Jedro

Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ima pravno naravo pogodbe o naročilu, ki jo ureja XVII. poglavje Obligacijskega zakonika, posebej pa še Zakon o odvetništvu in Zakon o odvetniški tarifi. Tožnica, ki se je zavezala za toženko opraviti odvetniške storitve, je prevzemnik naročila, toženka, ki ji jih je naročila, pa naročitelj. In za odvetnika kot prevzemnika naročila velja, da je, če ni drugače dogovorjeno, upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Tako določa merilo iz 778. člena OZ in določbe 17. člena Zakona o odvetništvu v zvezi s 4. členom Zakona o odvetniški tarifi. Zato mora tudi toženka, ki se z odvetnikom ni dogovorila za nižje plačilo, slednjemu plačati za njegovo delo po odvetniški tarifi, določeni v takrat veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi, od tu ZOdvT.

Sistem določitve odvetniških nagrad po ZOdvT res izhaja iz pravila, po katerem naj odvetnik za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve prejme le eno nagrado. Torej le enkrat v isti zadevi in na isti procesni stopnji. Pri izvensodnem postopku za plačilo odškodnine in pri postopku pridobitve tega spora, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za isto zadevo, primerljivo s tistimi, ki jih ZOdvT našteva v svojem 15. členu, temveč gre za bistveno enako razmerje kot je razmerje med postopkom v glavni zadevi in postopkom o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar zakon med najbolj očitnimi primeri različnih zadev našteva v svojem 16. členu.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka, v III. točki izreka glede plačila 23.732,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2015 dalje in v V. točki izreka) potrdita.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 409,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 59087/2015 z 21. 5. 2015 (I. točka izreka) in dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka). Poleg tega je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 24.516,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2015 do plačila (III. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.966,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2015 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija ju v delu, s katerim je bilo odločeno o razveljavitvi sklepa o izvršbi in o dopustitvi spremembe tožbe (I. in II. točki izreka) ter v ugodilnem delu sodbe glede plačila nad 783,20 EUR (III. točka izreka) in glede plačila pravdnih stroškov (V. točki izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, podredno pa, da se izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi1

4. Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožnica ne izpodbija, izhaja, da sta pravdni stranki v maju 2013 sklenili pogodbo o odvetniškem zastopanju. Z njo je tožnica (odvetniška družba) prevzela zastopanje toženke v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za škodo na tovoru, ki jo je toženka utrpela med ladijskim prevozom svojega blaga in v zvezi z zavarovanjem izplačila te odškodnine. Nista pa se dogovorili o višini plačila odvetniških storitev oziroma o merilih za določitev te višine.

5. Ker ji toženka za njen trud ni plačala, tožnica v tem sodnem postopku od nje zahteva plačilo stroškov odvetniških storitev, obračunanih po Zakonu o odvetniški tarifi.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnici pripada nagrada za opravljeno delo v zvezi z začasno odredbo v višini 600,02 EUR in 183 EUR za stroške prevodov. Ta del prisojenih stroškov za pritožnico ni sporen,2 zato ta del sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa. Pač pa je predmet pritožbenega preizkusa odločitev, po kateri mora toženka tožnici plačati 8.253,30 EUR za opravljeno delo v zvezi z odškodninskim zahtevkom, 15.430,83 EUR za opravljeno delo v zvezi s pridobitvijo garancije za nastalo škodo na ladijskem tovoru od kluba P&I in 48,80 EUR za stroške izdelave in izročitve dokumentov ter za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ima pravno naravo pogodbe o naročilu, ki jo ureja XVII. poglavje Obligacijskega zakonika, od tu OZ, posebej pa še Zakon o odvetništvu in Zakon o odvetniški tarifi. Tožnica, ki se je zavezala za toženko opraviti odvetniške storitve, je prevzemnik naročila, toženka, ki ji jih je naročila, pa naročitelj. In za odvetnika kot prevzemnika naročila velja, da je, če ni drugače dogovorjeno, upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Tako določa merilo iz 778. člena OZ in določbe 17. člena Zakona o odvetništvu v zvezi s 4. členom Zakona o odvetniški tarifi. Zato mora tudi toženka, ki se z odvetnikom ni dogovorila za nižje plačilo, slednjemu plačati za njegovo delo po odvetniški tarifi, določeni v takrat veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi, od tu ZOdvT.

