Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep II Cp 2625/2015

ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2625.2015 Civilni oddelek

priposestvovanje lastninske pravice priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine dobra vera odločba o denacionalizaciji
Višje sodišče v Ljubljani
16. december 2015

Povzetek

Sodna praksa se osredotoča na vprašanje priposestvovanja lastninske pravice na delu nepremičnine, kjer tožnici trdita, da sta lastnici dela parcele, ki meji na njuno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da tožnici nista izkazali zakonite posesti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, zato je razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
  • Obstoječe pravne podlage za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini.Sodna praksa obravnava, ali posestnik potrebuje pravni naslov za svojo posest v primeru priposestvovanja lastninske pravice na celotni nepremičnini in kako to vpliva na dobro vero.
  • Utemeljitev dobre vere pri priposestvovanju lastninske pravice.Sodba se osredotoča na to, ali je posestnik v dobri veri, ko pridobiva lastninsko pravico na obmejnem delu nepremičnine, kjer se katastrska meja ne ujema z dejansko mejo.
  • Zakonitost posesti in pogoji za priposestvovanje.Sodba obravnava, ali je bila posest tožnic zakonita in ali so izpolnili pogoje za priposestvovanje lastninske pravice.
  • Vpliv denacionalizacije na priposestvovanje lastninske pravice.Sodba se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tožnici uspešno uveljavljata priposestvovanje lastninske pravice po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini, saj v tem primeru posestnik brez pravnega naslova, v katerem bi bila zajeta tudi nepremičnina, na katero se nanaša priposestvovanje, in ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, ne more biti v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik te nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari (nikoli) ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine, zaradi česar za utemeljitev dobre vera zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnici lastnici tistega dela parc. št. 1/0 k. o. X, ki je v lasti toženca, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga bo izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, označen z rezervirano parc. št. … k. o. X, ki sta ga pridobili na izviren način s priposestvovanjem, in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnic, ter (II) odločilo, da sta tožnici nerazdelno dolžni tožencu plačati pravdne stroške v višini 730,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožnici. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče je glede na pogoje za priposestvovanje po Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ) enostransko in nepravilno zaključilo, da ni izpolnjen pogoj zakonitosti posesti ter da zato ni treba presojati izpolnitve preostalih pogojev za priposestvovanje. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je bila kupna pogodba iz leta 1908 izpeljana z vsemi formalnimi pogoji (overitev, plačan davek in vknjižba v zemljiški knjigi) ter da je na pretežnem delu parcele št. 6/2 k. o. X in na delu parcele št. 1/0 k. o. X, kot je bilo ugotovljeno v letu 2009, dejansko vinograd, ki je bil v istem obsegu obdelovan do leta 2009, ko je toženec izruval vinske trte, kar je bilo potrjeno v pravnomočno končani zadevi P 79/2010 Okrajnega sodišča v Krškem. Ker se sodišče do navedenega ni opredelilo, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je kljub navedenim trditvam tožnic navedlo, da ni ne trditvene ne dokazne podlage, ki bi izkazala, da je bil del parcele št. 1/0 k. o. X uživan, posedovan in obdelovan na zakoniti podlagi, na podlagi česar je zaključilo, da ni izkazana zakonita posest in s tem priposestvovanje od leta 1908 do 1946, ko je bila parcela št. 1/0 k. o. X nacionalizirana. Glede na navedeno je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj so razlogi izpodbijane sodbe in izrek v očitnem nasprotju, dejansko pa tudi niso podani potrebni razlogi. Trditve tožnic, da je družina A. parcelo št. 6/2 k. o. X, ki je bila vseskozi vinograd, uporabljala nemoteno do 2009, so potrdili dediči prednikov tožnic ter B. B. in A. A., za ta dejstva pa so bile predložene tudi ustrezne listine. Stališče sodišča, da zato, ker v pogodbi ni bilo izrecno navedeno, da sega vinograd tudi delno na parcelo št. 1/0, ni mogoče sklepati na obstoj zakonite ali dobroverne posesti, postavlja pod vprašaj sam institut priposestvovanja. Tožnici sta trdili, da sta tako sami kot njuni pravni predniki vselej mislili, da je vinograd kot celota na parceli v lasti družine A. Stališče, da bi bilo potrebno v samem pravnem naslovu izrecno navesti, da del parcele številka 1/0 predstavlja last družine A., je nerealno in neživljenjsko ter z njim sodišče v nasprotju z duhom instituta priposestvovanja postavlja kriterij, ki mu ne gre slediti. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča je podan pravni naslov, to je kupna pogodba iz leta 1908, kjer je navedena parcela št. 6/2 k. o. X, pri tem pa je s posestnim listom iz istega leta izkazano, da je že tedaj predstavljala vinograd. Ker vse do leta 2009 nihče ni vedel, da del vinograda dejansko sega na parcelo št. 1/0 k. o. X, je izkazana zakonita posest tožnic in njunih pravnih prednikov. Priposestvovalna doba pa se je ob upoštevanju tridesetletne priposestvovalne dobe iztekla že leta 1938. Napačni pa so tudi razlogi sodišča glede presoje pogojev priposestvovanja po letu 1965. Zaključek sodišča, da zaradi nezapisa v kupoprodajni pogodbi iz leta 1965, da vinograd na parceli št. 6/2 k. o. X sega na parcelo številka 1/0 k. o. X ali da na njen del sega kakšen del vinograda, ni zakonitega pravnega naslova, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Napačen in v nasprotju s priloženim zapisnikom mejne ustne obravnave z dne 20. 11. 2012 in odločbo z dne 27. 1. 2012 je nadalje zaključek sodišča, da sta se tožnici strinjali, da predstavlja parcelna številka 1/0 k. o. X celoto. Iz omenjenega zapisnika jasno izhaja, da sta tožnici na mejni obravnavi izrecno povedali, da del te parcele predstavlja njuno zemljišče, ki sta ga priposestvovali. Tožnici sta bili zato napoteni na nadaljnji postopek, kar pa ni bistveno, saj sta sprožili predmetni postopek. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da ni ne pisnega dokaza ne potrditve s strani prič, da je bil zatrjevani del parcele št. 1/0 k. o. X predmet posedovanja na zakoniti pravni podlagi v zatrjevanem obsegu in časovnem obdobju. Preizkus sodbe zato ni mogoč. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec ne strinja s pritožbenimi navedbami in predlaga, da se pritožba zavrne, tožnicama pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus, prav tako pa tudi ni podano nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo.

