Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri presoji drugega pogoja iz drugega odstavka 73. člen ZIZ (verjeten izkaz nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode s takojšnjo izvršbo) je treba upoštevati, da tožba zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega varuje pred tem, da bi bila za poplačilo upnikove terjatve prodana njegova stvar, zato mora imeti na voljo postopek, v katerem lahko pošteno uveljavlja svoje pravice, se torej brani pred, kot trdi, nezakonitim posegom v njegovo ustavno varovano lastninsko pravico (skupna lastnina stanovanja, kjer z družino prebiva), saj po prodaji sodno varstvo ne bi imelo več pomena zanj.
I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je v tej izvršilni zadevi dovolilo izvršbo na predlog upnika zoper dolžnika na podlagi izvršilnega naslova zaradi izterjave glavnice z obrestmi ter izvršilnih stroškov, in sicer izvršbo na nepremičnino. Tekom postopka je tretja vložila ugovor in predlagala odlog. Ker je upnik ugovoru nasprotoval, je ugovor skladno z določbo 65. v zvezi s 64. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) zavrnilo ter tretji pojasnilo, da lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo za ugotovitev, da je izvršba na dolžnikovo nepremičnino ID X-229-16, nedopustna. Predlog za odlog je zavrnilo, ker je ugotovilo, da pogojev iz 73. člena ZIZ tretja ni izkazala. Pravice, ki izvršbo na nepremičnino preprečuje, ni izkazala s pravnomočno sodno odločbo ali javno listino ali zasebno listino, ki bi izkazovala obstoj take pravice, tudi ni obstoj pravice oprla na dejstva, ki so splošno znana. Prav tako niso izkazani pogoji iz drugega odstavka 73. člena ZIZ. Ni izkazala verjetnega obstoja svoje pravice in tudi ne, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Navajala je sicer, da gre za stanovanje, kupljeno s skupnim delom in sredstvi v času njene zakonske zveze z dolžnikom, vendar po oceni sodišča to ne preprečuje izvršbe, saj sta bili terjatvi, zaradi katerih se izvršba vodi (terjatvi banke zoper tretjo), zavarovani s pogodbenima zastavnima pravicama na tej nepremičnini. Z ustanovitvijo zastavnih pravic je tretja soglašala in tudi ni trdila, da bi upnica ob sklepanju notarskih zapisov, s katerima sta bili ti zastavni pravici ustanovljeni, ravnala nepošteno. Prav tako je ob sklepanju notarskih zapisov upnica soglašala, da je dolžnik lastnik nepremičnine, ki jo je dal v zavarovanje kreditov. Očitalo ji je še, da ni poskrbela, da bi se, če gre za skupno premoženje, pravica vpisala tudi nanjo. Zato nosi posledice izvršbe na to nepremičnino. Ne glede na navedeno je presodilo tudi, da tretja ni izkazala, da bi se s takojšnjo izvršbo na to nepremičnino pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, upoštevaje navedbe, da v tej nepremičnini biva z dolžnikom in polnoletno hčerko, da gre za edino nepremično družine, kakih drugih okoliščin pa ni navedla, navedla je le, da imata z dolžnikom še tri otroke, ki so poročeni in živijo drugje.
2. Zoper sklep se pritožuje tretja. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izvršbo izreče za nedopustno, priglaša tudi stroške pritožbe. Sklep sodišča je porazen in neobrazložen. Odločitev je neskladna z vsebino zakona in razlago ustavnih odločb. Gre za prodajo edine nepremičnine, s katero razpolagata pritožnica in njen mož kot dolžnik v tem postopku. Ne drži, da tretja ni izkazala pravic na predmetnem stanovanju in tudi ne, da ni izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Slovenija je pravna in socialna država, stanovanje je nedotakljivo, država pa ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (2., 36., in 78. člen Ustave Republike Slovenije). Prodaja edinega stanovanja, v katerem živi družina dolžnika in pritožnice, zagotovo predstavlja hud poseg v človekovo socialno pravico in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. V primeru, ko gre za tako hud poseg, kot je prodaja edinega stanovanja, pogoj „nenadomestljive ali težko nadomestljive škode“ ni oziroma ne bi smel biti vprašljiv. Vodilna sodna praksa evropskih sodišč zavzema stališče, da je odvzem edinega stanovanja kot življenjsko pomembnega prostora za prebivanje že po naravi stvari „nepopravljiva posledica“. Nobena denarna odškodnina namreč ne more popraviti škode, ki je človeku nastala zato, ker je bil edini prostor za življenje njega in njegove družine v sodnem postopku prodan tretji osebi. Zaradi prodaje edinega stanovanja lahko človek ostane dobesedno „na cesti“, izgubi službo, dostojanstvo, družino, vsekakor lahko tudi zboli, kar je vsakemu povprečno razumnemu človeku docela jasno. S tem človek ne more uživati vseh človekovih pravic, ki jih je mogoče izvrševati v stanovanju, pa čeprav naj bi „država ustvarjala možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje“ (78. člen Ustave). Noben denar kasneje ne more povrniti tovrstne škode. Težko si je zamisliti kaj bolj nepopravljivega od izgube edine nepremičnine, v kateri živiš (razen seveda odvzema svobode). Splošno znano dejstvo je tudi, da ima ESČP diametralno nasprotno stališče od slovenskih sodišč, kar dokazuje znani primer „V.“. Ni znano, kaj naj bi bilo tisto nekaj več, nekaj dodatnega, kar poleg „nenadomestljive ali težko nadomestljive škode“ očitno napačno zahteva izpodbijani sklep naslovnega sodišča. Tega namreč ne obrazloži. V točki 13. zgolj navaja, da pritožnica ni izkazala za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo na to nepremičnino pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Nepremičnina je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze. Gre za skupno lastnino zakoncev po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Že to, da je tretja najela kredit, v zastavo pa je dal stanovanje njen mož P. R., torej dolžnik, kaže, da gre za zakonca. Poleg tega je predložila listinske dokaze o sklenjeni zakonski zvezi, sedaj pa prilaga tudi rojstne liste štirih skupnih otrok. Predlagala je tudi zaslišanje dolžnika ter svoje zaslišanje.
3. Prodaja edinega stanovanje družine tudi zagotovo ni v skladu s splošnim ali javnim interesom, saj je vsak poseg v lastninsko pravico, ne glede na pravilo, ki ga ureja, upravičen le, če služi zakonitemu javnemu (ali splošnemu) interesu. Sodišče bi moralo ocenjevati, ali je prodaja "v javnem interesu" (na primer sodba ESŠP v zadevi Matczyński proti Poljski, št. 32794/07, 99. odstavek, 15. december 2015). Ker sodišče z morebitno prodajo nikakor ne bi vzpostavilo pravičnega ravnotežja med zasledovanim ciljem in ukrepom, uporabljenim v izvršilnem postopku proti dolžniku, bi s tem bil kršen 1. člen protokola št. 1 konvencije. To je pritožnica navajala že v zavrnjeni vlogi, a se do tega sodišče ne opredeli. Zadostnost obrazložitve sodne odločbe pa je bistvena tako zaradi ustavno procesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in tudi zato, da ima pritožnica uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo prodajo stanovanja kot edine nepremičnine za življenje družine. Konkretna obrazložitev je pomanjkljiva in ne omogoča preizkusa razumnosti sprejete odločitve. Ostala je le na splošni ravni.
4. Pritožba ni utemeljena.
K odločitvi glede ugovora tretje:
5. Sodišče prve stopnje je podalo pravno pravilne razloge, ko je ugovor tretje zaradi nasprotovanja upnika zavrnilo, ki jim pritožba oporeka le s posplošeno navedbo, da so razlogi oz. izrek porazni in da obrazložitve sklep ne vsebuje. V zvezi s to odločitvijo ima sklep vse potrebne razloge ter je preizkus mogoč. Odločitev je pravno pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in sklep pod točko I, ko je zavrnjen ugovor tretje, potrdilo. Tretja pa ima, kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče v razlogih sklepa, možnost, da v tridesetih dneh vloži tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe na predmetno nepremičnino.
K odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog:
6. Ker pritožnica ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je izkazala pogoje iz drugega odstavka 73. člen ZIZ. Sodišče pri odločanju po drugem odstavku 73. člena ZIZ ugotavlja verjeten obstoj pravice tretjega na predmetu izvršbe in verjeten izkaz nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode s takojšnjo izvršbo. Ti predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno.
7. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tretja verjetnega obstoja svoje pravice ni izkazala, torej da bi šlo za nepremičnino, ki je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze z dolžnikom s skupnim delom in sredstvi ter je zato njuna skupna lastnina. Tretji je očitalo, da je navajala le, da je poročena 20 let, ni pa navedla, kdaj je bila sklenjena zakonska zveza, kar bi lahko pomenilo, da je bilo stanovanje kupljeno že pred sklenitvijo zakonske zveze. Pregled spisa pokaže, da tretja ugovoru ni priložila izpiska iz poročne matične knjige, tega podatki spisa ne izkazujejo, vendar pa je navedla, da sta v času nakupa v letu 1992 bila z dolžnikom že zakonca, oba zaposlena in oba prispevala k nakupu. Predlagala je tudi svoje zaslišanje in zaslišanje dolžnika. Tretja je torej trdila, da je bilo stanovanje v letu 1992 kupljeno v času, ko sta bila z dolžnikom poročena, za te navedbe pa je predlagala tudi dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, o tem ni podalo razlogov, pač pa netočno zapisalo, da je dokazno nepodprta trditev, da je bila nepremičnina kupljena v času zakonske zveze. Po oceni pritožbenega sodišča daje sodišče prve stopnje tudi preveliko težo zapisu v pogodbah o zastavi, kjer je ugotovljeno, da je dolžnik lastnik nepremičnine, ki jo je dal v zavarovanje kreditov, saj je namen teh pogodb, da se je dolžnik kot formalni lastnik zavezal dopustiti poplačilo iz zastavljene nepremičnine, ni bil pa namen morebitno ugotavljanje obstoja skupnega premoženja in deležev na njem. Sodišče prve stopnje je pri presoji verjetnega izkaza pravice - lastnine stanovanja - dalo težo okoliščini, da je upnica pridobila zastavno pravico s pogodbo ter da je tretja, ki trdi da je skupna lastnica predmetne nepremičnine z dolžnikom, z zastavo soglašala. Ti razlogi so za presojo verjetnega izkaza lastnine neodločilni. Tudi vprašanja, kakšna je kvaliteta upnikove pravice oziroma ali je šlo za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem, kot tudi vprašanje formalnega vpisa v zemljiško knjigo (skupno premoženje nastane originarno) niso vprašanja, ki bi vplivala na oceno verjetnega izkaza pravice - lastnine. Zato zaključek o neizkazu verjetnega obstoja pravice, ki izvršbo prepričuje, ne prepriča. 8. Pri presoji drugega pogoja je res treba upoštevati, kar izpostavi pritožba, da tožba zaradi nedopustnosti izvršbe tretjega varuje pred tem, da bi bila za poplačilo upnikove terjatve prodana njegova stvar (kupec originarno pridobi lastninsko pravico s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi), zato mora imeti na voljo postopek, v katerem lahko pošteno uveljavlja svoje pravice, se torej brani pred, kot trdi, nezakonitim posegom v njegovo ustavno varovano lastninsko pravico (skupna lastnina stanovanja, kjer z družino prebiva), saj po prodaji sodno varstvo ne bi imelo več pomena zanj. Tudi sodna praksa je v primeru odloga izvršbe, kolikor se tiče tretjega, nekoliko milejša kot pri takih predlogih dolžnikov, ko lahko tudi posledica same izvršbe za tretjega pomeni težko nadomestljivo škodo (primerjaj VSL I P 3262/2017), kar bi opravičevalo odlog.
9. Vendar pa je ta primer specifičen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretja, ki trdi, da se v izvršbi posega na skupno lastnino nje in dolžnika, hkrati tudi dolžnica iz obligacijskega razmerja z upnikom, ki prav zaradi poplačila svoje terjatve do svoje dolžnice - tretje, vodi to izvršbo in je tretja z zastavo te nepremičnine soglašala. Tretja tudi ne trdi, da imajo sklenjeni posli (kreditna pogodbe oz. pogodba o zastavi, ki jih je tretja sklenila z banko, lahko tudi kot potrošnik) kake pravne napake (prim. Sodbo Sodišča Eevropske Unije v zadevi Aziz proti Caixa d´Estalvis de Catalunya, Tarragona i Manres, C-415/11, z dne 14.3.2014 in Sodbo ESČP v zadevi Faber proti Autobedrijf Hazet Ochten BV, C‑497/13 z dne 4.6.2015). Zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tretja zgolj z golimi navedbami, da je to njen dom in dom dolžnika, kjer prebiva tudi njena polnoletna hči, ni izkazala težko nadomestljive škode, saj sta oba s posli (kredit in zastava tega stanovanja) soglašala, kredita pa nista vrnila. Primerjava s sodbo, izdano v zadevi ESČP Vaskrsič proti Sloveniji št. 31371/12 z dne 25.4.2017 ni uspešna, v tej zadevi ne gre za vprašanje ustrezne izbire izvršilnih sredstev tudi z vidika presoje morebitne kršitve 1. člena protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj gre za izvršbo na nepremičnino skladno s pogodbeno zavezo dolžnika in pristankom tretje.
10. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo tretje zavrnilo in sklep, ki ima zadostne razloge, potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).