Jedro

Tožeča stranka je v enotni carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni zavezanec. S tem je v skladu s carinskimi predpisi zavezana, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala carino in druge uvozne dajatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.7.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 28.8.1997 in po uradni dolžnosti spremenila izrek prvostopne odločbe tako, da se ne obračuna in naloži v plačilo znesek težinske takse v višini 60,00 SIT. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožeči stranki po uradni dolžnosti naložil plačilo 94.685,00 SIT iz naslova carine, drugih uvoznih davščin, prometnega davka ter težinske takse za blago, ki je bilo dne 5.7.1993 z enotno carinsko listino Carinske izpostave L. napoteno Carinski izpostavi D. vas, kamor bi moralo biti predano dne 6.7.1993, pa to ni bilo storjeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 1. odstavka 24. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in spremembe, CZ/76), ki opredeljuje, kdo je carinski zavezanec. Tožnik je v tranzitni deklaraciji (v polju 50) naveden kot glavni zavezanec. V navedeno polje se po Pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92, Pravilnik) vpiše naziv in naslov špedicije, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika položi varščino ali garancijo banke v smislu navedenega Pravilnika. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzela tožeča stranka kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzela rizik, da bo sama nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuji prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je bila tožeča stranka večkrat pozvana, da predloži dokaze o tem, da je bilo blago izvoženo iz Republike Slovenije, opravljene pa so bile tudi številne poizvedbe pri različnih carinskih izpostavah, vendar je bilo ugotovljeno, da ni podatkov o tem, da bi sporno blago izstopilo iz Slovenije. Po presoji sodišča prve stopnje sta zato upravna organa utemeljeno štela, da je bilo blago dano v prost promet pred carinjenjem, saj določenega dne ni bilo predano prevzemni carinarnici, nasprotnih dokazov pa ni predložila niti tožeča stranka. Postopek carinjenja blaga, ki je bil uveden na podlagi določila 2. odstavka 249. člena CZ/76, je zato pravilen in na zakonu utemeljen.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so potem, ko so blago prenapotili na CI D. vas z načinom osebni iznos, od prenapotitelja pošiljke g. T. prejeli kavcijo, ki so mu jo obljubili vrniti v roku 14 dni. V tem roku namreč carinski organ, če ni izvršen izhod preko mejnega prehoda, urgira. V zvezi s tem so bili pozvani, da dajo pojasnilo g. K., vodji za prekrške na C. v L.. G. T., ki je bil na pogovoru pri g. K., jim je pojasnil, da je zadeva urejena, ter da blago ni prestopilo mejnega prehoda D. vas, ampak civilni prehod CI K. Blago je iz države nesel njegov brat, ki je carinskemu organu izročil carinsko povratnico, po kateri je tožeča stranka kot špediter odgovorna, da blago zapusti državo. Carinski delavec bi moral dokument vnesti v mejni kontrolnik, česar pa očitno ni storil. Da je zadeva urejena, jim je po telefonu zagotovil tudi g. K. osebno, zato so tuji fizični osebi (g. T.) vrnili kavcijo. Vse to pa kaže na malomarnost carinskih organov, ki niso vknjižili prehoda meje. Tožeča stranka v pritožbi še pojasni, da ne ve, kje se nahaja g. T., zato ne more pridobiti dokazila o uvozu (pravilno izvozu) v Makedonijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je glede na določilo 1. odstavka 24. člena CZ/76 tožeča stranka zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Po navedeni zakonski določbi je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom dolžan plačati carine. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka v enotni carinski listini z dne 5.7.1993 v polju 50 vpisana kot glavni zavezanec. S tem je v skladu s carinskimi predpisi zavezana, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala carino in druge uvozne dajatve. Ker blago namembni carinarnici ni bilo predano in tega tožeča stranka v postopku tudi ni uspela dokazati, je tudi po presoji pritožbenega sodišča obračun carine in drugih uvoznih dajatev, ki je bil opravljen po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ/76, utemeljen.

Po mnenju pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Iz upravnih spisov je razvidno (dopis Carinarnice L. z dne 25.10.1993), da je bila tožeča stranka kot glavni zavezanec obveščena, da blago po enotni carinski listini z dne 5.7.1993 ni bilo predano namembni carinarnici, zato je bila pravilno pozvana, da predloži dokazila o tem, da je bila predmetna pošiljka ocarinjena oziroma da je izstopila iz carinskega območja Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela dokazati pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka. Dejstvo prestopa blaga v tranzitu je namreč mogoče izkazati s potrdilom namembne oziroma izhodne carinarnice, torej z javno listino. V primeru, da takšno potrdilo ni bilo izdano, pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Tožeča stranka takšnih dokazov ni predložila, niti ni navedla razlogov, zaradi katerih le-teh ne more predložiti, zato pritožbeni ugovor, da je blago zapustilo carinsko območje države, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.