6. V tej pravdni zadevi tožnici uveljavljata pridobitev lastninske pravice na delu (sosednje) nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X. Trdili sta in pri tem vztrajata tudi v pritožbi, da sporni del navedene nepremičnine meji na njuno nepremičnino parc. št. 6/2 k. o. X, ki jo je leta 1965 kupil njun oče, v lasti same družine A. pa je bila že od leta 1908. Po njunih trditvah predstavljata nepremičnina parc. št. 6/2 k. o. X in sporni del nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X zaokroženo celoto, ki v naravi predstavlja vinograd, ki ga tožnici in njuni pravni predniki v nespremenjenem obsegu uporabljajo že vse od leta 1908 dalje. Trdili sta tudi, da nihče od njunih staršev niti tožnici nista vedeli, da se katastrska meja ne ujema z dejansko mejo ter da njuni lastniški posesti ni nihče oporekal vse do leta 2009, ko je toženec izkopal 50 vinskih trt, za katere je trdil, da so na njegovem zemljišču parc. št. 1/0 k. o. X. Glede na takšno trditveno podlago in ob upoštevanju, da tako ODZ kot tudi njegova naslednika – Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), v katerih je urejen institut priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah, zahtevajo, da ima priposestvovalec nepremičnino oziroma njen del, za katerega uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, v dobroverni posesti, bi morali tožnici zato, da bi uspeli v tej pravdi, (med drugim) dokazati, da sta sami, pred tem pa njuni pravni predniki, ves čas v dobri veri mislili, da pripada sporni del sosednje nepremičnine parc. št. 1/0 k njihovi nepremičnini parc. št. 6/2, obe k. o. X, in da so ga kot lastniki tudi nemoteno uživali. Pri tem dejstvo, da sporni del nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X ni bil izrecno naveden v pravnem poslu, na podlagi katerega je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 6/2 k. o. X oče tožnic oziroma še prej (širša) družina A., ne utemeljuje zaključka, da že zaradi tega njihova posest ni bila dobroverna, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, temveč kvečjemu pomeni, da njihova posest na spornem obmejnem delu nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X ni bila zakonita,(1) saj niso razpolagali s pravnim poslom, ki bi se nanašal na ta del nepremičnine. Ob tem velja dodati, da sodna praksa sicer za obstoj dobre vere zahteva, da posestnik izkaže pravni naslov za svojo (lastniško) posest, vendar to velja le v primeru, ko se uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na celotni nepremičnini, saj v tem primeru posestnik brez pravnega naslova, v katerem bi bila zajeta tudi nepremičnina, na katero se nanaša priposestvovanje, in ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, ne more biti v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik te nepremičnine. Drugače je v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo oziroma mejo, vidno v naravi. V tem primeru posestnik po naravi stvari (nikoli) ne razpolaga s pravnim naslovom glede obmejnega dela nepremičnine,(2) zaradi česar za utemeljitev dobre vera zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.

