Jedro

Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, da je zavezanec za vračilo zaplenjenih nepremičnin SKZG RS in ne tretja nasprotna udeleženka. Tretja nasprotna udeleženka je zato predlagateljem dolžna povrniti le del stroškov, in sicer sorazmerno z deležem, ki ga odškodnina v višini 5.372,91 EUR (v obveznicah Republike Slovenije kot oblike vračila zaplenjenega premoženja) predstavlja v seštevku navedene odškodnine in vrednosti vrnjenih nepremičnin (te je sodišče ocenilo na višino 30.311,00 EUR, kar ni izpodbijano), torej deležem od skupnega zneska 35.683,91 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I . točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Prva nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljem plačati stroške postopka v višini 1.117,27 EUR, tretja nasprotna udeleženka pa v višini 198,05 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tretja nasprotna udeleženka predlagateljem dolžna plačati stroške postopka v višini 1.315,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je predlog predlagateljev za povrnitev stroškov zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tretja nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki ureja vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, in se skladno z 266. členom novega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) uporabljajo tudi po sprejetju tega zakona. V skladu z drugim odstavkom 145.b člena ZIKS je zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti Republike Slovenije Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG RS), kar je sicer v sklepu Nz 639/2016 z dne 16. 1. 2018 pravilno ugotovilo tudi sodišče. Ne glede na navedeno je sodišče nepravilno stroške postopka v celoti naložilo pritožnici, ki je zgolj zavezanka za vračilo premičnega premoženja in bi ji bili lahko stroški naloženi le v sorazmernem delu. Sodišče je nepravilno štelo, da je zavezanec za plačilo teh stroškov pritožnica kot lastnica teh nepremičnin, ni pa upoštevalo specialnih določil ZIKS. Podana je stvarna in procesna legitimacija SKZG RS, zato izpodbijani sklep ni pravilen. Podrejeno pritožnica navaja, da se postavlja vprašanje upravičenosti predlagateljev do povračila stroškov v odmerjeni višini, upoštevaje 155. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Pritožnica ni nasprotovala obstoju pravnega temelja za vračilo premičnega premoženja in je izkazala pripravljenost na sklenitev ustreznega dogovora. Predlagatelji zato niso upravičeni terjati povračila stroškov pritožnice oziroma vsaj ne v višini, kot je bila priznana z izpodbijanim sklepom.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu vse stroške predlagateljev, ki jih je tem priznalo, naložilo v plačilo tretji nasprotni udeleženki ob smiselni uporabi 104. člena ZNP, po katerem stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Navedlo je, da je zavezanka za plačilo stroškov postopka tretja nasprotna udeleženka, ki ji je bilo naloženo plačilo odškodnine ter vračilo v last in posest nepremičnin, ki so v njeni lasti. Takšno odločitev je sprejelo tudi glede parc. št. 1689/330, k. o. X, katere zemljiškoknjižni lastnik je Mestna občina ..., dejanski lastnik pa Republika Slovenija.

5. Pritožnica odločitev sodišča prve stopnje, da njej naloži v plačilo vse stroške postopka, utemeljeno izpodbija. Pravilno opozarja na 145.a in 145.b člen ZIKS, ki se tudi po sprejetju ZIKS-1 še vedno uporabljata. 145.a člen ZIKS določa, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev (oboje je podano v konkretni zadevi), glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po 145.b členu je zavezanec za vrnitev po prejšnjem členu glede kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v lasti Republike Slovenije SKZG RS, ne pa Republika Slovenija, tj. tretja nasprotna udeleženka.

6. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi v sklepu z dne 16. 1. 2018 (odločitev o glavni stvari)1 ugotovilo, da je zavezanec za vračilo zaplenjenih nepremičnin SKZG RS in ne tretja nasprotna udeleženka, drugačen zaključek v izpodbijanem sklepu z dne 24. 8. 2018 pa je zmoten. Tretja nasprotna udeleženka je zato predlagateljem dolžna povrniti le del stroškov, in sicer sorazmerno z deležem, ki ga odškodnina v višini 5.372,91 EUR (v obveznicah Republike Slovenije kot oblike vračila zaplenjenega premoženja) predstavlja v seštevku navedene odškodnine in vrednosti vrnjenih nepremičnin (te je sodišče ocenilo na višino 30.311,00 EUR, kar ni izpodbijano), torej deležem od skupnega zneska 35.683,91 EUR. Znesek 5.372,91 EUR predstavlja 15,067 % skupnega zneska in v takšnem odstotku je tretja nasprotna udeleženka dolžna povrniti stroške predlagateljem. Ostale stroške je predlagateljem dolžan povrniti SKZG RS, ki je zavezanec za vračilo nepremičnin. Vrednost nepremičnin v višini 30.311,00 EUR predstavlja 84,943 % celotne vrednosti, zato je sklad predlagateljem dolžan povrniti temu ustrezen del odmerjenih stroškov. SKZG RS je tako dolžan predlagateljem povrniti 1.117,27 EUR stroškov, tretja nasprotna udeleženka pa 198,05 EUR stroškov postopka. Odločitev temelji na smiselni uporabi 104. člena ZNP.

7. Ker je sodišče druge stopnje v celoti sledilo pritožbenim navedbam pritožnice (ki je zatrjevala, da je zgolj zavezanka za vračilo premičnega premoženja in bi ji bili lahko stroški naloženi le v sorazmernem delu), podrobneje ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, za katere pritožnica navaja, da jih podaja le podrejeno. Ta sicer opozarja, da mora sodišče upoštevati le tiste stroške, ki so potrebni za izvedbo postopka in poudarja, da je izkazala pripravljenost za sklenitev ustreznega odgovora. Zatrjuje, da del predlaganih stroškov ne predstavlja stroškov, ki so bili potrebni za predmetni postopek, vendar ne konkretizira, katerih stroškov ne priznava. Nenazadnje pa ni zanemarljivo dejstvo, da je sodišče kljub zatrjevani pripravljenosti za sklenitev ustreznega odgovora o zadevi odločalo s sklepom.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob že povedanem pritožbi tretje nasprotne udeleženke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

1 Sklep je v izpodbijanem delu potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani – sklep II Cp 564/2018.