Jedro

Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepreddvidljive ozioroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v o liki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodni m dogodkom (t.i. doktrina egg shell skull).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da od zneskov v višini 283,42 EUR, 50,00 EUR in 27,00 EUR zakonske zamudne obresti tečejo od 27. 4. 2019 dalje, v presežku pa se obrestni del zahtevka glede teh zneskov zavrne.

II. Pritožba se sicer zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 372,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje**

1. Tožnik je v tožbeni podlagi trdil, da se je dne 25. 1. 2017 telesno poškodoval v delovni nezgodi pri svojem delodajalcu, družbi A., d. o. o., ko je med obhodom delovišča H-80C prišlo do stebrnega udara v rudniku. Stebrni udar je bil po njegovih trditvah tako močan, da ga je dvignilo in je s telesom udaril v podporje proge, potem pa je padel na tla. Ker je imel tožnikov delodajalec takrat pri toženki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, je tožnik od toženke na tej podlagi zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 10.860,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.500,00 EUR od 27. 4. 2019 dalje, od zneska 283,42 EUR od 4. 3. 201 dalje, od zneska 50,00 EUR od 26. 9. 2017 dalje, od zneska 27,00 EUR pa od 18. 10. 2018 dalje. Zahteval je tudi povračilo pravdnih stroškov.

2. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je v noči iz 24. 1. 2017 na 25. 1. 2017 v tretji delovni izmeni ob približno 1.00 uri zjutraj (torej dne 25. 1. 2017) v rudniku prišlo do stebrnega udara v jami Pesje, kjer je takrat delo opravljal tožnik. Ob udaru so se tla po dolžini 20 metrov dvignila za 40 cm, ob tem pa se je tožnik telesno poškodoval (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da delo v rudniku ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah predstavlja nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1, zato je zanjo odgovoren toženkin zavarovanec (tožnikov delodajalec), ki se je takrat s to dejavnostjo ukvarjal2. Nadalje je presodilo, da je s sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti, ki je bila v smislu določbe prvega odstavka 964. člena OZ3 sklenjena med toženko in tožnikovim delodajalcem, oškodovanec (tožnik) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ4 pridobil materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec (tožnikov delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi.

3. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v škodnem dogodku utrpel eksplozijsko poškodbo telesa z udarnino zadnjega dela levega ramena ter blažjim zvinom vratne in prsno-ledvene hrbtenice, ob poškodovanju pa so se sprožile še zdravstvene težave zaradi predhodne kronične degenerativne okvare vratne hrbtenice. Tožnik pred dogodkom težav s hrbtenico ni imel (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

**Toženka zgoraj povzetih dejstev s pritožbo obrazloženo ne izpodbija.**

4. Sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 8.160,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev nastalih pravdnih stroškov.

**Povzetek toženkinih pritožbenih navedb in tožnikovih navedb iz odgovora na pritožbo**

5. Toženka uvodoma navaja, da so razlogi sodišča, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o višini odškodnine, v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nadaljuje, da sodišče ni pojasnilo, katere podobne primere iz sodne prakse je upoštevalo pri odmeri, zato sodbe niti ni mogoče preizkusiti, obrazložitev pa zato ne ustreza zahtevanemu standardu obrazložitve.

Toženka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje ne glede na strokovno ugotovitev, da gre za minimalen vpliv škodnega dogodka na tožnikovo zdravstveno stanje, zaključilo, da se zavarovanec v konkretnem primeru ne more razbremeniti odgovornosti za pojavne oblike škode oziroma njen večji obseg, če je ta pogojen z osebnim stanjem oškodovanca (posebna občutljivost, prejšnje bolezni in poškodbe ter druge osebne lastnosti). S tem je sodišče prve stopnje po pritožbenem stališču nepravilno ocenilo retrospektivno analizo vzročnosti, kakor izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 113/2019. Toženka soglaša, da izvedenec ni izključil vpliva delovne nezgode na prehodno tožnikovo zdravstveno stanje, vendar "naj bi bil" ta vpliv minimalen in zato po njenem tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Vpliv poškodbe ni dolgotrajno vplival na tožnika, zlasti ne po končanem zdravljenju, ki je trajalo nekje tri mesece. Po trditvah pritožbe je imel tožnik že pred nezgodo težave s hrbtenico in se je vezano na to tudi zdravil. Kljub temu je sodišče zaključilo, da je delovna nezgoda ključna za tožnikove številne težave in da ga je treba upoštevati takšnega kot je (doktrina egg shell skull).

