Jedro

V primeru, da delavec ravna po navodilih delodajalca in dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, je upravičen do plačila plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je potrebno upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. ZSPJS, s katerim so bile od 1. 8. 2008 urejene plače tudi pri toženi stranki, v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. V drugem odstavku je za javne uslužbence z daljšo delovno dobo (nad 23 let) to znižanje določeno le za en plačni razred. To pomeni, da tudi če bi tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta višji referent I, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, bi bila na tem delovnem mestu upravičena le do osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, katerega dela in naloge je dejansko opravljala, ustrezno znižanega za 2 oziroma 1 plačni razred, ne pa tudi do števila plačnih razredov na račun doseženih napredovanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici v obdobju, od 1. 7. 2010 do upokojitve dne 21. 6. 2013, obračunati razliko v plači med plačo, do katere bi bila upravičena po dejanskem delu za delovno mesto višji referent I, to je 28. plačni razred in dejansko obračunano plačo v tem obdobju, to je plačo za 26. plačni razred, kar znaša 116,34 EUR bruto za posamezni mesec, po izplačilu davkov in prispevkov pa tožnici izplačati ustrezne mesečne neto razlike v plačah, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne mesečne neto razlike od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje pod izvršbo (2. točka izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki glasi na ugotovitev, da je tožeča stranka v obdobju od 1. 7. 2010 do upokojitve dne 21. 6. 2013, pri toženi stranki dejansko opravljala dela in naloge na delovnem mestu višji referent I. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (ne pa zoper sklep) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila tožnica v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 6. 2010 razporejena na delovno mesti višji referent I, vračila plače za navedeno obdobje pa od tožnice tožena stranka ni zahtevala, saj je tožnica delo višjega referenta I očitno dejansko opravljala. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo vztrajala, da je nesporno, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala enaka dela in naloge. Odločilni kriterij za razporeditev tožnice na delovno mesto je bil za toženo stranko izobrazba in ne dejansko delo, kar izhaja tudi iz odgovora na tožbo, v katerem tožena stranka izpostavlja tudi 81. člen v povezavi s 189. členom ZUTD, ki je omogočal, da javni uslužbenec, ki izvaja storitve vse življenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve, pridobi (VII.) VI. stopnjo izobrazbe v petih letih. Priča A.A. je izpovedala, da je bila tožnici nadrejena le do leta 2010, kasneje pa več ne, zato tudi ni poznala dela tožnice po letu 2010, zato je lahko le priča B.B. verodostojno izpovedala o delu tožnice v vtoževanem obdobju. Sodišče pa je izpoved priče razlagalo drugače, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 6. 1. 2016. Priča vodja B.B. je namreč izpovedala, da je po odhodu tožnice v pokoj prišlo do reorganizacije dela in so pričo B.B. premestili v glavno pisarno, kjer je opravljala delo in naloge strokovnega delavca za izvajanje zaposlovanja I, s tem, da del nalog kot jih je opravljala do 2013 ne opravlja več, pač pa je od prejšnjih nalog iz leta 2013 obdržala zgolj centralo oziroma telefonijo. Navedeno je po stališču tožnice bistveno, saj dokazuje, da je delo priče B.B. na delovnem mestu strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I bistveno drugačno od dejanskega dela in nalog, ki jih je tožnica opravljala v obdobju od 1. 7. 