7. Zaradi predstavljenega zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo, ali sta tožnici dokazali zgoraj predstavljena dejstva, s katerimi sta utemeljevali dobroverno (lastniško) posest, niti ni ugotavljalo ostalih predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

8. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj navedeno. Upoštevati pa bo tudi moralo stališče novejše sodne prakse, v skladu s katerim se ni moč uspešno sklicevati na priposestvovanje lastninske pravice, ki je nastopilo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, na podlagi katere se pridobi lastninska pravica na originaren način, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika.(3) Navedeno za konkreten primer pomeni, da četudi so pravni predniki tožnic priposestvovali lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X, preden je bila leta 1946 nacionalizirana, je njihova tako pridobljena lastninska pravica prenehala s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila navedena nepremičnina po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vrnjena C. C. (po njeni smrti je postala last D. D., na podlagi darilne pogodbe v letu 2009 pa last toženca).

9. Tožnici pa se lahko uspešno sklicujeta na priposestvovanje lastninske pravice v primeru, da je to nastopilo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (prvostopenjsko sodišče sicer še ni ugotovilo, kdaj je postala prej omenjena odločba o denacionalizaciji pravnomočna). Sodišče prve stopnje bo zato moralo ugotavljati, ali je priposestvovanje lastninske pravice nastopilo v obdobju po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa do leta 2009, ko že potrditvah tožnic ni več moč govoriti o njihovi dobroverni posesti spornega dela sosednje nepremičnine. Pri tem bo dobroverna (lastniška) posest oziroma trditve tožnic o tem, da sta sami pred tem pa njuni pravni predniki v dobri veri mislili, da k njihovi nepremičnini parc. št. 6/2 k. o. X pripada tudi sporni del nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X, po presoji pritožbenega sodišča dokazane, če bo ugotovljeno, da je nepremičnina parc. št. 6/2 k. o. X s spornim delom parc. št. 1/0 k. o. X ves čas (od pridobitve parcele št. 6/2 k. o. X s strani pravnih prednikov tožnic dalje) predstavljala zaokroženo celoto, in sicer vinograd, ki sta ga tožnici pred tem pa njuni pravni predniki vse do leta 2009 v nespremenjenem obsegu nemoteno uporabljali kot lastniki.(4) Glede na to, da se desetletna še manj dvajsetletna priposestvovalna doba po ZTLR do uveljavitve SPZ (oziroma do 1. 1. 2003) tudi v primeru, da je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna že v letu 1995, ni natekla, bo treba v skladu s 269. členom SPZ upoštevati desetletno priposestvovalno dobo, kot je določena v 43. členu SPZ.

10. Pri tem pritožbeno sodišče ob dejstvu, da iz tožbe izhaja, da tožnici živita na Hrvaškem, še opozarja, da je naša država omejila pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah (tudi s priposestvovanjem) znotraj njenega ozemlja osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva, s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL), to je 25. 6. 1991.(5) Navedena omejitev sicer za hrvaške državljane ne velja več od leta 2013 dalje, ko je postala Hrvaška članica EU.(6) Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnici pozvati na dopolnitev trditvene podlage glede tega, kakšno je bilo v relevantnem obdobju njuno državljanstvo ter kakšno od njunega očeta. Če se bo izkazalo, da so bili hrvaški državljani, tožnici oziroma njun oče v obdobju po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa do leta 2009 že iz tega razloga niso mogli priposestvovati lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X. 11. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve.

12. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Zakonita oziroma pravična posest se je izrecno zahtevala zgolj pri rednem priposestvovanju lastninske pravice po ZLTR oziroma ODZ, ni pa bila pogoj za izredno priposestvovanje.

Op. št. (2): Ker posestnik ne razpolaga s pravnim naslovom glede omejenega dela nepremičnine, bi bilo priposestvovanje obmejnega dela izključeno, če bi se za obstoj dobre vere zahteval tudi obstoj takšnega pravnega naslova, vendar pa iz sodne prakse izhaja, da temu ni tako, saj se priposestvovanje lastninske pravice na obmejnem delu dopušča – primerjaj VSL sodba I Cp 4514/2010 z dne 14. 5. 2011 Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011 in VSL sodba I Cp 396/2014 z dne 9. 7. 2014. Op. št. (4): Ob tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da iz listin, ki izhajata iz postopka, v katerem se je urejala meja med nepremičninama s parc. št. 1/0 in 6/2, obe k. o. X, izhaja, da sta se tožnici strinjali, da predstavlja nepremičnina parc. št. 1/0 k. o. X celoto, saj je iz zapisnika ustne obravnave (priloga B10) razvidno, da sta izrecno povedali, da sporni del navedene parcele predstavlja njuno zemljišče, ki sta ga priposestvovali.

Op. št. (5): Primerjaj VS RS sodba II Ips 208/2013 z dne 30. 7. 2015. Op. št. (6): Za državljane članic EU ne veljajo nobene omejitve glede pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji - glej: http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/zakonodaja_s_podrocja_pravosodja/nakup_nepremicnin_s_strani_tujih_drzavljanov/

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia