Jedro

Ker gre samo za prevzem izplačevanja pravice, ki jo je upravičencu predhodno priznal vojaški nosilec socialnega zavarovanja, mora biti pri odločanju o prevzemu izplačevanja pravice, uporabljena ta odločba, saj se z njo dokazuje pravica, pravica pa je bila priznana po predpisu, kot je bilo določeno za vojaške osebe bivše JA. Zato smisel in namen revizijskega ugovora revidenta glede upoštevanja tuje odločbe ni jasen.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo pravila pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj ni v celoti presodilo niti navedb pritožbe, ki so za odločitev bistvenega pomena, niti tistih navedb, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Dejstvo nastanka invalidnosti je sodišče utemeljilo s tujo pravno odločbo, odločitev o datumu nastanka invalidnosti pa je utemeljilo s pravnomočno odločbo višje vojaške komisije. Teh aktov ni bilo možno neposredno uporabiti. Odločitev torej temelji na dejstvih ugotovljenih v postopku, ki je bil voden v Beogradu, ob upoštevanju bivših vojaških predpisov, ki imajo nekatere drugačne določbe, kot veljajo v Sloveniji. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugostopenjskemu sodišču oziroma da razveljavi še sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v delu, ki jo z revizijo uveljavlja revident. Pritožbeno sodišče je natančno razlogovalo vsa za odločitev pomembna dejstva, razlogi sodbe niso nejasni, niti niso med seboj v nasprotju, to pa pomeni, da ni mogoče govoriti bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot jo navaja revident. Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, kar sicer samo formalno graja revident, na kar pa po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče samo (določba 386. člena ZPP). Odločitev drugostopenjskega sodišča, prav tako pa pred njim prvostopenjskega sodišča, materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki samo natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin, glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker gre torej samo za prevzem izplačevanja pravice, ki jo je upravičencu predhodno priznal vojaški nosilec socialnega zavarovanja, mora biti pri odločanju o prevzemu izplačevanja pravice, uporabljena ta odločba, saj se z njo dokazuje pravica, pravica pa je bila priznana po predpisu, kot je bilo določeno za vojaške osebe bivše JA. Zato smisel in namen revizijskega ugovora revidenta glede upoštevanja tuje odločbe ni jasen. Pri tem revizijsko sodišče revidentu pojasnjuje, da nima pravnomočne odločbe višje vojaške komisije, ki bi določala datum nastanka invalidnosti, saj gre (verjetno) za višjo vojaško zdravniško komisijo, ki nastopa v postopku kot izvedenec, izvedensko mnenje (ne odločba) pa se uporabi samo kot dokaz v postopku, ki teče pred organi nosilca vojaškega zavarovanja, ne pa kot samostojna odločitev.

Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba zaradi izgubljene delovne zmožnosti prenehala z razrešitvijo 30.6.1992 in da mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.7.1992. Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb, na podlagi katerih je tožniku nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravico do invalidske pokojnine, ki je, kot je že bilo pojasnjeno, osnova obravnavani zahtevi. Ti predpisi so določali v določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89), da pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa je pri njih, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastala, ko jim je prenehala služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpisi, ki so urejali invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikujejo od tistih predpisov, ki urejajo invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti, vendar to v revidentovem primeru ni pomembno, ker v njegovem primeru ni mogoče uporabiti predpisov invalidskega varstva civilnih oseb. Je pa razlika pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da revident do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine.

Ker po 18.7.1991 tožnik tudi sicer ni bil ves čas na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, kar pa za odločitev v tem primeru niti ni več pomembno, sta nižji sodišči na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka in da zato ni pogojev za prevzem izplačevanja njegove pokojnine s strani Republike Slovenije.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato revizija ni utemeljena.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.