Jedro

Stališče pritožbenega sodišča, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, je materialnopravno zmotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnica napram toženi stranki lastnica parc. št. 27/1, stanovanjska stavba 227 m2, vl. št. 13, k. o.... Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe čudna in nerazumljiva. Materialnopravno zmotno je stališče, da ni dobroverna lastniška posestnica sporne nepremičnine in da zaradi tega ne more pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini po preteku desetih let. Zaključek, da njena posest ne temelji na veljavnem pravnem naslovu, je neutemeljen. Kupoprodajna pogodba z dne 14. 2. 1967 zanesljivo in nesporno predstavlja zakonit pridobitni naslov za vknjižbo lastninske pravice pri sporni parceli št. 27/1, stanovanjska stavba 227 m2, k. o. ..., pa čeprav slednja v kupoprodajni pogodbi ni izrecno navedena, je pa dovolj nedvoumno opisana. V kupoprodajni pogodbi je namreč navedeno, da je predmet prodaje parcela št. 331, vinograd v izmeri 1849 m2, k. o. ... „skupno z na njej zgrajeno leseno hišico in kletjo, vse krito z opeko za dogovorjeno kupnino 10.000,00 din“. Tožničin lastninski prednik je sporno nepremičnino, kot je opisano v kupoprodajni pogodbi, nemoteno užival in imel v dobroverni in zakoniti posesti, po njegovi smrti pa je sama nadaljevala z dobroverno posestjo. Ker je nepremičnino nemoteno uživala 41 let, je neresno trditi, da ni pridobila lastninske pravice. Poudarja, da je tožbo vložila, ker bi se rada vpisala v zemljiško knjigo, vendar to ni mogoče (ker v kupoprodajni pogodbi ni izrecno navedena sporna parcela št. 27/1 in ker sta zemljiškoknjižna lastnika toženca). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tej pravdi tožnica uveljavlja, da je lastninsko pravico na sporni parceli (parc. št. 27/1, k. o. ...) pridobila na podlagi priposestvovanja in zahteva ugotovitev, da je njena lastnica.

7. V obravnavanem primeru (ko je bilo ugotovljeno, da posestni prednik ni bil dobroveren in da je tožnica posest na sporni nepremičnini pridobila v trenutku njegove smrti, 30. 12. 1992) je za presojo tožničine dobrovernosti (ker je (njeno) priposestvovanje začelo teči pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika – SPZ) potrebno upoštevati tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Po ureditvi SPZ lahko priposestvuje pravico dobroverni lastniški posestnik. V prejšnjih pravilih pa je bilo priposestvovanje mogoče na podlagi dobroverne posesti (t. i. izredno priposestvovanje) ali pa na podlagi dobroverne in zakonite posesti (t. i. redno priposestvovanje). Zato je pri presoji dobrovernosti bistveno upoštevanje pomembne razlike med pojmoma dobroverne posesti po ZTLR in SPZ. Po oceni revizijskega sodišča pritožbeno sodišče te razlike ni upoštevalo. Stališče pritožbenega sodišča, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, je materialnopravno zmotno.

8. Poleg navedenega pa je v zvezi z ugotavljanjem dobrovernosti potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 45. člena SPZ. Dejstvo, da je bil posestni prednik nedobroveren, namreč nujno še ne izključuje dobrovernosti posestnega naslednika, ki se v skladu z določbo četrtega odstavka 45. člena SPZ presoja povsem samostojno.

9. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da je pritožbeno sodišče sicer spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o predmetu kupoprodajne pogodbe z dne 14. 2. 1967 in darilne pogodbe z dne 18. 1. 1979, vendar tega revidentka kot procesno kršitev izrecno ne uveljavlja. To pa ob (zgoraj navedenem) materialnopravno zmotnem stališču pritožbenega sodišča tudi ni odločilno. Bistveno je namreč, da je tožnica v trenutku smrti svojega očeta nastopila nov posestni položaj in da se od tedaj naprej (njena) dobrovernost domneva.

10. Ker pritožba tožene stranke v smeri tožničine (ne)dobrovernosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bila izčrpana, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da presodi pritožbeno izpodbijano sklepanje sodišča prve stopnje o tožničini dobrovernosti in ugotovi tudi, ali je njena morebitna dobrovernost trajala do uveljavitve SPZ, torej do 1. 1. 2003. 11. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.