosti imenovane pa je tudi podatek, da je imela rdečo izkaznico Štajerske domovinske zveze, rdeče izkaznice pa je nemška okupatorska oblast podeljevala izključno osebam nemške narodnosti. V upravno sodni praksi pa se je uveljavilo stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost o nelojalnem ravnanju, temveč je treba nuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oz. izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. V zvezi z navedbo predlagateljice, da je upravna praksa v drugih primerih bistveno odstopala od te konkretne odločitve (pri tem navaja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 3303/07-13), pa tožena stranka pojasnjuje, da se citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije nanaša na izpodbijanje nelojalnosti mladoletne osebe, torej otroka, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne star 2 leti in pol. Pri tem je zavzelo stališče, da lahko okoliščina, kot je starost otroka tudi sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti. Pojasnjuje, da je A.A. bila ob koncu druge svetovne vojne stara 67 let, šlo je torej za polnoletno osebo in ne za mladoletno, na katero se nanaša prej citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev tožene stranke zaradi vsebinskih in procesnih razlogov, meni pa tudi, da je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Opozarja, da je glede na izvedeni postopek nevzdržno stališče, da v postopku ugotavljanja državljanstva tožeča stranka domneve nelojalnosti A.A. ni izpodbila. Poudarja, da je bil ključni dokaz, da je bila imenovana članica Kulturbunda od leta 1941, zapisnik z dne 18. 6. 1945, ko je zoper njo tekel kazenski postopek. Upravni organ pa ni upošteval, da v ostalem arhivskem gradivu o njeni aktivnosti v Kulturbundu ni nikakršnih podatkov. Opisuje dogodke iz katerih naj bi izhajalo, da se je vseskozi počutila za Slovenko in da je po svojih močeh pomagala tako sosedom kot tudi članom odporniškega gibanja. Zato bi bilo na podlagi vsega navedenega v prvotnem postopku potrebno ugotoviti, da je bila A.A. jugoslovanska državljanka in da je tožnici in njenim pravnim prednikom domnevo nelojalnosti uspelo jasno izpodbiti. Zaradi navedenega je prišlo do očitne kršitve materialnega zakona in zato predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je bila ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).
V zadevi med strankama ni sporno, da je bilo z odločbo Upravne enote Maribor, št. 201-139/95-71 (9330) z dne 18. 10. 2006 pravnomočno ugotovljeno, da A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko, ker pravni predniki tožnice niso uspeli izpodbiti domneve nelojalnosti imenovane. Tožnica s predlogom za razveljavitev citirane odločbe po nadzorstveni pravici zatrjuje, da je bil s to odločbo očitno prekršen materialni zakon in se pri tem sklicuje tako na okoliščine, ki jih je navajal njen pravni prednik že v postopku izdaje citirane odločbe, kot tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 3303/07-13 z dne 13. 3. 2008. Po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP je očitna kršitev materialnega zakona kot razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici izkazana le v primeru, če je bil materialni predpis, glede na dejansko stanje ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Upoštevaje obrazložitev izpodbijane odločbe, ki jo potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, pa tudi po presoji sodišča v postopku izdaje citirane odločbe do napačne uporabe materialnega predpisa ni prišlo. V postopku ugotavljanja državljanstva je upravni organ utemeljeno ugotavljal izpolnjevanje pogojev po drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, torej tudi nelojalno ravnanje imenovane. Zato se po presoji sodišča tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je upravna praksa v drugih primerih bistveno odstopala od odločitve, ki se je nanašala na A.A. Citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jo navaja kot primer odstopa od upravne prakse v obravnavani zadevi, se nanaša na izpodbijanje nelojalnosti mladoletne osebe, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne stara dve leti in pol in stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da lahko okoliščina, kot je starost otroka, tudi sama po sebi izpodbija domnevo nelojalnosti. Ker med strankami ni spora o tem, da je bila A.A. ob koncu druge svetovne vojne stara 67 let, se torej ta odločba ne more nanašati nanjo.
Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS.
Sodišče o predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ni odločilo, glede na to, da taksna obveznost za vložitev tožbe v sporih, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva v zvezi z denacionalizacijo, po stališču Vrhovnega sodišča ne nastane.