O vsebinski povezanosti odvetniških opravil

9. Pritožnica sodišču prve stopnje najprej očita zmotno uporabo 14. člena ZOdvT, po katerem lahko odvetnik prejme nagrado le enkrat v isti zadevi, češ da predstavljajo odvetniška opravila v zvezi z odškodninskim zahtevkom in tista, v zvezi s pridobitvijo garancije, enotno zadevo, kar naj bi tožnico upravičilo le do ene (enotne) nagrade. A neutemeljeno.

10. Sistem določitve odvetniških nagrad po ZOdvT res izhaja iz pravila, po katerem naj odvetnik za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve prejme le eno nagrado. Torej le enkrat v isti zadevi in na isti procesni stopnji.3 Pri izvensodnem postopku za plačilo odškodnine in pri postopku pridobitve garancije, ki sta predmet tega spora, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za isto zadevo, primerljivo s tistimi, ki jih ZOdvT našteva v svojem 15. členu, temveč gre za bistveno enako razmerje kot je razmerje med postopkom v glavni zadevi in postopkom o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar zakon med najbolj očitnimi primeri različnih zadev našteva v svojem 16. členu. Garancija, ki jo specializirana vzajemna zavarovalnica za zavarovanje odgovornosti ladjarjev, t. im. klub P.,4 izda oškodovancu, ni namreč nič drugega kot izvensodno zavarovanje, ki nadomešča začasno odredbo in služi zavarovanju izplačila odškodnine, ki jo bo oškodovancu prisodilo sodišče, oziroma ki bo predmet poravnave ali arbitražne odločbe.5 Zato je prvostopenjsko sodišče opravila v zvezi z odškodninskim zahtevkom in tista, v zvezi z garancijo za nastalo škodo, utemeljeno obravnavalo vsaka zase.

O višini nagrade za posel

11. Bistveni del pritožbenih očitkov se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava pri določitvi količnikov nagrad za posel. Pritožnica namreč meni, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi količnikov zmotno uporabilo merila, določena v 13. členu ZOdvT.

12. Nagrada za posel je po tarifi ZOdvT številka 2200 določena kot nagrada v razponu od količnika 0,5 do količnika 2,5. Res je, da se odvetniška nagrada pri nagradah, ki so v tarifi določene v razponu, določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin (ki jih nekaj primeroma našteje tudi zakon sam). Res je tudi, da zakon v povprečnem primeru napotuje na uporabo srednjega količnika.6 Vendarle pa količnik 2,5 za posle v zvezi z odškodninskim zahtevkom oziroma količnik 2,25 za posle v zvezi z garancijo, kakršna je v tej zadevi določilo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezata kriterijem iz 13. člena ZOdvT.

Nagrada za izvensodna opravila v zvezi z uveljavitvijo odškodnine

13. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da tožničina opravila v zvezi z uveljavitvijo odškodnine za škodo na ladijskem tovoru presegajo težavnost povprečne odškodninske zadeve. Pritožnica ima sicer prav, da odvetnik, ki je v tej zadevi zastopal toženko, nima specializacije znanj s področja pomorskega prava (in tega niti ni trdil). A je moral pri sestavi odškodninskega zahtevka vendarle preučiti konkretno pogodbo o prevozu tovora in splošne pogoje poslovanja ladjarja, kar je od njega zahtevalo, ne glede na to, ali je bila prevozniška pogodba tipska ali ne, poznavanje pravnih institutov specifičnega področja pomorskega prava, ki poleg domačih predpisov obsega tudi več mednarodnih sporazumov.7 Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na nadpovprečno angažiranost toženke. Prvostopenjsko sodišče je namreč to, da je toženka sodelovala pri pripravi odškodninskega zahtevka, upoštevalo, a je pravilno kot bistveni štelo prispevek tožnice, ki je od nje pridobljene podatke dopolnila z razlagami in pravnimi elementi. Pravno zastopanje v odškodninskih zadevah brez strankinega zavzetega sodelovanja pri zbiranju dejanskih podatkov že po naravi stvari ni mogoče. Tega, da bi toženka sodelovala tudi s svojim pravnim znanjem, pa pritožnica ne trdi.

