Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča pa je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da je potrebno šteti darilo, dano v letu 1996 toženki s strani njene matere, v korist obeh zakoncev. Res je sodna praksa zavzela stališče, da se pri presoji višine deležev na skupnem premoženju darila ali pomoč v delu, dana s strani sorodnikov ali prijateljev enega od zakoncev, štejejo tudi v korist drugega zakonca, vendar pa to velja le za manjša darila ali prispevke. Nikakor pa ni mogoče šteti, da bi darilo hiše, ki je po obstoječi cenitvi v letu 1996 predstavljala 70 % vrednosti hiše po stanju v letu 2004 (106.088,85 EUR v letu 1996 in 150.948,09 EUR v letu 2004), pri čemer ni upoštevana niti vrednost zemljišča niti vrednost kozolca, kar je bilo tudi predmet darila, bilo mogoče avtomatično obravnavati v korist tožnika le zato, ker je bil toženkin zakonec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in v odločitvi o stroških postopka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanjska hiša z gospodarskim objektom G. 11, stoječa na parc. št. 695, delež tožnika na skupnem premoženju je 3/10, delež toženke pa 7/10. Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere dovoljuje, da se parc. št. 695 odpiše od vl. št. 406 in vpiše v nov vložek ter se pri njem vknjiži lastninska pravica za tožnika do 3/10 in za toženko do 7/10, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Toženka je tožniku dolžna povrniti tudi pravdne stroške v znesku 519,33 EUR s pripadajočimi obrestmi. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Proti navedeni sodbi je vložila pritožbo toženka in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne tudi v preostalem delu in mu naloži povrnitev pravdnih stroškov toženke s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da odločitev v izpodbijani sodbi zanjo predstavlja presenečenje. Ob nespornem dejstvu, da gospodarski objekt – kozolec, ki stoji na zemljišču, ni bil ocenjen, sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje toženke o potrebnosti cenitve, tožnik pa ni založil potrebnih sredstev za dodatno cenitev kljub dodatnim rokom, je toženka pričakovala, da bi moralo sodišče ravnati v skladu s pravili o dokaznem bremenu ali na zadnji obravnavi pravdni stranki seznaniti o spremembi pravnega stališča glede potrebnosti cenitve kozolca. Le tako bi lahko sama toženka predlagala cenitev. Z ravnanjem prvostopnega sodišča je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in pravica do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica v pritožbi tudi predlaga izvedbo dokaza z novim izvedencem gradbene stroke, predlog za izvedbo tega dokaza pa je, glede na obrazloženo stališče, po njenem mnenju pravočasen, saj vse do izdaje sodbe ni bila seznanjena, da bi bilo dokazno breme na njej. Po mnenju pritožnice je dopolnitev izvedenskega mnenja gradbene stroke nujna za pravilno odločitev o zahtevku, saj obstaja razlika med ugotovitvenim in dajatvenim zahtevkom. Potrebna bi bila ugotovitev vrednosti celotne nepremičnine, na katero meri dajatveni zahtevek in vrednost stavbe z gospodarskim poslopjem, na katerega se nanaša ugotovitveni zahtevek. Za ugoditev zahtevku ne zadošča le dokazanost tožnikovega prispevka k povečanju vrednosti objekta, pač pa bi moral dokazati zatrjevano lastnino oziroma delež tudi po kvantiteti, zlasti pa v razmerju do celotne nepremičnine. Izvedenka je po mnenju toženke napačno ugotovila vrednost zemljišča, na kar je toženka opozorila že v teku postopka na prvi stopnji, vendar pa je njeno pripombo izvedenka odpravila s pavšalnimi trditvami, kar ni sprejemljivo. Zemljišče, na katerem stoji stanovanjska stavba, ni predmet ugotovitvenega zahtevka, vendar je sodišče prve stopnje ugodilo dajatvenemu zahtevku v enakem deležu. Tudi kozolec ni bil ocenjen, čeprav je sodišče ugodilo dajatvenemu zahtevku tudi glede njega. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju toženke ugotoviti vrednost skupnega premoženja in posebej vrednost celotnega premoženja, na katerega meri zahtevek, da bi lahko pravilno odločilo o zahtevku. To ni bilo ugotovljeno, ker tožnik ni plačal predujma, zato bi moralo sodišče odločiti po pravilu o dokaznem bremenu. Odločitev je nepravilna, saj je tudi napačno ugotovljeno razmerje glede solastninskega deleža na skupnem premoženju, še toliko bolj pa na celotni nepremičnini. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj tožniku pripada delež do 3/10 na skupnem premoženju, še manj, da mu enak delež pripada na celotnem premoženju. Nepravilen je tudi zaključek o tem, da nepremičnina ne predstavlja posebno premoženje toženke, ker naj bi bilo darilo dano obema. Glede te okoliščine obstaja nasprotje v razlogih, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Darilo je bilo dano le toženki in sicer po stanju v letu 1996. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da pred tem pravdni stranki v nepremičnino nista vlagali. Tudi tožnik ni zanikal, da je bilo darilo dano samo toženki, zato ni logična ugotovitev prvostopnega sodišča, da bi morala toženka zatrjevati, da je bil namen darovati le njej in ne obema. Zaključek sodišča, da je bilo darilo dano obema, je napačen, v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodno prakso in trditveno podlago. Tudi tožnikov zahtevek kaže na to, da tožnik ni štel, da bi bilo darilo dano tudi njemu. Darilo ne more predstavljati skupnega premoženja, saj ni pridobljeno z delom, zato bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bi vrednost darila predstavljala posebno premoženje obeh zakoncev. To še zlasti velja glede na dejstvo, da bi imela v primeru, kot je obravnavani, toženkina mati po razvezi zakonske zveze možnost zahtevati vrnitev darila. Ob stališču sodišča prve stopnje, da darilo predstavlja skupno premoženje, pa to ne bi bilo mogoče. Tožnik je v postopku zatrjeval solastninsko pravico na podlagi skupnih vlaganj v toženkino premoženje, kar naj bi privedlo do skupnega premoženja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da opravljena dela glede na vrednost in obseg ter vrsto niso predstavljala spremembe substance stvari, zato nimajo za posledico stvarnopravnih upravičenj. Zahtevek bi bilo potrebno zavrniti tudi iz tega razloga, saj tožnik obligacijskega zahtevka ni postavil. Ob upoštevanju cenitve bi vrednost skupnih vlaganj predstavljala le 26 % vrednosti nepremičnin. Če bi bil delež zakoncev enak, bi tožniku pripadal le 13 % delež. Za takšen delež pa ni utemeljen stvarnopravni zahtevek. Razmerij iz izvedenskega mnenja ni mogoče pravilno ugotoviti zaradi nepravilne cenitve zemljišča in neocenjenega kozolca. Po mnenju pritožnice obstajajo nasprotja med razlogi sodbe in izrekom, saj je predmet darila le objekt, odločeno pa je o celotni nepremičnini. Napačna je tudi odločitev glede enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, saj bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da je toženkin delež na skupnem premoženju večji, kar je trdila ves čas postopka. Pri odločitvi o višini deležev bi sodišče moralo upoštevati tudi izgubo pri poslovanju, ki jo je povzročil tožnik. Pritožnica graja tudi odločitev o stroških postopka, ki je po njenem mnenju napačna.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo v letu 1980, njuna življenjska skupnost pa je prenehala v letu 2004, ko se je tožnik odselil iz skupnega doma. V času zakonske zveze sta bila rojena dva otroka. Družina je sprva živela pri tožnikovih starših, nato v manjšem najemniškem stanovanju v Ljubljani in se končno preselila v večje stanovanje, katerega sta zakonca obnovila in na podlagi določb Stanovanjskega zakona tudi odkupila. Tožnik je bil zaposlen do leta 2000, ko je zaradi stečaja lastnega podjetja izgubil zaposlitev. Toženka je bila ves čas trajanja zakonske zveze redno zaposlena. V letu 1996 je bila sklenjena darilna pogodba, s katero je toženkina mati njej podarila zemljišče parc. št. 695 z na njem stoječimi stavbami. Na zemljišču je stal kozolec – toplar, katerega pravdni stranki nista obnavljali. Stavba, katero sta pravdni stranki preuredili v stanovanjsko hišo, je bila vse do leta 1992 manjša kašča. Tedaj sta toženkina starša ta objekt delno porušila, ga razširila in zgradila do tretje gradbene faze. Po letu 1996 sta pravdni stranki začeli urejati legalizacijo objekta, saj je predstavljal črno gradnjo. Ker pa v letu 2000 tožnik ni uspel z večjim poslom, za katerega je najel visoko posojilo, katerega je bilo potrebno vrniti, sta se pravdni stranki odločili za prodajo stanovanja v Ljubljani in ureditev objekta na G. za potrebe bivanja družine. V stanovanjski hiši so bila urejena vsa zaključna dela v stanovanjskem delu in mansardi ter urejena okolica.

