Jedro

Ponovno odprtje že zaključene javne obravnave ne more predstavljati kršitve ZPP. Če tožnik sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice ni izpodbijal s pritožbo, tudi revizije nima (zaradi morebitne absolutne bistvene kršitve po 2. t. 2. odst. 354. čl. ZPP).

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da popravi avtomobil Fiat Zastava Argenta 2000, delno pa ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke in tožeči stranki naložilo, da mora plačati protivrednost 40.000 Itl z ustreznimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče in nasprotne tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbija odločitev v celoti in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident v težko razumljivi reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni dovolilo izločitve razpravljajoče sodnice, saj je tožnik tožbo izgubil šele potem, ko je obravnavo ponovno odprla. Prav tako ni res, da je izrek razumljiv in da ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo. Zgrešena je nadalje dokazna ocena. Nobenega drugega dogovora med pravdnima strankama ni bilo. Sodišče tožniku podtika, da je za škodo že dobil 4.500,00 SIT od zavarovalnice. Obe sodbi pa tudi ne temeljita na ZOR in tudi ne na kakšnem drugem predpisu, tako da ni mogoče preveriti njune pravilnosti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Ad 1. Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v pritožbi uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi ponovnega odprtja že zaključene obravnave. Sodišče druge stopnje je ta ugovor pravilno zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da takšno ravnanje sodišča ne predstavlja nobene kršitve določb pravdnega postopka. S tem torej ni kršilo ZPP. Odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice pa tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izpodbijal. Če bi si želel zagotoviti revizijo tudi zoper to odločitev, bi to moral storiti (1. odstavek 382. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje nadalje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je ugotovilo, da je izrek razumljiv in da ni nobenih nasprotij med njim in razlogi sodbe. Revident tega ugovora tudi ne pojasni. Sodišče namreč izreka ni spreminjalo, le zavrnilo ga je. Zavrnitev tožbenega zahtevka pa ne povzroča njegove nejasnosti.

Tožnik nadalje izpodbija dokazno oceno na prvi in drugi stopnji. Ta presoja ne sodi v okvir procesnih kršitev. Z ugovori zoper oceno dokazov tožnik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejansko stanje pa zaradi izrečne prepovedi po 3. odstavku 385. člena ZPP ni predmet revizijske presoje.

Tožnik končno očita sodiščema, da svoje odločitve nista oprli na ZOR, ker se nanj ne sklicujeta. Toda sodišči sta ugotovili, da sta stranki sklenili nov dogovor o tem, da bo vozilo najprej popravljeno le za silo, kar pomeni, da prvotni dogovor, na katerem tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek, ni več veljal. Ko sta nato ugotovili, da je bil ta novi dogovor izpolnjen, ni bilo več nobenega pravnega naslova za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če pa pravnega naslova ni bilo, tudi ustreznih določb ZOR o njem ni bilo mogoče navesti. Tožnik sodišču tudi neutemeljeno očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne naloge je imel toženec kot strokovnjak. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje brez potrebe sklicevalo na dolžnost strokovnjaka, ki je sicer urejena v 3. odstavku 606. člena ZOR, ker tožnik ni uveljavljal nobenega zahtevka v zvezi z morebitno opustitvijo te dolžnosti.

Glede na navedeno reviziji v tem delu ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ad 2. Revizija ni dovoljena.

Nasprotni tožnik je v nasprotni tožbi uveljavljal plačilo protivrednosti 65.000 Itl. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za protivrednost 40.000 Itl. Po 2. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določen znesek. V času vložitve tožbe (9.3.1990) je bil to znesek 800,00 SIT (Ur.l. SFRJ, št. 57/89), v času sojenja na prvi stopnji (25.11.1992) pa 8.000,00 SIT (Ur.l. SFRJ, št. 20/90). Protivrednost 40.000 Itl, ki je sporna še v reviziji, ni ne v času vložitve tožbe ne v času sojenja na prvi stopnji presegala predpisane minimalne vrednosti za dovoljenost tega pravnega sredstva. Zato je revizijsko sodišče moralo v tem delu revizijo zavreči (389. člen ZPP).