13. 1. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Ž., na seji senata dne 20. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke.

2.V ustavni pritožbi navaja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Po mnenju pritožnika izvršena odredba organa prve stopnje ob vročitvi prvostopenjske odločbe pritožniku in predložitev pritožbe drugostopenjskemu organu nista procesni dejanji, ki pretrgata relativno zastaranje pregona. Šlo naj bi le za administrativni dejanji, ki se ne bi smeli upoštevati kot procesni dejanji prvostopenjskega organa. Ker naj bi Vrhovno sodišče materialno pravo uporabilo drugače in v njegovem primeru zavzelo glede tega drugačno stališče kot v drugih enakih primerih, naj bi bila podana kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice. Pritožnikov primer, kot izhaja iz naslednjih točk v obrazložitvi tega sklepa, ni tak.

4.Ustava v 22. členu med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugim državnim organom. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku14. člena Ustave. Eden od vidikov navedene pravice je tudi ta, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v posameznikovi zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih. Pritožnikove pavšalne navedbe, da je Vrhovno sodišče v njegovem primeru odločilo drugače, kot sicer odloča v podobnih primerih, pri čemer pa tega z ničimer ne izkaže, kršitve 22. člena Ustave ne utemeljujejo.

5.S trditvijo, da je Vrhovno sodišče upoštevalo zgolj administrativni dejanji, in sicer izvršeno odredbo organa prve stopnje ob vročitvi prvostopenjske odločbe pritožniku in predložitev pritožbe drugostopenjskemu organu, kot procesni dejanji, ki pretrgata tek zastaranja pregona, pritožnik izpodbija pravilno uporabo prava. V tem delu bi bila zatrjevana kršitev 22. člena Ustave lahko podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče pa ni tako.

6.Po določbi prvega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP) postopek o prekršku ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativni zastaralni rok). Zastaranje ne teče v času, ko se po Zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati (drugi odstavek 55. člena ZP). Po določbi tretjega odstavka tega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Nedvomno sta izvršena odredba organa prve stopnje ob vročitvi prvostopenjske odločbe pritožniku in predložitev pritožbe drugostopenjskemu organu takšni procesni dejanji, ki vodita k pravnomočni odločitvi in s tem k zaključku pregona pritožnika. Takšnemu stališču, ki je obrazloženo in utemeljeno na pravni podlagi, ni mogoče odreči razumne presoje.

Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

7.Ker zatrjevana kršitev 22. člena Ustave ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali so podane procesne predpostavke za njeno vložitev.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer