Jedro

Pooblastilo se preneha s pooblastiteljevo smrtjo, če je bilo dano za izvedbo nekega posla (adaptacija hiše), ki terja daljši proces, pa čeprav se izvedba posla še ni začela ob smrti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju v tej zadevi je sodišče prve stopnje, drugače kakor prvič, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 209.000,00 SIT in 750.000,00 LIT oziroma njihovo tolarsko vrednost, oboje z obrestmi. Gre za zneska, ki naj bi spadala v zapuščino po očetu pravdnih strank. Sodišče sicer ne verjame tožencu, da je dvignil dolarje pred očetovo smrtjo kot njegov pooblaščenec. Zavzelo pa je stališče, da pooblastilo ni prenehalo s pooblastiteljevo smrtjo (94. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj je ta naročil tožencu, naj iz njegovih prihrankov adaptira hišo, kar je ta tudi storil, le da je adaptiral hlev na željo pokojnikove žene. Vsa 20.1.1994 dvignjena sredstva so bila porabljena za to gradnjo. Glede zneska 750.000,00 LIT pa se je prepričalo, da toženec od matere ni prejel 1,500.000,00 LIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, ker je sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje prve sodbe, ki je tudi materialnopravno pravilna.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Trdi, da je sodišče ujelo toženca na laži, češ da je denar dvignil pred očetovo smrtjo, kar dokazuje njegov slab odnos do očeta in le skrb, kako priti do denarja. Zato gre za zmotno uporabo materialnega prava in kršitev postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, zapisniki in sami s seboj. Gladko so bili zavrnjeni vsi tožničini dokazni predlogi, ki bi odkrili, da odnosi med tožencem in očetom niso bili idilični. Analizira izpovedi prič V. M. in V. P. Sodišče se moti o tem, da mati ne bi dovolila obnove hiše. Tožnica je zdaj izvedela, da je toženec sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju z materjo. Tehta posamezne dokaze in njihov pomen. Trditev sodišča, da po smrti imetnika računa denarja v banki ni mogoče dvigniti, ne vzdrži niti najosnovnejše kritike. Adaptacija se v trenutku zapustnikove smrti še ni niti začela. Zato odpove razlaga, da začetega posla ob smrti ni bilo mogoče prekiniti, niti sklepati, da je bila zapustnikova volja, naj toženec dokonča obnovo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res revizija v svojem uvodu ne navaja med razlogi izpodbijanja instančne odločbe nepravilno ali pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Toda v svoji obrazložitvi se pretežno suče okoli prav tega vprašanja. Ker je v revizijskem postopku prepovedano posegati v dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), na zadevne revizijske trditve ne bo odgovora.

Ko je bilo pojasnjeno, zakaj sodišče enim pričam verjame in drugim ne oziroma glede nekaterih okoliščin da in drugih ne, kar velja še posebej za toženčevo izpoved, dano med dokazovanjem z zaslišanjem strank, pomeni, da je sodišče korektno obrazložilo svoje sklepanje o tem, kaj šteje za dokazano in kaj ne. Če se to ne ujema s pričakovanji tožeče stranke, še ne pomeni, da bi šlo za procesno kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo revizija smiselno uveljavlja. Dokazna ocena namreč ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Samovoljna je v zvezi s tem revizijska trditev o tem, da sta sodišči sklepali o idealnih odnosih med tožencem in očetom pravdnih strank. Ti odnosi in v pritožbi predlagani dokazi v zvezi s tem pa tako ali tako niso bistveni za rešitev središčnega vprašanja tega spora - ali je toženec imel pooblastilo za dvig denarja z očetovega računa in ali je bil denar porabljen za namen, ki ga je opredelil oče. Za vse dokaze, ki jih je še ponudila tožeča stranka in sta jih sodišči zavrnili, pa je bilo nadrobno pojasnjeno, zakaj jih ni potrebno izvesti. Res se je pritožbenemu sodišču zapisalo, da je splošno znano, da po smrti imetnika računa v banki denarja ni mogoče dvigniti. Toda to ni okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na sklepanje sodišča o veljavnosti pooblastila, saj je sprejelo kot pravilno dejansko ugotovitev, da je toženec dvignil denar po očetovi smrti, pravilno pa je materialnopravno sklepalo, da s smrtjo očeta pravdnih strank njegovo pooblastilo ni prenehalo.

Procesnih kršitev po povedanem torej ni.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ni odločilna v reviziji poudarjena okoliščina, ali se je že pred pooblastiteljevo smrtjo začela adaptacija (prvo sodišče je celo ugotovilo, da je bilo že poprej kupljeno stavbno pohištvo) ali šele po njej (adaptacija je bila po smrti izpeljana na sosednjem poslopju). Bistveno je namreč za pravilno uporabo določbe tretjega odstavka 94. člena ZOR, da so bila dokazana dejstva, ki izpričujejo, da je pokojnik želel usposobiti prostore za dostojno bivanje svoje žene in torej ne samo za svoje bivanje. Druga bistvena okoliščina pa je, da je adaptacija hiše za te namene daljši proces, pri čemer ni pomembno, ali je bil ta prekinjen (kar se je, kot rečeno res zgodilo) ali pa se je začel šele po smrti pooblastitelja. Bistven je bil bivalni namen v najemnih prostorih in tako spet ni bistveno, kaj je bil povod za adaptacijo ne hiše marveč bližnjega gospodarskega poslopja, vendar tudi za opisani namen.

Skratka, iz ugotovljene pooblastiteljeve volje in narave posla, ki je bil zaupan tožencu, je sodišče pravilno sklepalo, da pooblastilo ni prenehalo s pooblastiteljevo smrtjo in da je šlo torej za veljavno razpolaganje z zapustnikovim denarjem in da torej ta ne spada v zapuščino.

Izkazalo se je po povedanem, da reviziji ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).