Jedro

Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja v naravi (34. - 37. člen ZDen) ali odškodnino v obveznicah. Zato je od postavljenega zahtevka upravičenca odvisna oblika vrnitve in določitev zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 3.2.1994, s katero je odločil: 1) da je tožeča stranka kot zavezanec dolžna za upravičenca pokojnega F.G. izdati obveznice v vrednosti 31.735,70 USD oziroma 4.244.021,50 SIT. 2) Za čas od pravnomočnosti te odločbe do pričetka obrestovanja obveznic pripadajo upravičencu obresti, ki veljajo za vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira. Za ta valorizacijski znesek in obresti se poveča vrednost iz 1. točke izreka odločbe. 3) Obveznice so nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %. Obveznice se glase na prinosnika in so izplačljive v tolarjih. Obresti se izplačujejo skupaj z izplačilom obrokov glavnice. 4) Premoženje iz 1. točke izreka odločbe se do pravnomočne odločitve sodišča o dedovanju da v začasno upravljanje pravni naslednici upravičenca G.A.D., kot skrbniku za posebne primere. 5) Stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača tožnikov ugovor, da ni zavezanec v tem primeru, ker naj bi bil zavezanec tisti, na katerega je prešlo premoženje in ki se je z njim tudi dejansko okoristil. Tožena stranka navaja, da je možnost izbire med vračanjem premoženja in odškodnino upravičencu dana v 40. členu Zakona o denacionalizaciji, ko ta odkloni vrnitev po določbah 34. in 37. člena. Za vrnitev odškodnine v obveznicah pa je po 51. členu ZDen zavezana tožeča stranka. Na podlagi listin v spisu, upoštevajoč potek postopka podržavljenja premoženja podjetja v konkretnem primeru, tožena stranka ne dvomi, da ob podržavljenju cenitev ni bila napravljena. Iz dopisa glavne direkcije živilske industrije Okrožnemu sodišču z dne 24.11.1948 sicer izhaja, da organ predlaga pričetek postopka cenitve in določitve odškodnine med drugim tudi za podjetje O. F.G., o čemer je bila dne 1.8.1949 izdana odločba. Po poizvedbah, opravljenih na Temeljnem sodišču, v Arhivu Republike Slovenije, Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, enota za Gorenjsko v Kranju, kakor tudi v arhivu Ministrstva za pravosodje, se v navedenih institucijah ne nahaja nikakršna dokumentacija o opravljeni cenitvi in plačilu odškodnine. Tudi odločba o prenosu osnovnih sredstev nacionaliziranega podjetja v državno gospodarsko podjetje ne vsebuje vrednosti prenesenih nepremičnin. Navedeni listinski dokazi po mnenju tožene stranke nedvomno izkazujejo, da cenitev ni bila opravljena, odškodnina pa, ob odsotnosti cenitve niti ni mogla biti določena. V kolikor pa bi bila, bi bila zaplenjena na podlagi sodbe Okrožnega pritožbenega sodišča z dne 9.10.1948, katere izrek določa zaplembo vseh pravic do odškodnine iz nacionaliziranega podjetja. Na tej podlagi je po ugotovitvi tožene stranke odločitev prvostopnega organa o potrebnosti priprav nove cenitve podržavljenega podjetja pravilna in utemeljena ter v skladu s 6. odstavkom 44. člena ZDen. Nadalje tožena stranka pritrjuje odločitvi prvostopnega organa o višini odškodnine za podržavljeno podjetje, saj je oprta na cenitev, ki jo je izdelal sodni cenilec v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, v nadaljevanju: Navodilo). Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da obveznosti na pasivni strani verjetno niso nastale, ker podjetje od leta 1941 ni obratovalo.

