Jedro

S tem, ko je sodišče dosodilo, da služnost hoje obstoji le na delu zemljišča, ki ga je v izreku opisalo, ne pa na celotnem zatrjevanem zemljišču, ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da na nepremičnini parc. št. 89/2 k.o. K., last tožencev, obstoji služnostna pravica hoje od meje z javno površino ob zahodnem zidu hiše tožnice v smeri sever – jug do vhoda v hišo na T. 49, in sicer v širini 60 cm, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 88/1 in 88/2, obe k.o. K.. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v preostalem delu, in sicer glede služnostne pravice hoje v korist uporabnikov, glede služnostne pravice vožnje z vsemi vozili in uporabe nepremičnine za potrebe vzdrževanja tožničine stanovanjske stavbe ter pravice odtekanja meteornih voda. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice. O stroških postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Pritožuje se tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Meni, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Zahtevek je oblikovalo sodišče samo, saj takšnega zahtevka kot je v sodbi, tožeča stranka tekom postopka sploh ni postavila, niti ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče je tako prekršilo 2. člen ZPP, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vezano je namreč na meje postavljenih zahtevkov in dejstva ter dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo in ni pooblaščeno, da tožniku dosodi več ali nekaj drugega od tistega, kar je zahteval. Prekršilo je načelo dispozitivnosti. Tožnici je prisodilo ne samo manj, kot je zahtevala, pač pa povsem drugače, kot je zahtevala. Pravilo o vezanosti na zahtevek je namreč tesno povezano z zahtevo, da mora biti tožbeni zahtevek določno in konkretno opredeljen. Tudi odločitev o stroških ni pravilna. Niso dali nobenega povoda za tožbo. Dokazni postopek je bil potreben zaradi ugotavljanja priposestvovanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili in vzdrževanja objekta ter odtekanja meteornih vod na površini 9,628 m2, tak zahtevek pa je bil v celoti zavrnjen. Torej je tožnica praktično v celoti propadla, zato jim je dolžna skladno z določili 154. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) povrniti vse stroške postopka.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je popolnoma neutemeljena, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženkam naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi opisuje kaj je zahtevala in kaj je sodišče dosodilo, in sicer je dosodilo manj kot je zahtevala. Pritrjuje materialnopravnim stališčem sodbe in odločitvi o stroških postopka ter razlogom za tako odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 54. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) oziroma 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnica priposestvovala služnost hoje na določenem delu zemljišča, na katerem je najmanj 20 let izvrševala to služnost, toženci pa se temu niso uprli.

S tožbo je tožnica zahtevala ugotovitev več različnih služnosti na površini 9,628 m2 in sicer v izmerah 3,32 m x 2,90 m. Spora o tem, kje je to v naravi, ni bilo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo, da obstoji le služnostna pravica hoje v širini 60 cm in točno kje (od meje z javno površino ob zahodnem zidu tožničine hiše v smeri sever – jug do vhoda v hišo na T. 49). Dolgoletno neprerekano izvrševanje služnosti hoje je namreč ugotovilo le na določenem delu zemljišča, ki pa se nahaja znotraj območja, za katerega je tožnica trdila, da je na njem priposestovala služnost. Prisodilo je manj od zahtevanih 9,628 m2, s tem da je del parcele, na katerem obstoji služnost hoje, opisalo. Ni torej dosodilo več, kot je tožeča stranka zahtevala, temveč manj (kar pravilno navaja tudi pritožba). Pa tudi nič drugega, kot je bilo z

ahtevano, ni dosodilo. Samo določno je opisalo, kaj je prisodilo. To pa je skladno z materialnim pravom in procesnimi pravili (določenost zahtevka). Tožnica je namreč postavila povsem določen tožbeni zahtevek, navedla za priposestvovanje stvarne služnosti relevantna dejstva ter dokaze za njihovo ugotovitev. Tožba je bila oblikovana skladno s 1. odstavkom 180. člena ZPP. Ker pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela dokazati le del zatrjevanih dejstev, in sicer, da je izvrševala le služnost hoje ne pa ostalih zatrjevanih služnosti in le na manjšem delu zemljišča, kot pa je zatrjevala, je pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo le v dokazanem delu. S tem ni kršilo načela dispozitivnosti (2. člen ZPP), ki določa, da se pravdni postopek lahko začne le na zahtevo stranke, da imajo stranke pravico razpolaganja z zahtevkom, da je sodišče vezano le na tisto procesno gradivo, ki ga predložijo stranke in na zahtevke, ki jih uveljavljajo. Kot rečeno je tožnica v tožbi določno navedla kaj zahteva in s tem sodišču začrta meje obravnave in odločbe, toženci pa so vedeli, zoper kaj se naj branijo. Tako je bilo zadoščeno bistvu načela dispozitivnosti.

Tudi pri odločitvi o stroških postopka je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravno določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Ta sodišče v primeru delnega uspeha pravdnih strank pooblašča, da odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica s svojim zahtevkom praktično v celoti propadla, saj je bila služnost hoje na določenem delu dosojena. Ker se je tožena stranka upirala tožbenemu zahtevku v celoti, pravdni stranki pa sta predlagali iste dokaze v zvezi s služnostjo pešpoti in ostalimi zatrjevanimi služnostmi, zaradi tega, ker je bilo ugotovljeno dolgoletno izvrševanje služnosti le na delu ne pa na celotnem zatrjevanem zemljišču, pa posebni stroški postopka niso nastali, je tudi stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča zakonita.

Skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še z vidika taksativno naštetih uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Ugotovilo je, da jih prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožeča pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji.