Jedro

V kolikor je podana časovna kontinuiteta in so dejanja storjena na škodo istega oškodovanca ob izrabljanju enakih okoliščin ter je pri obd. (obt.) podan enoten naklep je pravilna pravna opredelitev, da gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje. Čas prestan v hišnem priporu se všteva v izrečeno kazen.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega D. M. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji glede kaznivih dejanj opisanih pod točko I/3, I/4 in I/5, enotni kazni in vštevanju pripora spremeni tako:

da se kazniva dejanja pod točko I/3, I/4 in I/5 pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ in se obtoženemu D. M. za to kaznivo dejanje določi kazen 8 (osem) mesecev zapora, na kar se mu ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kazniva dejanja pod točko I/1, I/2 in I/6 na podlagi člena 47/II točka 2. izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V skladu z določilom člena 49/I KZ se obtožencu v izrečeno zaporno kazen všteje čas pridržanja od 15.2.2004 do

16.2.2004, čas hišnega pripora od 12.5.2004 do 28.6.2004 in čas pripora od 28.6.2004 dalje, v preostalem pa se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. M. spoznan za krivega: - pod točko I/1 izreka sodbe kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, - pod točko I/2 izreka sodbe poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ, za katero mu je bila določena kazen dva meseca zapora, - pod točko I/3 sodbe kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen štiri mesece zapora, - pod točko I/4 nadaljevanega kaznivega dejanja po I. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora, - pod točko I/5 poskus kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ, za katero mu je bila določena kazen en mesec zapora in - pod točko I/6 sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po III. in I. odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen tri mesece zapora.

V skladu z določilom 2. točke II. odstavka 47. člena KZ mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in devet mesecev zapora. V izrečeno kazen pa mu je bil vštet čas pridržanja in pripora. Obtoženi G. V. pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja napeljevanja k kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki

I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 26. KZ, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dve leti. Obtoženemu D. M. je bilo naloženo plačilo 315.982,00 SIT, kolikor znaša pridobljena premoženjska korist. Oškodovancu M. A. je bil priznan premoženjsko pravni zahtevek v višini 529.471,90 SIT, s presežkom pa je bil napoten na pravdo. Oba obtoženca sta bila oproščena plačila stroškov postopka. Nagrada in potrebni izdatki zagovornika obtoženega D. M. so bili naloženi v breme proračuna, stroške zagovornika obtoženega G. V. pa mora nositi sam obtoženi. Z isto sodbo je bila zoper oba obtoženca zavrnjena obtožba zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki I. odstavka

212. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ in prikrivanja po I. odstavku

221. člena KZ.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega M. D. zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče izrečeno zaporno kazen spremeni in obtožencu izreče pogojno obsodbo ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je po II. odstavku 377. člena ZKP predlagal, da se pritožbi zagovornika obtoženega ugodi in se obtoženemu na novo odmeri kazen ob upoštevanju vseh okoliščin (41. člen KZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnanja obtoženca, opisano pod točko I/3, I/4 in I/5 izreka sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku

211. člena KZ, nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ in poskus kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ. S takšno pravno opredelitvijo je bil kršen kazenski zakon v škodo obtoženca (člen 383/II Zakona o kazenskem postopku, ZKP). Pri vseh treh dejanjih, je obtoženec kaznivo dejanje storil v škodo istega oškodovanca, z izrabljanjem enake prilike, enakega izvršitvenega načina, enotnim naklepom in časovno kontinuiteto. Obtoženi je namreč, s tem, ko je iz osebnega avtomobila last M. E. le temu vzel bančno kartico in z njo dvigoval denar na bankomatu ter je eno dejanje ostalo pri poskusu, storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ. Zato je pritožbeno sodišče vsa ta ravnanja obtoženca (opisana pod točko I/3, I/4 in I/5) pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ in obtožencu glede na tako spremenjeno pravno opredelitev za to kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo število posameznih dejanj, višino posameznih zneskov, ki si jih je obtoženi prilastil kot tudi skupno škodo, ki jo je povzročil oškodovancu, obtoženčevo nekaznovanost, kot tudi okoliščine, na katere opozarja pritožnik: priznanje, dejstvo, da je denar rabil za prepovedane droge in njegovo željo, da bi se čimprej zaposlil in normalno živel. Ker je pritožbeno sodišče na novo določilo kazen, za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, je ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za druga kazniva dejanja, določena obtožencu s sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Pri tem pa je upoštevalo vzroke, zaradi katerih je obtoženi izvrševal kazniva dejanja, to je njegovo zasvojenost s prepovedanimi drogami, število posameznih dejanj, časovno obdobje, v katerih so bila dejanja storjena, višino povzročene škode in pridobljene premoženjske koristi, obtoženčevo priznanje, dosedanjo nekaznovanost, obtoženčevo željo, da oškodovancem povrne škodo, njegovo relativno mladost in željo po zdravljenju in normalnem življenju.

Ker sodišče prve stopnje obtoženemu v enotno izrečeno kazen ni vštelo čas hišnega pripora je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženca (6. točka 372. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo po uradni dolžnosti, tako, da je obtoženemu v skladu z določilom člena 49/I KZ v zvezi s 6. odstavkom 199a člena ZKP, poleg pridržanja in pripora vštelo tudi čas hišnega pripora od 12.5.2004 do 28.6.2004. Pritožnikov predlog, naj se obtožencu izreče pogojna obsodba je ocenilo kot neutemeljen, čeprav je obtoženec kaznivo dejanje opisano pod točko I/1 izreka sodbe storil zaradi napeljevanja drugoobtoženega. Obtoženec je izvršil veliko število posameznih dejanj, imel je povsem nekritičen odnos do škode, ki jo je povzročil oškodovancem, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, storil pa je tudi različna dejanja, čeprav gre pri vseh dejanjih za premoženjske delikte. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na obtoženčevo zasvojenost s prepovedanimi drogami, predvsem pa glede na število kaznivih dejanj v kratkem časovnem obdobju namreč ni mogoč zaključek, da bi že opozorilo ob zagroženi kazni dovolj vplivalo na obtoženca, da na prostosti ne bi več ponavljal kaznivih dejanj.