Jedro

Po določbi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, za vračanje pa ob upoštevanju določbe 122. člena ZOR velja pravilo sočasne izpolnitve. Odločilno je torej vprašanje, kaj je tožeča stranka sploh prejela na podlagi nične pogodbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki II. odstavka izreka sodbe (glede plačila 208.367,00 SIT z obrestmi, glede istočasne izročitve stanovanja in glede stroškov pravdnega postopka) r a z v e l j a v i in v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izročitev drugega stanovanja enakih kvalitet, delno pa ugodilo podrejenemu zahtevku in sicer mora tožena stranka tožeči plačati 208.367,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1992 dalje do plačila, tožnica pa je hkrati dolžna toženki izročiti stanovanje v K.. Višji tožbeni zahtevek za plačilo še 296.301,00 SIT pa je sodišče zavrnilo. Tožena stranka mora tožeči povrniti tudi 55.763,30 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zoper sodbo v delu, ki se nanaša na dolžnost tožnice, da toženki izroči stanovanje. Sodišče je namreč prezrlo bistveno okoliščino, to je, da je tožnica sporno stanovanje kupila po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - SZ) kot imetnica stanovanjske pravice. Z ničnostjo se je vzpostavilo stanje, ki bi moralo veljati, če sklenitve kupoprodajne pogodbe ne bi bilo. Po določbah SZ so imetniki stanovanjske pravice, ki se niso odločili za nakup, ohranili stanovanjsko pravico, ta je prenehala z dnem sklenitve najemne pogodbe, pri čemer so lastniki morali skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. Tudi sedaj veljavni Stanovanjski zakon (SZ-1) določa, da se ne šteje za uporabo stanovanja brez pravnega naslova, če gre za prejšnje imetnike stanovanjske pravice. Tožeča stranka je poleg tega od tožene zahtevala sklenitev najemne pogodbe, vendar odgovora ni dobila. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice je imel določena upravičenja tudi v stanovanjih, ki so bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki naložilo izročitev stanovanja. Tožnica bi bila, če bi odločitev sodišča obveljala, v slabšem položaju, kot če tožbe ne bi vložila. Ostala bi brez pravic, ki ji jih dajeta SZ in SZ-1. Tudi sicer pa po mnenju tožeče stranke navedbe tožene, da naj ji tožnica vrne stanovanje, če ji že morajo povrniti kupnino, niso bile oblikovane v ugovor sočasne izpolnitve, ampak so bile zgolj navržene. Zato se postavi vprašanje dopustnosti obravnave zahtevka tožene stranke v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Ker je sodišče izven okvira postavljenega zahtevka obravnavalo te navedbe, je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zahtevek tudi vrednostno ni opredeljen, čeprav gotovo presega vrednost po tožbi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem so bile prisojene zamudne obresti od dolgovanega zneska od 13.1.1992 dalje. Po določbah o neupravičeni obogatitvi mora namreč samo nepošten pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva, ko je bilo dano plačilo, tožena stranka pa ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni ravnala nepošteno, saj ji je prodajo stanovanja nalagal zakon, to je SZ. Isti zakon je tudi določil vsebino pogodbe. Poleg tega tožeča stranka sploh ni imela navedb o nepoštenosti tožene stranke, zato je obširno razlogovanje sodišča o nepoštenosti tožene stranke brez dejanske podlage. Materialno pravo je bilo pri obrestnem delu zahtevku tudi sicer napačno uporabljeno, saj je ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), če se nanaša na zamudne obresti, ki tečejo po 1.1.2002. Vsota zapadlih obresti je do 1.1.2002 že presegla glavnico, zato bi bilo treba zahtevek za plačilo obresti po 1.1.2002 zavrniti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prerekala njene navedbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče odločalo izven zahtevka, ker naj bi bile navedbe tožene stranke o istočasni izročitvi stanovanja zgolj pavšalne in niso bile oblikovane kot ugovor. Tožena stranka je namreč ugovor sočasne izpolnitve izrecno podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 15.3.2006. Po določbi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika) mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, za vračanje pa ob upoštevanju določbe 122. člena ZOR velja pravilo sočasne izpolnitve. Odločilno je torej vprašanje, kaj je tožeča stranka sploh prejela na podlagi nične pogodbe. Vsaj glede posesti namreč pritožba tožeče stranke pravilno opozarja na določbe SZ, po katerih imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, kar tožnica nesporno je, določene pravice, med njimi tudi, da ostanejo v stanovanju kot najemniki za nedoločen čas (čeprav tožnica nima več lastniške posesti). Prvostopno sodišče dejanskega stanja glede tega, kaj je tožeča stranka z nično pogodbo dejansko prejela, ni raziskalo, zato je bilo treba sodbo v delu, v katerem je naložena izročitev stanovanja, razveljaviti. Ker je podan ugovor sočasne izpolnitve, pa je bilo treba sodbo razveljaviti tudi glede obveznosti plačila 208.367,00 SIT (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo na podlagi že izvedenih dokazov, ki pa jih sodišče v sodbi ni ocenjevalo ali pa ni ocenjevalo v tej smeri (predvsem tudi nične "kupoprodajne pogodbe"), ugotoviti, kaj je tožeča stranka z nično pogodbo dejansko prejela in nato odločiti o utemeljenosti ugovora sočasne izpolnitve.

Ker je bilo treba sodbo iz gornjih razlogov razveljaviti tudi v delu, ki se tiče zamudnih obresti, je iz tega razloga pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke. V zvezi s to pritožbo se pritožbeno sodišče sicer strinja z razlogi prvostopnega, da je bila tožena stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe nedobroverna, v zvezi s tem je še dodati, da je tožeča stranka nedobrovernost tožene stranke zatrjevala (1. točka v pripravljalnem spisu z dne 9.3.2006) in sodišče ni brez podlage razpravljalo o tem vprašanju. Pravilno pa pritožba opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U - I 300/04, ki jo bo prvostopno sodišče moralo ob ponovnem odločanju upoštevati.

Izrek o stroških temelji na določbi 165.člena ZPP.