Jedro

Pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in zato nima pravnih učinkov, sodišče tudi ni sledilo trditvam o realizaciji ustno sklenjene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v okviru materialnoprocesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko opozorilo na nesklepčnost tožbenega zahtevka, tožnika pozvalo na popravo, določilo rok za popravo in opozorilo na posledice, do katerih bo prišlo, če tožba v roku ne bo popravljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožnik do 1/3 lastnik nepremičnin, navedenih v izreku sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke, listinske dokaze tožeče stranke pa je ignoriralo. Meni, da si dejstva v sodbi med seboj nasprotujejo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je sklepalo, da tožena stranka z odgovorom na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku. Tožena stranka bi morala odgovor na tožbo ustrezno obrazložiti, iz obrazložitve pa bi moralo izhajati, da tožena stranka nasprotuje tožbi. Odgovoru na tožbo bi morali biti priloženi dokazi. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo v smislu določil 278. člena ZPP, bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo.

Po pravilu o konvalidaciji, je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni sklenjena v predpisani obliki, če sta pogodbeni stranki v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Sklicuje se na določilo 69. in 73. člena ZOR. Pogodbene stranke so dogovorile posebno obliko pogodbe, da bi zagotovile dokaz o njeni sklenitvi. Ko je bilo doseženo soglasje o vsebini pogodbe, je bilo tudi dogovorjeno, da bo postal tožnik po plačilu kupnine mami edini lastnik vseh spornih nepremičnin. Mama pa bo kupnino namenila za odkup dednega deleža tožene stranke. Pravni posel je bil dogovorjen konec leta 1980 ter realiziran in podpisan 14. 10. 1983. Sodišče zmotno šteje, da obravnavana listina ničesar ne dokazuje. Dokazna listina, skupaj z izpiskom prometa na tožnikovem računu pri ..., bi dokazala, da je tožnik 14. 10. 1983 kupnino za sporne nepremičnine v celoti poravnal materi. Ker pa je sodišče tožnikov dokazni predlog zavrnilo, mu je s tem onemogočilo dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Sodna praksa je v večini primerov zavzela stališče, da je konvalidacija ustno sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna. Sklicuje se na judikata VS RS z opravilnimi številkami II Ips 118/92 s 23. 9. 1992 in II Ips 229/84 s 25. 10. 1984 ter na posvetovanjih civilnih oddelkov Zveznega sodišča republiških in vrhovnih sodišč s 14. in 15. 9. 1983. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik, ki je bil v prekinjenem zapuščinskem postopku napoten na pravdo, s tožbo zahteva ugotovitev, da je postal lastnik spornih nepremičnin na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil z materjo (lastnico nepremičnin) in na podlagi vlaganj v kmetijo, vlaganja pa predstavljajo fizično delo in finančna sredstva.

5. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožnika zavrnilo, ker tožniku ni uspelo izkazati, da bi pridobil nepremičnine s pravnim poslom, zatrjevana dejstva glede vlaganj, pa so bila pomanjkljiva, zato je sodišče ocenilo, da tožniku utemeljenosti zahtevka niti na tej trditveni podlagi ni uspelo izkazati.

6. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj naj bi bil odgovor na tožbo neobrazložen. Tožena stranka je na tožbo pravočasno odgovorila in v odgovoru na tožbo navedla, da so navedbe tožnika neresnične, da je bila lastnica nepremičnin mati, da so bile nepremičnine v slabem stanju in da je toženka na kmetiji trdo delala. S tem je nasprotovala navedbam, ki jih je v tožbi podal tožnik. Tožena stranka je torej na tožbo pravočasno in obrazloženo odgovorila ter zahtevku v celoti nasprotovala, zato ni pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi, da mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko pozvalo, naj tožbo popravi, saj ni bila sklepčna. Tudi to je razlog, ki preprečuje izdajo zamudne sodbe.

7. Iz trditev tožnika izhaja, da naj bi z materjo oktobra 1980 sklenila ustni dogovor o prodaji nepremičnin. Ta dogovor naj bi bil realizirana 14. 10. 1983, ko so ga podpisali tožnik, njegova sestra ter njuna mati. Tožnikova mati naj bi s prejeto kupnino izplačala dedni delež hčerki (tožnikovi sestri), s tem pa naj bi bila pogodba realizirana.

8. Že prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da mora biti kupoprodajna pogodba za nepremičnine sklenjena v pisni obliki, sicer ni veljavna in tožnik ne more zahtevati prenosa lastninske pravice, razen v primeru, če bi bila ustna pogodba realizirana. V času zatrjevane sklenitve ustne kupoprodajne pogodbe, je bila predpisana obličnost pogodb o prometu z nepremičninami v prvem odstavku 5. člena Zakona o prometu z nepremičninami(1). Drugi odstavek citiranega določila določa tudi sankcijo, in sicer, kadar pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka. Ker naj bi bila pogodba potrditvah tožnika v celoti realizirana, bi bila v skladu s 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih(2) veljavna, kljub temu, da ni bila v predpisani obliki.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in zato nima pravnih učinkov, poleg tega sodišče ni sledilo trditvam o realizaciji ustno sklenjene pogodbe. Sodišče je izjavo s 14. 10. 1983 (list. št. A25), za katero tožnik trdi, da predstavlja realizacijo pogodbe, ocenilo in presodilo, da gre (le) za izjavo toženke, ne glede na to, da sta jo podpisala tudi tožnik in pokojna A. A. Te izjave po oceni sodišča ni moč šteti kot voljo pokojne A. A. o prenosu lastninske pravice na tožnika. Prvostopenjsko sodišče je izključilo, da bi imela pokojna A. A. voljo s kupoprodajno pogodbo prenesti sporne nepremičnine na tožnika, tudi zato, ker je 25. 1. 2000 napravila oporoko, s katero je iste nepremičnine zapustila tožniku. Ob sestavi oporoke se je očitno še vedno štela za lastnico nepremičnin in z njimi tudi razpolagala. Če bi bil torej pravni posel res sklenjen že leta 1981 in realiziran 1984 (kot zatrjuje tožnik), potem pokojna ne bi razpolagala z istimi nepremičninami še z oporoko, saj se ne bi štela za lastnico nepremičnin. Sodišče je zato ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi s pokojno sklenila ustni dogovor o prodaji obravnavanih nepremičnin, ki bi bil realiziran z izjavo 14. 10. 1983. Pritožbeno sodišče razloge in zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče neupravičeno ni upoštevalo tožnikove vloge s 7. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je v okviru materialnoprocesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko opozorilo na nesklepčnost tožbenega zahtevka, tožnika pozvalo na popravo, določilo rok za popravo in opozorilo na posledice, do katerih bo prišlo, če tožba v roku ne bo popravljena. Sodišče je stranke opozorilo tudi na določilo 286. člena Zakona o pravdnem postopku(3), po katerem lahko stranke navajajo dejstva in ponujajo dokaze do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka je po navodilih sodišča tožbo popravila in jo poslala sodišču, nato pa še 7. 4. 2015 pripravljalno vlogo z novimi navedbami, ki jih sodišče ni upoštevalo, ker so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik v pritožbi navaja, da je z vlogo 7. 4. 2015 odgovoril na navedbe v odgovoru na tožbo, ki ga je prejel 3. 4. 2015. Take pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene. Iz povratnice, ki se v spisu nahaja na list. št .18, je razvidno, da je tožnik prejel odgovor na tožbo 23. 10. 2014 in nanj odgovoril s pripravljalno vlogo 29. 10. 2014. Na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2015 pa je nato sodišče tožečo stranko pozvalo na popravo tožbe. Ker je bila pripravljalna vloga 7. 4. 2015 (in tudi vloga s 23. 4. 2015) vložena po prvem naroku, oziroma roku za popravo tožbe, sodišče novih navedb in dokaznih predlogov v navedenih vlogah ni upoštevalo. Pri tem se je pravilno oprlo na določilo 286. člena ZPP.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list SRS, št. 19/1976 in naslednji, v nadaljevanju ZPN.

Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.