Toženka pri presoji obstoja vzročne zveze uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Izvedenec je pojasnil, da poškodba ni "omembe vredno" prispevala k vzrokom tožnikovih težav, ki bi se glede na ugotovljene napredovane degenerativne okvare hrbtenice pri njem nedvomno izrazile ne glede na to, da jih je škodni dogodek lahko sprožil. Poškodbe, ki je tožnik utrpel, po ugotovitvah izvedenca pri tožniku niso pustile trajnih posledic, ampak so te (in zmanjšanje življenjskih aktivnosti) posledica kronične degenerativne okvare hrbtenice. Povzročile so le prehodne težave, zato je njihov vpliv tako minimalen, da ni mogoče govoriti o pravno priznani škodi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ugotovitvah izvedenca bi tožnikove degenerativne spremembe tudi brez poškodbe pri tožniku prej ali slej pričele povzročati enake težave. Sodišče prve stopnje je po navedbah pritožbe slepo sledilo doktrini egg shell skull, čeprav je tako kot v zadevi II Ips 113/2019 mogoče "govoriti o zgolj kamenčku v velikem mozaiku vzrokov", kjer največji delež predstavljajo predhodne degenerativne spremembe. Po teoriji o adekvatni vzročnosti, ki je največkrat uporabljena v sodni praksi, za vzrok šteje le okoliščina, ki običajno in po rednem teku stvari pripelje do določene posledice, zato bi bilo treba ugotoviti, ali je odgovorni osebi mogoče z veliko verjetnostjo pripisati posledice za poslabšanje stanja tudi po času, ko bi bile telesne poškodbe že sanirane oziroma bi izzvenele. Delovna nezgoda v konkretnem primeru ni naravni vzrok niti adekvatni vzrok poslabšanja tožnikovega stanja. Takšna posledica ob utrpljenih lahkih telesnih poškodbah ni niti predvidljiva niti tipična.

Pritožba nadaljuje, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo doktrino egg shell skull, saj je ta bistvena pri ugotavljanju obsega škode in ne pri vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo. Tolmačenje sodišča prve stopnje nasprotuje načelu pravičnosti, saj je porušeno vrednostno ravnotežje s tem, ko se povzročitelju škodnega dogodka naloži tudi odgovornost za poslabšanje zdravstvenega stanja že prej kronično bolnemu tožniku. Načelo, da je treba oškodovanca vzeti takšnega kot je, ni absolutno, pritožba pa se pri tem sklicuje na judikate II Ips 409/2007, II Ips 153/2007, II Ips 331/2015 in II Ips 178/2007. V nadaljevanju je toženka navedla, da gre pri presoji obstoja vzročne zveze za pravno vprašanje in da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, kateremu iz množice vzrokov je mogoče pripisati pravno relevanten pomen, pri čemer takšna presoja ne sme dati nevzdržnih rezultatov, kakor je primer v izpodbijani sodbi. Po pritožbenih navedbah je izvedenec ugotovil, da je bilo zdravljenje poškodb v konkretnem primeru zaključeno v dveh do treh mesecih in da so vse tožnikove težave zaradi poškodb v tem času izzvenele, vendar so pri tožniku po nezgodi ostale še določene zdravstvene težave.

Pritožba meni, da ni dopustno, da je sodišče prve stopnje adekvatnost vzroka presojalo le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode, saj je revizijsko sodišče že navedlo, da doktrina egg shell skull v skrajni izpeljavi privede do absurdnih položajev (judikat II Ips 331/2015). Tožnik bi moral z zadostno verjetnostjo dokazati oba sklopa vzročne zveze. Sodišče prve stopnje obstoja vzročne zveze ni kritično presojalo in je pri tem napravilo napačno dokazno oceno. Toženka ne oporeka obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodnim dogodkom, pač pa temu, ali je tožnik dokazal vzročno zvezo za konkretne zdravstvene težave iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je kot ključno neutemeljeno štelo, da je nezgoda pravno relevantno vplivala na tožnikovo zdravstveno stanje. Škodni dogodek je imel po mnenju toženke zgolj kratkotrajni vpliv na prehodne bolečine, ki so izzvenele v dveh do treh mesecih. Izvedenec je vpliv nezgode ocenil za tako minimalnega, da ta po toženkini oceni ne presega praga nadpolovične verjetnosti.

Toženka nadalje navaja, da je priznana odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje pri odmeri ni napravilo materialnopravnega vrednotenja, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je utrpel le minorne telesne poškodbe, prav tako ni utrpel številnih nevšečnosti zaradi utrpljenih poškodb, zdravljenje poškodb pa je bilo zaključeno v dveh do treh mesecih. Vse ostale težave in posledice po pritožbenih navedbah niso posledica škodnega dogodka. Odmerjena odškodnina presega podobne primere v sodni praksi. Vpliv prejšnjega bolezenskega stanja bi moralo sodišče oceniti vsaj z deležem 50 %. Napačna je zlasti odločitev glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ne gre za težave, ki bi bile posledica škodnega dogodka.

6. Tožnik je odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam ter svoja stališča utemeljeval s sodno prakso.

**Presoja pritožbenih navedb**

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Ob zgoraj ugotovljenih dejstvih pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da se je toženkin zavarovanec ob delovni nezgodi ukvarjal z nevarno dejavnostjo (149. člen OZ) in da zato tožniku za nastalo škodo, ki je nastala v zvezi z njo, odgovarja po pravilih o objektivni neposlovni odškodninski odgovornosti. Takšne presoje pritožba sicer ne izpodbija, vendar je moralo pritožbeno sodišče njeno pravilnost preizkusiti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Vprašanje, ali toženkin zavarovanec odgovarja po krivdnem ali objektivnem principu, namreč pomembno vpliva na presojo pritožbenih navedb, s katerimi toženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji obstoja vzročne zveze.

9. V konkretnem primeru je tožnik pri toženkinem delodajalcu opravljal nočno delo v rudniku. Ker lahko (med drugim) ob takšnem delu pride do stebrnih udarov ali drugih premikov zemljine, ki jih ni mogoče nadzorovati, gre brez dvoma za dejavnost, iz katere izvira povečana oziroma neobičajno velika nevarnost za nastanek škode, ki je toženkin zavarovanec niti z ukrepi za varnost pri delu ne more zmanjšati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti.5 Takšna nevarnost, če se realizira, ne predstavlja ekskulpacijskega razloga iz prvega odstavka 153. člena OZ6. Pri stebrnem udaru ali drugih premikih zemljine gre namreč za dejavnik, ki je sestavni del dejavnosti toženkinega zavarovanca in zato spada v okvir njegovega rizika.7 Zaključek sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec za tožniku nastala škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, je torej pravilen.

10. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da med izrekom izpodbijane sodbe in razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odmero višine odškodnine, ni prav nikakršnega nasprotja, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor to neutemeljeno (in tudi povsem neobrazloženo) navaja pritožba.

11. S pritožbeno navedbo, da sodišče ni pojasnilo, katere primere iz sodne prakse je pri odmeri višine odškodnine upoštevalo, in da zato obrazložitev ni zadostna, toženka smiselno uveljavlja posega v svojo pravico do izjave oziroma kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki temelji na odločbi 179. člena OZ, sta temeljni vodili za odmero odškodnine načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Sodišču so pri objektivizaciji višine odškodnine res lahko v pomoč podobni primeri v sodni praksi, vendar to ni nujni sestavni del obrazložitve sodne odločbe, zato s tem, ko se nanje ni izrecno sklicevalo, ni zagrešilo očitane procesne kršitve. Toženka ne navaja, da bi se glede odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sklicevala na sodno prakso, do katere se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo.

Odmera višine odškodnine za premoženjsko škodo je odvisna izključno od okoliščin posameznega primera in ne od višine odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi (prim. prvi odstavek 168. člena OZ8). Iz tega razloga sodišče prve stopnje s tem, ko ni navedlo sodne prakse pri odmeri odškodnine za to obliko škode, ni poseglo v toženkino pravico do izjave.

12. Toženka v pretežnem delu pritožbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotnim obsegom ugotovljene škode pri tožniku.

Pred odgovorom na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vzročne zveze v pritožbi utemeljuje z dejstvi, ki sploh niso sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za pritožbene navedbe, (i) da je bil vpliv nezgode na sedanje tožnikovo zdravstveno stanje minimalen oz. skoraj zanemarljiv, (ii), da je imel tožnik že pred nezgodo težave s hrbtenico in se je zvezi s tem tudi zdravil, (iii) da je bilo zdravljenje v nezgodi utrpelih poškodb končano v dveh do treh mesecih, (iv) in da so poškodbe iz te nezgode pri tožniku povzročile le prehodne težave. Toženka z navedbami, ki niso sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja, posledično ne more uspešno uveljaviti zmotne uporabe materialnega prava pri presoji obstoja vzročne zveze. Dejanskega stanja o nastanku škodnega dogodka ter o poškodbah in posledični škodi toženka obrazloženo ne izpodbija.

13. Toženka sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo teorije adekvatne vzročnosti in s tem zmotno uporabo materialnega prava pri obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, zlasti kolikor gre za tožnikove zdravstvene posledice, ki so po škodnem dogodku pri tožniku nastale zaradi predhodnih degenerativnih sprememb.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je omenjene teorija, ki je res večinsko sprejeta v slovenski sodni praksi, bistvena pri presoji obstoja vzročne zveze pri krivdni odškodninski odgovornosti med protipravnim ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom (t. i. prvi sklop vzročne zveze) in med nastalo škodnim dogodkom ter konkretnim obsegom nastale škode (t. i. drugi sklop vzročne zveze). Po tej teoriji se za pravnorelevanten vzrok škode šteje samo tista okoliščina (protipravno ravnanje povzročitelja škode), ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do škode.9 Predvidljivost (adekvatnost) posledic (škode) določenega dejanja oziroma ravnanja pa se po tej teoriji in sodni praksi10 presoja zgolj v vzročno posledičnem razmerju med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom (v okviru prvega sklopa vzročne zveze), ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode pri oškodovancu (v okviru drugega sklopa vzročne zveze). Takšna razlaga pomeni, da se po tej teoriji povzročitelj škode ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti, če oškodovančevo osebno stanje povzroči nastanek posamezne pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega, seveda pod pogojem da gre za prirojeno ali spontano razvito stanje, ki ni posledica nikogaršnjih krivdnih ravnanj in opustitve. Drugače rečeno, skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje celo toženka, povzročitelj škode odgovarja tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive posledice, ki se pri oškodovancu pojavijo v obliki novih pojavnih oblik škode ali v njenem večjem obsegu zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj, če so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (t. i. doktrina egg shell skull).

Toženka se v pritožbi sklicuje na primere iz sodne prakse,11 v katerih pa je šlo za presojo, ali je določena posledica še predvidljiva oziroma pripisljiva (adekvatna) posledica protipravnega ravnanja povzročitelja škode oziroma vsaj verjetna posledica posameznega škodnega dogodka. Omenjeni judikati se torej v ničemer ne nanašajo na vprašanje, ali povzročitelj škode odgovarja tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive pojavne oblike škode oziroma njen večji obseg, ki je posledica škodnega dogodka in oškodovančevega prirojenega oziroma spontano razvitega osebnega stanja. Ustaljena sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožba,12 pri presoji vzročne zveze med škodnimi dogodkom in obsegom škode ne odstopa od uveljavljene doktrine egg shell skull, zato je je materialnopravno stališče, ki ga zastopa pritožba, neutemeljeno.

