Jedro

Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je izhodišče za sklep pritožbenega sodišča o „pravni nepriznanosti“ tožničine škode, ima pravno teoretično oporo pravzaprav v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka tožničine škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninskopravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane „lastne škode“ kot (praviloma) edine pravno priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega). S tega vidika je za odgovor na vprašanje tožničine upravičenosti do odškodnine zato pomembna določba 201. člena ZOR, s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejničen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru kriterij pod a) ni uresničen (ni bil niti zatrjevan), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že iz tega razloga materialnopravno pravilna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 420,00 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 2,550.000 tedanjih SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadki, ki naj bi ji nastala zaradi njeni materi v disciplinskem postopku nezakonito izrečene sankcije prenehanja delovnega razmerja (v sodnem postopku pozneje nadomeščene z denarno kaznijo), saj je štelo, da ne obstaja nobeden od nujno kumulativno podanih elementov civilnega delikta za nastanek odškodninske obveznosti tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V oporo pravilnosti odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožnice zadošča po stališču pritožbenega sodišča že njen status zgolj posredne oškodovanke; slednja resda spada v krog oseb iz prvega odstavka 201. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar pa je po razlogovanju sodišča druge stopnje drugače s pravno priznano škodo; taka je namreč le škoda „lastnega izvora“ - duševne bolečine tožničine matere, ne pa tudi škoda „zunanjega izvora“ - duševne bolečine hčerke zaradi nezakonito izrečenega ukrepa materi.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja po njenih trditvah „vse revizijske razloge“. Meni, da je sodišče druge stopnje povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Temu sledi v reviziji dobeseden prepis tožničinih navedb in očitkov iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zato ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju v tem stadiju postopka (z izrednim pravnim sredstvom). Tožnica predlaga, da se „izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom“.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom tako imenovanega posrednega oškodovanca), ki je izhodišče za sklep pritožbenega sodišča o „pravni nepriznanosti“ tožničine škode, ima pravno teoretično oporo pravzaprav v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka tožničine škode glede na njegovo oddaljenost. V odškodninskopravni sodni praksi se je resda že udomačil pojem tako imenovane „lastne škode“ kot (praviloma) edine pravno priznane škode. Vendar nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem: oba praviloma zatrjujeta lastno škodo, na primer lastne duševne bolečine ali lastni strah (bodisi za svojo usodo ali za usodo drugega). S tega vidika je za odgovor na vprašanje tožničine upravičenosti do odškodnine zato pomembna določba 201. člena ZOR, s katero je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka tako imenovanemu posrednemu oškodovancu nastale škode natančno zamejničen: a) z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in b) s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru kriterij pod a) ni uresničen (ni bil niti zatrjevan), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo že iz tega razloga materialnopravno pravilna.

7. Glede na doslej obrazloženo ne terjajo odgovora preostali revizijski očitki, ki so dobeseden prepis tožničinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je v za odločitev relevantnem delu po vsebini in obsegu pravilno in zadostno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

9. Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so ji bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 62 spisa, in naloženi v plačilo tožeči stranki z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.