2010 do upokojitve. Tožnica se zato ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni relevantno, kdo sedaj opravlja delo tožnice, saj je prišlo do organizacijskih sprememb in se predmetno delo ne izvaja več na način, kot se je v času tožničine zaposlitve. Tožnica je dejansko opravljala dela in naloge, ki so se po njenem odhodu prerazporedile na zaposlene delavce z univerzitetno izobrazbo, kot je izpovedala priča B.B., kar po mnenju tožnice dokazuje, da je v spornem obdobju opravljala zahtevne naloge in postopke z delovnega področja in strokovne naloge po zadolžitvi nadrejenega delavca, torej naloge delovnega mesta višji referent I. Priča A.A., ki ni bila od leta 2010 dalje vodja urada, ampak strokovni sodelavec VII/2 in ni bila tožnici neposredno nadrejena je sicer izpovedala, da je tožnica delala administrativno tehnične naloge in sicer sprejemala in vnašala potrebe po delavcih, prijavljala brezposelne osebe v evidenco, informirala različne stranke, dajala telefonske informacije, osebne informacije, izdajala in sprejemala zahtevke za denarno nadomestilo, hkrati pa je izpovedala, da pod terminom strokovne naloge razume svetovanje brezposelnim v zvezi z ZUTD oziroma z ZZZPB. Vendar je tožnica izpostavila, da je morala poznati ZDR in ZUP in ZUTD pri opravljanju dela in sicer je sprejemala prijave, podane s strani brezposelnih oseb, zahtevke za denarno nadomestilo brezposelnih oseb, sprejemala potrebe po delu delavcev in v zvezi s tem kontaktirala z delodajalci, izdajala potrdila, obračunavala stroške brezposelnim osebam v zvezi z iskanjem zaposlitve, podajala informacije strankama glede zaposlovanja in ukrepov. Da je tožnica opravljala strokovne naloge z delovnega področja je potrdila tudi priča B.B., ki je izpovedala, da je tožnica napotovala tudi delavce k delodajalcem in objavljala prosta delovna mesta. Tožnica pa je opravljala tudi nalogo priprave skrajšanih zaposlitvenih načrtov. V skladu s 113. členom ZUTD je skrajšan zaposlitveni načrt ukrep aktivne politike zaposlovanja, tožnica pa ga je morala pripravljati za brezposelno osebo in ni mogoče trditi, da je naloga priprave skrajšanih zaposlitvenih načrtov manj zahtevna in spada v zahtevnost delovnega mesta s srednjo stopnjo izobrazbe. Šele v letu 2013 je prišlo do reorganizacije dela in so bila dela in naloge priče B.B. in tožnice prenesene na delavce, ki so imeli VII. stopnjo izobrazbe in je šele takrat prišlo do uskladitve dejanskega stanja s sistemizacijo. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede pogojev za zasedbo delovnega mesta višji referent I. S primerjavo delovnega mesta višji referent I in strokovni delavec I je ugotoviti, da se omenjeni delovni mesti razlikujeta zlasti po tem, da se na delovnem mestu strokovni delavec I opravljajo najzahtevnejše administrativne in tehnične naloge in urejanje dokumentarnega gradiva in evidenc, medtem ko se na delovnem mestu višji referent I opravljajo strokovne naloge in postopki. Za opravljanje najzahtevnejših administrativno tehničnih nalog se po sistemizaciji ne zahteva opravljen izpit iz ZUP, niti strokovni izpit po Pravilniku o opravljanju strokovnih izpitov, medtem ko se za zasedbo delovnega mesta višji referent I in opravljanje strokovnih nalog in postopkov oba izpita zahtevata. ZUTD v 81. členu določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanje zaposlitve iz ZUTD izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit in glede na to, da je tožnica posredovala zaposlitve ter imela opravljen izpit iz ZUP je zagotovo njeno delo bilo strokovno zahtevno in ne zgolj administrativno tehnično. Tudi 66. a člen ZZZPB je določal, da strokovne naloge, ki se nanašajo na zaposlovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, izvajanje ukrepa aktivne politike zaposlovanja in štipendiranje, izvajajo delavci, ki imajo ustrezno visoko in višjo izobrazbo in so opravili strokovni izpit na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi 337. člena ZPP tožnica še predlaga, da sodišče izvede dodaten dokaz z zaslišanjem direktorice Območne enote zavoda RS C., D.D., ki bi lahko izpovedala v zvezi z dejanskim delom tožnice. Tožnica navedeni dokaz do konca glavne obravnave ni mogla predlagati, ker je šele po koncu obravnave dne 6. 1. 2016 zapisnik o zaslišanju priče A.A. izročila nekdanji direktorici, ki je ugotovila, da priča A.A. ni natančno opredelila zahtevnost in nalog tožnice. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da tožnica dejansko ni opravljala del in nalog višjega referenta I, saj je bila na to delovno mesto formalno razporejena na podlagi nezakonite določbe akta (7. člena Pravilnika), kar se je s 1. 7. 2010 tudi odpravilo z vzpostavitvijo pravilne in zakonite pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se ni opredelilo do trditev tožnice, da je bila v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 6. 2010 razporejena na delovno mesto višji referent I in da tožena stranka od nje ni zahtevala vračila plače za navedeno obdobje, kar kaže na to, da je tožnica delo višjega referenta I očitno dejansko opravljala in da je to delo opravljala tudi po 1. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka v letu 2008 ob izvedbi plačne reforme istočasno izvedla tudi prehod na novo sistemizacijo in takrat tožnico premestila na novo zahtevnejše delovno mesto višji referent I, za katero pa tožnica ni imela ustrezne izobrazbe. Tožena stranka je nepravilnost in nezakonito določeno plačo tožnici odpravila s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 za delovno mesto strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I in tako odpravila strokovno napako, na katero je toženo stranko ob nadzoru opozorilo MNZ (prej MJU). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo že s sodbo IV Pd 1030/2011 odločeno, da je bila v obdobju od 1. 7. 2010 do 21. 6. 2013 med strankama veljavno sklenjena pogodba za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I in da je tožnica v tem obdobju tudi dejansko opravljala dela in naloge tega delovnega mesta. Navedena sodba je postala pravnomočna.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 1. 8. 2008 do 30. 6. 2010 razporejena na delovno mesto višji referent I in prejemala plačo za 26. plačni razred s pogodbo o zaposlitvi s 1. 7. 2010 pa je bila tožnica razporejena na delovno mesto strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I in ji je tožena stranka določila plačo ob upoštevanju 27. plačnega razreda. Tožnica pa je trdila, da je v času od 1. 7. 2010 do 21. 6. 2013, ko je sicer bila formalno razporejena na delovno mesto strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I, dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta višji referent I in zato zahtevala tudi za to obdobje plačilo razlike plače iz naslova dejanskega dela.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, da delavec ravna po navodilih delodajalca in dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu je upravičen do plačila plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.; ZDR) oziroma sedanjega 44. člena ZDR-1 Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1) in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je potrebno upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002), s katerim so bile od 1. 8. 2008 urejene plače tudi pri toženi stranki in v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. V drugem odstavku je za javne uslužbence z daljšo delovno dobo (nad 23 let) to znižanje določeno le za en plačni razred. To pomeni, da tudi če bi tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta višji referent I, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, bi bila na tem delovnem mestu tožnica upravičena le do osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, katerega dela in naloge je dejansko opravljala, ustrezno znižanega za 2 oziroma 1 plačni razred, ne pa tudi do števila plačnih razredov na račun doseženih napredovanj. Osnovni plačni razred delovnega mesta višji referent I je 22., medtem ko je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo za 26. plačni razred (6 plačnih razredov iz naslova napredovanj). Tožnica ima dokončano V. stopnjo strokovne izobrazbe, za delovno mesto višji referent I pa se zahteva VII. stopnja izobrazbe. To pomeni, da tožnica tudi če bi dejansko opravljala delo na delovnem mestu višji referent I, do višje plače od plače za 21. oziroma 20. plačni razred ne bi bila upravičena.