14. Pri objektivni odškodninski odgovornosti je presoja vzročne zveze drugačna. Za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti ni odločilna vzročna povezava med protipravnim ravnanjem povzročitelja škode in škodo, temveč vzročna zveza med nevarno dejavnostjo in nastalo škodo. Če škoda izvira iz nevarne dejavnosti, je domneva vzročnosti po določbi 149. člena OZ vzpostavljena, zanjo pa po 150. členu OZ odgovarja tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku nastala škoda posledica nevarne dejavnosti, s katero se je v času škodnega dogodka ukvarjal toženkin zavarovanec, česar toženka ne izpodbija. To pomeni, da je z vidika pravnorelevantne vzročnosti (in teorije o adekvatni vzročnosti) v konkretnem primeru pomembna samo vzročna zveza med škodnim dogodkom (delovno nezgodo in tožnikovimi poškodbami) in konkretnim obsegom nastale škode, pri čemer je treba skladno z ustaljeno sodno prakso upoštevati tudi zgoraj opisano doktrino egg shell skull. Po tej doktrini toženkin zavarovanec (in toženka) odgovarja za škodo, ki je posledica škodnega dogodka in tožnikovih osebnih stanj pred nezgodo, čeprav so bila ta osebna stanja za odškodninskega zavezanca nepredvidljiva oziroma težko pričakovana.

15. Ob dejanski ugotovitvi, da je ravno škodni dogodek (delovna nezgoda in tožnikove poškodbe) sprožil tožnikove zdravstvene težave zaradi predhodne degenerativne okvare vratne hrbtenice, pri čemer pred tem s hrbtenico ni imel nobenih težav, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč gornja stališča sodne prakse, pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji vzročne zveze in posledično tudi te zdravstvene posledice pripisalo škodnemu dogodku, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec.

Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, torej ne podpira njenega materialnopravnega stališča, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji obstoja vzročne zveze upoštevati, da bi se pri tožniku predhodno neizražene degenerativne spremembe v vratni hrbtenici prej ali slej pojavile tudi brez škodnega dogodka. Posledično je neutemeljeno tudi njeno stališče, da je škodni dogodek zgolj nepomemben "kamenček v mozaiku" vzrokov, ki so pri tožniku povzročili vse ugotovljene zdravstvene težave. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ravno nasprotno izhaja, da je bil škodni dogodek (delovna nezgoda in telesne poškodbe) sprožilec tožnikovih telesnih bolečin in omejitev. Takšna dejstva vodijo do zaključka, da škodni dogodek predstavlja pravnorelevantni vzrok za vse ugotovljene tožnikove telesne bolečine in omejitve v obliki zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija, da takšne posledice ob nastalih poškodbah niso tipične oziroma predvidljive, saj to z vidika vzročne zveze med škodnim dogodkom (poškodbe tožnika v delovni nezgodi) in konkretnim obsegom škode iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni pomembno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v judikatu II Ips 331/2015 res pojasnilo, da lahko doktrina egg shell skull v skrajnem položaju privede do absurdnih položajev, vendar v tej zadevi obstoja vzročne zveze sploh ni presojalo po tej doktrini (prim. 9. točko obrazložitve navedene odločbe).

16. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji obstoja vzročne zveze opravilo napačno dokazno oceno. Iz takšne navedbe je moč sklepati, da toženka izpodbija ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje opravilo to presojo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je omenjena pritožbena navedba povsem nekonkretizirana in tako splošna, da ne omogoča preizkusa pravilnost in popolnosti ugotovljenih dejstev, ki so bila podlaga za nadaljnjo presojo obstoja vzročne zveze in jih je pritožbeno sodišče povzelo zgoraj.

17. Očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni opravilo materialnopravnega vrednotenja in je zato sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče natančno pojasnilo pravno podlago in kriterije za odmero odškodnine za vse oblike škode, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

18. Pritožba višini odmerjene odškodnine nadalje nasprotuje s stališčem, da celotna škoda, ki jo je pri odmeri upoštevalo sodišče prve stopnje, ni v vzročni zvezi s škodnimi dogodkom (delovno nezgodo in tožnikovimi telesnimi poškodbami). Do tega stališča se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj v okviru preizkusa pravilnosti presoje obstoja vzročne zveze in se na navedene razloge sklicuje.