14. Kot izhaja iz konteksta obrazložitve, je sodišče prve stopnje pri določitvi količnika nagrade za opravila v zvezi z uveljavitvijo odškodnine upoštevalo tudi sorazmerno dolgo, kar pet mesecev trajajočo, pogajalsko fazo in to, da je bil odvetnik v njej ves ta čas udeležen pri elektronski komunikaciji. Pritožnica tega, da je odvetnik vseskozi pošiljal elektronska sporočila, iz česar je izhajalo prvostopenjsko sodišče, ne izpodbija. Pa tudi sicer iz vsebine elektronskih sporočil izhaja, da njen očitek o golem prepošiljanju ni utemeljen. Toženka se je namreč v elektronski komunikaciji8 večkrat obračala na odvetnika in ga izrecno prosila za pravno mnenje, nasvete ter pravno pregledovanje zadeve.

15. Odveč so tudi pritožbeni pomisleki v zvezi z uporabo angleškega jezika, saj pritožnica to, da je bilo pri elektronskem komuniciranju potrebno povprečno poznavanje angleščine, priznava.9 Zaradi vsega do sedaj povedanega so po prepričanju pritožbenega sodišča s količnikom 2,5 ustrezno ovrednotene vse ugotovljene okoliščine tega primera.

Nagrada za izvensodna opravila v zvezi z garancijo

16. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da je tudi pri določitvi količnika spregledalo nadpovprečno dejaven odnos toženke v postopku pridobivanja garancije, to da je garancijo pripravil klub P. in to, da je odvetnik le potrdil njeno pravno formo in jo posredoval toženki. Vendar prvostopenjsko sodišče vsega tega, kot izhaja iz konteksta 17. in 18. točke njegove obrazložitve, ni spregledalo, pač pa se je osredotočilo predvsem na obseg odvetnikovih aktivnosti in pri določitvi količnika upoštevalo (v pritožbi nezanikane) okoliščine, ki se nanašajo na fazo pred dejansko pridobitvijo garancije - predvsem to, da je odvetnik v tej fazi intenzivno sodeloval tudi izven delovnega časa; da je vsaj v sporočilu na prilogi A19 podal tudi svoje pripombe; da je vsaj v sporočilu na prilogi A34 proučil ponujena alternativna jamstva nasprotne stranke in da je preverjal pravni del posla.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na tipsko naravo garancije, saj je moral odvetnik za sodelovanje v postopku pridobitve garancije v vsakem primeru preučiti vsaj pravila (tujega) kluba P.,10 od katerega si je za toženko prizadeval izposlovati garancijo in poznati vse posebnosti postopka pridobitve garancije ob zaustavitvi ladje, kar je od njega zahtevalo poznavanje pravnih institutov specifičnega področja pomorskega prava, ki, kot je bilo že pojasnjeno, poleg domačih predpisov obsega tudi več mednarodnih sporazumov. Glede na to, da je odvetnik sestavljal (tudi) elektronska sporočila v angleščini, kar v pritožbi ni sporno, je jasno, da je moralo znanje njegove angleščine, v kateri se je pisno (aktivno) sporazumeval, presegati nivo golega (pasivnega) razumevanja. Zato so po prepričanju pritožbenega sodišča s količnikom 2,25 tudi pri tej nagradi ustrezno ovrednotene vse ugotovljene okoliščine tega primera.

18. Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri se določita nagradi s količnikoma 2,5 oziroma 2,25, je po povedanem materialno pravno pravilna, nasprotno pritožbeno zavzemanje za znižanje količnikov pa neutemeljeno.

O izdatkih iz 6. dela tarife

19. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo tudi nagrado za izdelavo in izročitev dokumentov in nagrado za poštne in telekomunikacijske storitve, in sicer po vsaki postavki od vrednosti predmeta oziroma višine ostalih nagrad neodvisen znesek 20 EUR, za kar je imelo podlago v tarifnih številkah 6000 in 6002, ter ju povečalo za davek na dodano vrednost, za kar je imelo podlago v tarifni številki 6007. Tožena stranka v pritožbi ni navedla razlogov, ki bi se nanašali na ta del odločitve, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 350. člena ZPP tudi ni našlo nobenih napak.