Tožeča stranka se v tožbi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je zavezanec za odškodnino po določbi 40. člena ZDen avtomatično Slovenski odškodninski sklad. Res je po navedenem členu dana opcija upravičencu med vrnitvijo ali odškodnino, vendar na podlagi 43. člena ZDen je Slovenski odškodninski sklad zavezanec le v primerih, ko vrnitev ni mogoča. V obravnavanem primeru je vrnitev mogoča in zavezanec znan, zato bi morala tožena stranka upoštevati 51. člen ZDen v povezavi s 1. odstavkom 6. člena istega zakona, ki napotuje na uporabo odškodninskih predpisov. Zato ni pravilno, da se breme odškodnine prevali na tožečo stranko. Tožeča stranka nadalje dvomi, da ni bila ob podržavljenju opravljena cenitev kot to sledi iz preuranjene ugotovitve upravnih organov. Dejstvo, da upravni organ pri arhivskih institucijah, na katere se je obrnil, listin ni našel, nujno še ne pomeni, da cenitev ni bila opravljena. Na verjetnost, da je bilo podjetje vrednoteno ob podržavljenju, kaže dejstvo, ki pa ga niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka nista razjasnila, da je bil F.G. v času, ko mu je bilo podjetje nacionalizirano, tudi kazensko obsojen, pri čemer je bil med drugim obsojen tudi na zaplembo odškodnine iz nacionaliziranega podjetja. V zadevi zaplembe odškodnine iz naslova nacionalizacije podjetja je Okrajno sodišče izdalo odločbo z dne 29.10.1948, ki je tožena stranka sploh ne omenja. Iz kopije te odločbe, s katero razpolaga tožeča stranka, ni razvidno, ali je ta odločba postala pravnomočna in ali je bila odškodnina zaplenjena v korist splošnega ljudskega premoženja.

Obstaja pa velika verjetnost, da je bila višina odškodnine ugotovljena, kar pa posledično pomeni, da je bila ugotovljena tudi vrednost podjetja. Če pa odločba ni postala pravnomočna, je vprašanje odškodnine tako ali tako odprto in ni povsem izključena tudi možnost, da bi bila ta odškodnina kdaj kasneje izplačana. Iz navedenega tožeča stranka zaključuje, da je dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno, ker upravni organ ni pridobil listin, ki se nanašajo na zaplembo odškodnine. Tožeča stranka se s samo cenitvijo, ki jo je izdelal cenilec, že v osnovi ne strinja, ker po njenem mnenju ni pripravljena v skladu s 5. in 7. členom navodil. Cenilec ni uporabil verodostojnih listin v smislu 5. člena navodil, kar je ugotovil tudi upravni organ, vendar je kljub temu sledil cenilčevemu mnenju. Tožena stranka pa se do konkretnih ugovorov tožeče stranke na cenitev sploh ni opredelila. Po mnenju tožeče stranke tudi izrek prvostopne odločbe ni izvršljiv, ker višina odškodnina ni izražena v DEM, ker rok za izročitev obveznic ni jasno opredeljen in ker je določeno, da se obresti izplačujejo skupaj z izplačilom obrokov glavnice. Po zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu pa se glavnica izdanih obveznic mora začeti izplačevati najkasneje do 1.1.2005, obresti pa se pričnejo odplačevati od 31.12.1996. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je vlagateljica izrecno zahtevala odškodnino v obveznicah tožeče stranke, kar pomeni, da je odklonila vrnitev premoženja po določbah 34. do 37. člena ZDen, saj je izbrala opcijo in se opredelila za odškodnino v obveznicah. Tožena stranka še pripominja, da nikjer ni zatrjevala, da je določba 6. člena ZDen sama sebi namen, temveč je le ugotovila, da v konkretnem primeru ni pogojev za uporabo 6. člena ZDen. Tožena stranka zavrača očitek tožeče stranke, da ni dovolj storila za pridobitev morebitne cenitve podržavljenega premoženja iz časa podržavljenja. Tožena stranka je poskušala pridobiti predmetno cenitev, vendar zahtevanih listin ni dobila pri arhivskih institucijah, pri katerih se sicer hrani dokumentacija predmetne zadeve. Zato obstaja visoka stopnja verjetnosti, da cenitev podržavljenega premoženja ob podržavljenju ni bila narejena, saj bi v nasprotnem primeru tožeča stranka storila vse, da predmetno cenitev predloži v spis že pri prvostopnem upravnem organu. Tožeča stranka tudi zavrača očitke, da ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja ni bila ugotovljena na podlagi verodostojnih listin, ker je realno vrednost podržavljenega premoženja mogoče ugotavljati tudi na podlagi verodostojnih listin in drugih dokazil. Druga dokazila so tudi cenitve in mnenja pooblaščenih strokovnih oseb - cenilcev in izvedencev. Svojo odločitev sta tožena stranka in prvostopni upravni organ oprla prav na cenitev, ki jo je pripravil pooblaščeni cenilec in za katero sta oba organa menila, da je pravilna.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo podjetja G.F., izdelovanje in prodaja lanenega olja in firneža, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 in sicer samo premičnine na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora z dne 16.2.1961. Vlagateljica zahteva odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Oba organa pravilno ugotavljata, da je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah tožeča stranka. Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja po določbah 34. in 37. člena ZDen ali odškodnino v obveznicah oziroma delnicah Republike Slovenije. Ker zakon te izbire ne veže na nobene pogoje, je oblika vrnitve odvisna predvsem od postavljenega zahtevka upravičenca. V obravnavanem primeru je upravičenka zahtevala za podržavljeno podjetje odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi upravni organ moral voditi postopek proti tistemu subjektu, ki je naslednik premoženja nacionaliziranega podjetja. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je zavezanka samo v primerih iz 43. člena zakona. Za plačevanje odškodnine v postopku denacionalizacije se namreč izdajo obveznice (1. odstavek 45. člena), sredstva za kritje obveznosti izdanih obveznic pa se zbirajo v slovenskem odškodninskem skladu (49. člen), torej pri tožeči stranki, ki je zavezanka za odškodnino v obveznicah (4. odstavek 51. člena). Ker ZDen določa obliko plačila odškodnine in zavezanca, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona, saj se splošni premoženjski in odškodninski predpisi uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Na podlagi dejstev, ki se ujemajo s podatki v spisih, so bile opravljene poizvedbe pri zato ustreznih institucijah neuspešne, ker je bila o začetku postopka za cenitev in določitev odškodnine za podjetje F.G. izdana le odločba, ne obstajata pa nikaršna dokumentacija o opravljeni cenitvi in plačilu odškodnine. Zato je tudi po presoji sodišča ugotovitev, da cenitev ni bila opravljena, pravilna. Če pa tožeča stranka meni drugače, bi morala za svoje navedbe predložiti dokaze do zaključka ugotovitvenega postopka na prvi stopnji, pri katerem je sodelovala oziroma vsaj v pritožbenem postopku, če dokaza upravičeno ne bi mogla predložiti prej (2. odstavek 236. člena ZUP). Tožeča stranka pa v tem primeru dokaza ni predložila, zato tudi v upravnem sporu tega ugovora ne more uspešno uveljavljati. Pa tudi sicer tožena stranka v tožbi le navaja, da razpolaga s konkretno zaplembno odločbo, ki pa je ni predložila. Ni utemeljen tožbeni ugovor o nepravilno ugotovljeni vrednosti podržavljenega premoženja, ker le ta ne bi bila ugotovljena na podlagi verodostojnih listin. Realno vrednost podržavljenega premoženja je mogoče ugotavljati tudi na podlagi drugih dokazil (5. člen navodil). To pa so tudi cenitve in mnenja za to pooblaščenih strokovnih oseb - cenilcev in izvedencev. Ker se je v obravnavanem primeru upravni organ poslužil izvedenca in njegovega strokovnega mnenja, ki je tudi po presoji sodišča opravil svoje delo v skladu z navodili se sodišču ne vzbujajo dvomi v sprejeto ugotovitev o odškodnini in samo višino odškodnine. Pravilna je tudi ugotovitev obeh upravnih organov, da v tem primeru sam izrek kazenske sodbe o zaplembi odškodnine iz nacionaliziranega podjetja še ne daje podlage za zaključek, da je bila cenitev dejansko opravljena in odškodnina izplačana.

V času izdaje odločbe prve stopnje z dne 3.2.1994 je veljavni Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93) določal, da so obveznice nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih, z obrestno mero 6 %. Obveznice se glase na prinosnika in so izplačljive v tolarjih. Obresti se izplačujejo skupaj z izplačilom obrokov glavnice (2. odstavek 7. člena). Po vsebini enaka določba je tudi v 45. in 46. členu ZDen. Zato ni v neskladju z zakonom odločitev prvostopnega upravnega organa o izdaji obveznic nominiranih v nemških markah, četudi opredeljenih v valuti USD. Izplačljive namreč bodo v valuti RS, to je tolarjih. Drži ugotovitev, da navedeni Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu ni določal roka za izvršitev odločbe (6. člen), vendar to še ne pomeni, da rok za izročitev obveznic ni določen in bi s tem v zvezi odločba ne bila izvršljiva. V tem primeru velja določba 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v njej določen 15 dnevni rok za izvršitev upravne odločbe. Navedena določba Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu je bila dopolnjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenskem o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 48/94, ki velja od 23.8.1994 dalje) in po kateri rok določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec Sklad, ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od šestih mesecev (3. odstavek 6. člena). Zaradi te kasnejše dopolnitve zakona z določenim rokom za izpolnitev obveznosti izpodbijana odločba ni nezakonita, ker organ prve stopnje o zadevi odloči na podlagi dejanskega in pravnega stanja ob odločitvi in se zakonitost akta prve stopnje presoja po času, ko je akt izdan.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.