Jedro

Po določbi prvega odstavka 247. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik, vendar mora po določbi drugega odstavka istega člena izločitev stranka vedno predlagati (izvedenec ne more biti izločen ex lege).

Ni pravilno stališče, da bi se izvedenec moral izločiti sam, saj glede izvedencev ni mogoče uporabiti prvega odstavka 71. člena ZPP o dolžnosti prenehanja z delom, če je podan izločitveni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka odstrani prizidek k stanovanjski hiši na parceli št. 423 k.o. ... in prestavi vhod v klet z jugovzhodne na severovzhodno stran stanovanjske hiše, oziroma vzpostavi stanje, kot je bilo dogovorjeno v prvem in drugem odstavku sodne poravnave z dne 13.2.2003, sicer lahko to naredi tožeča stranka na stroške tožene stranke. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki 1.700,48 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo prve stopnje se je tožena stranka pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navajala je, da bi se v zadevi postavljeni izvedenec moral izločiti sam, ker je za tožečo stranko v letu 2002 izdelal predračun za izdelavo strešne konstrukcije in kritine, ki ga je tožeča stranka v tej pravdi vložila v sodni spis, tega pa je izvedenec vpogledal. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 247. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik, vendar mora po določbi drugega odstavka istega člena izločitev stranka vedno predlagati (izvedenec ne more biti izločen ex lege). Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Toženi stranki je bil sklep o postavitvi izvedenca gradbene stroke vročen 21.8.2007 s pravilnim pravnim poukom o pogojih za izločitev izvedenca po 247. členu ZPP, vendar tožena stranka v 8 dneh od prejema sklepa, niti do prejema izvedenskega mnenja 9.11.2007 pa vse do naroka za glavno obravnavo 19.12.2007 ni predlagala izločitve izvedenca. Predračun istega strokovnjaka je prejela že 9.9.2005 z vročitvijo pripravljalne vloge z datumom 21.8.2005, obravnavan pa je bil že na narokih 18.4.2007 in 23.5.2007. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme za pravočasnost predloga za izločitev izvedenca, česar ni izpolnila.

Stališče tožene stranke, da bi se izvedenec moral izločiti sam, ni pravilno, saj iz razlogov, ki so že bili navedeni, glede izvedencev ni mogoče uporabiti prvega odstavka 71. člena ZPP o dolžnosti prenehanja z delom, če je podan izločitveni razlog. Poleg tega tožena stranka ni navedla nobenega izločitvenega razloga iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP), pač pa zatrjevala le odklonilni razlog iz 6. točke (opravljanje dela pred 5 leti za tožečo stranko). Prav tako ni vsebinsko nasprotovala ugotovitvam izvedenca. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da razlog za izločitev izvedenca ni podan. Slednje za odločitev o izločitvenem predlogu ni bilo več pomembno, ker tožena stranka ni izkazala pravočasnosti svojega predloga.

V pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 247. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Drugih razlogov tožena stranka v pritožbi ni navedla. Pritožbeno sodišče, ki preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, je zato pazilo le še na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki solastnici nepremičnine – stanovanjske stavbe s pripadajočim zemljiščem, za način uporabe katere sta se dogovorili v sodni poravnavi z dne 13.2.2003, med drugim tako, da si tožena stranka na severovzhodni strani hiše zgradi svoj vhod v klet, na zahodni strani pa stopnice in vhod v prvo nadstropje, vendar je tožena stranka posege izvedla drugače, utemeljujejo tožbeni zahtevek za vzpostavitev dogovorjenega stanja. Vhod v klet je na drugi strani, prizidek pa zapira 5,98 m2 funkcionalnega zemljišča, v njem je skupni cevni jašek in onemogoča vzdrževanje drenaže. Sporni posegi tožene stranke onemogočajo dogovorjeni način uporabe solastne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je uporabilo materialnopravno določbo stvarnega prava iz 100. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ o pravici solastnika do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Ugotovitev, da je tožena stranka kršila dogovorjeni način uporabe solastne nepremičnine, pa utemeljuje tožbeni zahtevek tudi z uporabo obligacijskega prava, saj pogodba (sodna poravnava) ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ), zaradi česar lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da dogovorjeno obveznost izpolni (prvi odstavek 239. člena OZ), to je ne uporablja solastne nepremičnine v nasprotju z dogovorom. Njen zahtevek za odstranitev kletnega vhoda in prizidka, ki nista zgrajena v skladu z dogovorom, je utemeljen.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.