9. Neutemeljena je pritožba tožnice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedbe priče A.A., saj je bila tožnici nadrejena le do leta 2010, kasneje pa ne in zato tudi ni mogla poznati dela tožnice po letu 2010. Priča A.A. je izpovedala, da sta bili s tožnico sodelavki od leta 1999 pa vse do upokojitve tožnice in da je bila v obdobju do 2010 tožnici neposredno nadrejena, sicer pa je delo tožnice spremljala in ga poznala vse do njene upokojitve. Izpovedala je, da je tožnica delala v sprejemni pisarni in na pultu ter sprejemala in vnašala podatke o delavcih, prijavljala brezposelne v evidenco, informirala različne stranke, tako telefonsko kot osebno, izdajala in sprejemala zahtevke oziroma vloge za denarno povračilo, opravljala obračun raznih potnih stroškov brezposelnim, izdajala potrdila iz evidenc in druga občasna dela. Za dela, ki jih je opravljala tožnica se je zahtevalo osnovno poznavanja upravnega postopka in tudi izpit iz ZUP, vendar le za V. stopnjo izobrazbo in ne takšen izpit kot ga imajo svetovalci s VII. stopnjo izobrazbe. Priča je izpovedala, da delo, ki ga je opravljala tožnica glede na vsebino in zahtevnost nalog bolj ustreza opisu delovnega mesta strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I. Enako kot priča A.A. je glede dela tožnice izpovedala tudi priča B.B. Izpovedala je, da sta s tožnico od leta 2006 do tožničine upokojitve opravljali enaka dela in sicer dela, ki jih je navedla tudi priča A.A. 10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izpoved priče B.B. razlagalo drugače kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju glede reorganizacije dela po odhodu tožnice v pokoj in da so naloge, ki sta jih opravljali tožnica in priča po reorganizaciji prenesene na delavce z univerzitetno izobrazbo, kar kaže na to, da je tožnica vse do upokojitve opravljala zahtevnejše naloge delovnega mesta višji referent I. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni relevantno kdo sedaj opravlja delo tožnice, saj je dejansko po odhodu tožnice v pokoj prišlo do organizacijskih sprememb in zato vprašanje, kdo sedaj opravlja delo tožnice dejansko ni bistveno, saj je tožena stranka dela organizirala drugače, kot je bilo v času tožničine zaposlitve.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na delovnem mestu višji referent I opravljali strokovne naloge in postopke z delovnega področja, strokovna dela s strankami in strokovne naloge po zadolžitvi nadrejenega in sodelovanje v delovnih skupinah. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica ni vodila strokovnih postopkov in izdajala odločb in tudi ni izvajala strokovnega svetovanja strankam. Za dela, katera je navajala tožnica, da jih je opravljala in sicer sprejemanje zahteve brezposelnih oseb, vpisovanje v evidenco brezposelnih oseb in izdajanje potrdil iz evidenc zavoda, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče šteti za opravljanje strokovnih nalog in postopkov, zato te naloge, ki jih je opravljala tožnica, ustrezajo opisu delovnega mesta strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I. 12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da že samo dejstvo, da je imela opravljen izpit iz ZUP kaže na to, da je bilo njeno delo bolj strokovno zahtevno in ne zgolj administrativno tehnično, ker se za delovno mesto strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I ne zahteva strokovni izpit ZUP. Tožnica se je sklicevala na 81. člen ZUTD (Ur. l. RS, št. 80/2010), ki določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz ZUTD izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. stopnjo izobrazbe, ki imajo opravljen strokovni izpit. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za zasedbo delovnega mesta strokovni delavec za izvajanje zaposlovanja I sicer ni zahtevalo strokovnega izpita iz upravnega postopka po Pravilniku opravljanje strokovnih izpitov, je pa imela tožnica kot tudi sodelavka B.B., ki je opravljala enaka dela kot tožnica opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka le za V. stopnjo izobrazbe, medtem ko se za višjega referenta I zahteva najmanj visokošolska izobrazba in temu ustrezno opravljen izpit iz upravnega postopka. Tako izhaja iz Pravilnika o opravljanju strokovnih izpitov.

13. Tožnica je v skladu s 337. členom ZPP predlagala, da sodišče izvede dodaten dokaz z zaslišanjem direktorice Območne enote zavoda RS C., ki je bila nadrejena delavka tožnici v spornem obdobju in sicer D.D., vendar tožnica ni pojasnila, zakaj navedene priče ni mogla pravočasno predlagati. V prvem odstavku 337. člena ZPP je namreč določeno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.

14. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na načelu 165/1 ZPP v zvezi s členom 154 istega zakona, tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.