O postopkovnih kršitvah

20. Pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravi, da se sodišče ni izreklo o njenih ugovorih in dokaznih predlogih. Pa tudi, da ni dopustilo dokazov z zaslišanjem strank in prič. Po njenem mnenju bi prvostopenjsko sodišče o angažmaju toženke pri pripravi odškodninskega zahtevka moralo zaslišati pričo A. A. 21. Iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, zlasti iz njene 16. točke izhaja, da je sodišče prve stopnje pri vrednotenju tožničinega prispevka k opravilom v zvezi z odškodninskim zahtevkom upoštevalo dvoje - prvič, da je tožnica s prispevkom svojega pravnega znanja sodelovala izključno pri urejanju pravnih vidikov zadeve in drugič, da je tožnica zahtevek pripravila v siceršnjem sodelovanju s toženko, ki ji je posredovala vse potrebne podatke o tovoru, količini in škodi. Prvostopenjsko sodišče je torej upoštevalo tudi toženkino sodelovanje pri pripravi odškodninskega zahtevka. Zato zaslišanje priče A. A. o toženkinem angažmaju pri tem delu ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje dokaza za dokazovanje trditev, izpostavljenih v pritožbi, utemeljeno ni izvedlo. Tega, da bi priča sodelovala s pravnim znanjem oziroma pri urejanju pravnih vidikov zadeve, pa pritožnica ni trdila. Pravica do dokaza pritožnici ni bila kršena niti zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem strank, saj ga tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni predlagala.

22. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodne odločbe in dosedanjega pritožbenega preizkusa izhaja, da se je sodišče prve stopnje (neposredno ali posredno) ukvarjalo z vsemi ugovori, ki jih toženka v pritožbi izpostavlja kot spregledane. Opredelilo se je tudi do njenih navedb o tem, da naj bi šlo pri delu v zvezi z odškodninskim zahtevkom in pridobitvijo garancije za enotno zadevo. Iz izpodbijane sodbe, zlasti iz 17. točke obrazložitve, namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče (tudi) ta ugovor vzelo na znanje, vendar stališču tožene stranke ni pritrdilo, saj je kot bistveno štelo, da je garancija samostojen posel, ki nadomešča izdano začasno odredbo.

Sklepno

23. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri je tožnica upravičena do prisojenih stroškov odvetniških storitev, je pravilna in zakonita.

24. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP, oziroma določba 2. točke 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožnica namreč pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, zajeto v izpodbijanih sklepih, ni konkretizirala.

Pritožbeni stroški

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

26. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

27. Upoštevajoč Odvetniško tarifo, od tu OT, vrednost predmeta, spornega v pritožbi (23.732,93 EUR), vrednost točke 0,459 EUR in priglašene stroške, gre za 409,65 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (875 odvetniških točk za odgovor na pritožbo po 1. točki tarifne številke 21 OT in 17,5 odvetniških točk za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT). Tožena stranka ji mora ta znesek povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe toženi stranki, do plačila.

1 V pritožbenem postopku se, glede na določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, uporabljajo pravila ZPP, kakršna so veljala pred novelo E, saj je bila končna odločba izdana 7. 3. 2017, torej pred začetkom uporabe novele E. 2 Glej pritožbene navedbe v zadnjem odstavku na drugi strani pritožbe in določbo prvega odstavka 350. člena ZPP. 3 Primerjaj določbi prvega in drugega odstavka 14. člena ZOdvT. 4 Angl. Protecting and Indemnity Club, P&I Club. 5 Angl. Letter of Undertaking - LOU. Primerjaj v: P. Vlačič (ur.), Pomorsko pravo 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list RS, Ljubljana 2008, stran 430. 6 Glej 13. člen ZOdvT. 7 Vsaj Haaška pravila. 8 Na primer v sporočilu 29. 10. 2013 na prilogi A64 in v sporočilu 23. 1. 2014 na prilogi A70. 9 Glej pritožbene navedbe v tretjem odstavku na 7. strani pritožbe. 10 Pravila med drugim namreč natančno določajo vrste odgovornosti, ki jih krije zavarovanje in rizike, ki so iz zavarovanja izključeni.