Tožnik je zatrjeval, da celoten stanovanjski objekt z garažo predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, vendar ne iz razloga, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ker naj bi toženkina mati v letu 1996 obstoječ objekt podarila tudi njemu in ne le toženki, pač pa zato, ker naj bi celotno gradnjo in adaptacijo, torej tudi dela, ki so bila izvršena v letih od 1992 do 1996, izvedli pravdni stranki kot investitorja in plačnika.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopnega sodišča, da pravdni stranki v objekt pred letom 1996 nista vlagali lastnih sredstev, pač pa sta, kolikor sta ob gradbenih delih delali, pomagali toženkinim staršem tako kot drugi njuni otroci.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da je potrebno šteti darilo, dano v letu 1996 toženki s strani njene matere, v korist obeh zakoncev. Res je sodna praksa zavzela stališče, da se pri presoji višine deležev na skupnem premoženju darila ali pomoč v delu, dana s strani sorodnikov ali prijateljev enega od zakoncev štejejo tudi v korist drugega zakonca, vendar pa to velja le za manjša darila ali prispevke. Nikakor pa ni mogoče šteti, da bi darilo hiše, ki je po obstoječi cenitvi v letu 1996 predstavljala 70 % vrednosti hiše po stanju v letu 2004 (106.088,85 EUR v letu 1996 in 150.948,09 EUR v letu 2004), pri čemer ni upoštevana niti vrednost zemljišča, niti vrednost kozolca, kar je bilo tudi predmet darila, bilo mogoče avtomatično obravnavati v korist tožnika le zato, ker je bil toženkin zakonec. Darilo, dano toženki, je izkazano s predloženo listino, iz katere izhaja povsem jasna pogodbena volja darovalke. Zato je zmotno prepričanje prvostopnega sodišča, da bi morala toženka zatrjevati in dokazovati, da je bilo darilo dano izključno njej in ne v korist obeh pravdnih strank. Trditveno in dokazno breme za takšen zaključek bi bilo kvečjemu na tožniku, ki pa, kot je bilo že navedeno, ni niti zatrjeval, da bi lastninsko pravico na objektu v stanju v času daritve pridobil na podlagi pravnega posla, saj je trdil, da objekt v celoti spada v skupno premoženje, ker sta ga s toženko z lastnimi sredstvi in delom obnovila in dogradila tudi do tretje gradbene faze. Pritožnica utemeljeno opozarja, da na pravilnost takšnega zaključka kaže tudi tožnikov ugotovitveni zahtevek, saj kot predmet skupnega premoženja uveljavlja le objekt in ne zemljišča. Pravilno je tudi sklepanje pritožnice, da bi bilo potrebno darilo, če bi bilo dano obema, v korist obeh obravnavati kot posebno premoženje in ga ne transformirati v skupnega, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Skupno premoženje je le tisto, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z delom zakoncev (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), zato premoženje, ki ni bilo pridobljeno na ta način, ne spada v kategorijo skupnega premoženja, za katerega veljajo posebne določbe ZZZDR o premoženjskih razmerjih zakoncev. Zaključek prvostopnega sodišča, da nepremičnina, ki je bila podarjena toženki, ne predstavlja njenega posebnega premoženja, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravno zmoten.

Sodišče prve stopnje na peti strani sodbe ugotavlja, da v skupno premoženje sodi le stanovanjska stavba z gospodarskim objektom (kozolcem) in ne tudi parc. št. 695, na kateri stavba stoji, saj je takšen tožnikov zahtevek, to okoliščino pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi deležev. Takšna ugotovitev prvostopnega sodišča pa je v nasprotju z odločitvijo o dajatvenem zahtevku, v katerem tožnik uveljavlja izstavitev listine za vpis lastninske pravice v skladu z ugotovljenim deležem, vendar tudi na zemljišču. Odločitev o dajatvenem zahtevku je zato v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, na kakšen način je opravilo izračun tožnikovega deleža, saj ni ugotovitve o tem, kolikšna je vrednost skupnega premoženja, niti kolikšna je vrednost celotne nepremičnine, saj ni sporno, da vrednosti kozolca sodna izvedenka sploh ni upoštevala. Vprašljiva je tudi pravilnost ocenjene vrednosti zemljišča ob nespornem dejstvu, da sodna izvedenka pri cenitvi ni upoštevala prave lokacije naselja G. Okoliščine, kot so vozne povezave z večjimi središči in oddaljenost od Ljubljane, pa nedvomno vplivajo na tržno vrednost nepremičnin. Iz navedenih razlogov je sodba obremenjena tudi s kršitvijo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom, v sodbi pa ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je moralo že iz navedenih razlogov sodbo razveljaviti tako na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP kot določbe 355. člena ZPP, saj samo ne more odpraviti ugotovljenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi zmotne materialnopravne presoje o tem, kaj predstavlja skupno premoženje in kaj posebno premoženje zakoncev, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ugotovi obseg skupnega premoženja. Pri odločitvi o tem, ali skupna vlaganja v posebno premoženje enega od zakoncev predstavljajo zadostno podlago za stvarnopravna upravičenja tožnika na njem, naj sodišče upošteva že uveljavljeno sodno prakso o tem, kdaj se šteje, da je bila z vlaganji zgrajena nova stvar (primerjaj odločbe VS RS št. II Ips 403/95, II Ips 84/2002 ali II Ips 237/2000). Če bo ugotovilo, da obstaja podlaga za stvarnopravni zahtevek, naj z dopolnitvijo že opravljenih cenitev ugotovi vrednost toženkinega posebnega premoženja, vrednost skupnega premoženja in vrednost celotne nepremičnine, na kateri tožnik uveljavlja solastninsko pravico na podlagi vlaganj. Z ustrezno računsko operacijo naj ugotovi, kolikšen delež od celotne vrednosti nepremičnine predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in nato v skladu s pravnimi izhodišči iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR ter upoštevaje dejanske ugotovitve o prispevku zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja v celotnem obdobju trajanja skupnega življenja, določi delež zakoncev na tako ugotovljenem skupnem premoženju. Tožnik je namreč v primeru, da je stvarnopravni zahtevek utemeljen, upravičen do vknjižbe solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 695 k.o. G. le v višini svojega deleža, ki ga je pridobil na skupnem premoženju. V nadaljevanju postopka mora sodišče upoštevati določbe o dokazovanju z izvedencem in pravila o dokaznem bremenu, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo iz že zgoraj obrazloženih razlogov, na obsežne ostale pritožbene navedbe toženke posebej ne odgovarja. Izpostavlja le trditev glede okoliščine, da bi bilo potrebno pri določanju deležev zakoncev na skupnem premoženju upoštevati izgubo, ki jo je tožnik povzročil z neuspehom pri poslovanju in je bila pokrita z izkupičkom od prodaje skupnega stanovanja, ter pri tem opozarja na pravno stališče, zavzeto v odločbi VS RS št. II Ips 205/2004 z dne 16.12.2004. Zaradi razveljavitve odločitve o glavnem zahtevku je sodišče druge stopnje posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti s končno odločbo. Pri odločitvi o stroških postopka pa mora upoštevati ugotovljeni uspeh strank v tem postopku. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.