19. V zaključku toženka navaja še, da je sodišče prve stopnje odškodnino za vse oblike pravno priznane nepremoženjske škode odmerilo previsoko, torej v nasprotju s kriteriji iz 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so pritožbene navedbe glede tega vsebinsko prazne, saj toženka v njih ni opredelila konkretnih razlogov o napačni uporabi materialnega prava ali se sklicevala na sodno prakso, s katero bi to utemeljevala. Pravilnost uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče zato lahko preverilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**Višino prisojene odškodnine za nastalo premoženjsko škodo pritožba obrazloženo ne izpodbija.**

20. Skupno višino odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje (pred upoštevanjem odbitne franšize)13 odmerilo na znesek v višini 8.800,00 EUR, kar je v času izdaje sodbe sodišče prve stopnje predstavljalo 6,16 povprečnih neto plač. Toženka v pritožbi obrazloženo ne izpodbija dejanskega stanja o ugotovljenih poškodbah in njenih posledicah ter intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), strahu (17. točka izpodbijane sodbe) in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (18. točka izpodbijane sodbe).

Po pregledu primerljivih primerov iz sodne prakse (glede poškodb vratne hrbtenice) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo skladno z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti iz 179. člena OZ14. Pri tem je treba upoštevati, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov, vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje.

21. Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v obrestnem delu zahtevka, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo od zneskov 283,42 EUR, 50,00 EUR in 27,00 EUR.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da zato, ker gre za t. i. čisto denarno terjatev,15 zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tečejo že od dne zapadlosti odškodninske terjatve (165. člen OZ16). Sodišče prve stopnje je ob tem spregledalo, da pojem zapadlosti terjatve ni identičen s pojmom zamude17 ne glede na to, ali gre za čisto denarno terjatev ali ne. Dolžnik odškodninske terjatve namreč skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ18 pade v zamudo šele po prejemu upnikove zahteve za njeno izpolnitev ne glede na datum njene dospelosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka po tožnikovem pozivu na plačilo padla v zamudo dne 27. 4. 2019 (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar toženke ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v I. točki izreka zato spremenilo tako, da od zneskov 283,42 EUR, 50,00 EUR in 27,00 EUR zakonske zamudne obresti tečejo od tega datuma dalje, v presežku pa je obrestni del zahtevka zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

22. Odločitve o pravdnih stroških toženka ni izpodbijala. Ker v preostalem delu s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v mejah podanih pritožbenih razlogov ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo v tem delu zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka**

23. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

24. Toženka mora na tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 366,00 EUR (priglašenih 500 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 7,32 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Tožnik ni upravičen do nagrade za obvestilo o prejeti pritožbi, za obvestilo o vložitvi odgovora na pritožbo in za poročilo o uspehu, saj je vključena že v zgoraj odmerjeno nagrado.

1 Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). 2 Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). 3 Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). 4 Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 260/2016 (8. točka obrazložitve). 6 Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ). 7 D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (ur.: prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga: stran 864 in 865. 8 Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 168. člena OZ). 9 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 331/2015, na katero se sklicuje tudi toženka. 10 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 113/2019, na katero se prav trako sklicuje toženka. 11 Odločbi iz zgornjih dveh opomb in zadeve II Ips 409/2007, II Ips 153/2007 12 Npr. odločba II Ips 331/2015 (9. točka obrazložitve) in II Ips 113/2019 (21. točka obrazložitve). 13 Sodišče prve stopnje je ob končni presoji odštelo odbitno franšizo v višini 1.000,00 EUR (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar toženka ne izpodbija. 14 Zadeva II DoR 107/2018 (dosojeno skupaj 7,46 neto povprečne plače za tri oblike škode, pri čemer je šlo za starejšega oškodovanca), zadeva II Ips 278/2015 (dosojeno skupaj 5 neto povprečnih plač), zadeva II Ips 361/2010 (dosojeno skupaj 10,5 neto plačo, vendar je oškodovanec utrpel obsežnejše poškodbe in imel hujše posledice), zadeva II Ips 521/2009 (dosojeno 11 neto povprečnih plač, vendar je šlo za mlajšo oškodovanko z obsežnejšimi poškodbami in zapletenejšim zdravljenjem), zadeva II Ips 597/2008 (dosojeno je bilo 6 povprečnih neto plač, pri čemer gre za oškodovanca primerljive starosti in s primerljivimi poškodbami in posledicami). 15 Za odškodnino, ki se ne odmerja po cenah na dan sodne odločbe po drugem odstavku 168. čelna OZ, pač pa po cenah na dan nastanka škode - torej na dan izdaje posameznega računa. 16 Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). 17 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 118/2019. 18 Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).