Jedro

Odmera nagrade mora biti v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da mora ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljeno v odločbi o odobritvi brezplačne pravne pomoči upravičencu. V konkretnem primeru iz izreka odločbe o dodelitvi BPP ni mogoče povsem jasno in nedvoumno razbrati, da naj bi bila odvetnica prosilcu dodeljena le za zastopanje v fazi preiskave pod opr. št. I Kpr 287/2010, ne pa tudi za nadaljevanje kazenskega postopka, ki se je vodil na podlagi pravnomočne obtožnice pod opr. št. I K 287/2010. Izrek odločbe je najpomembnejši sestavni del odločbe, zato bi morala tožena stranka v izreku odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izrecno navesti, da se prosilcu odobri brezplačna pravna pomoč samo za fazo preiskave v kazenskem postopku, v kolikor je želela prosilcu omejiti brezplačno pravno pomoč le za fazo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke opr. št. Bpp 2/2010 z dne 11. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka predlogu odvetnice-sedaj tožnice za odmero stroškov za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 5/2010 z dne 20. 1. 2010 delno ugodila, tako da ji je od priglašene nagrade priznala nagrado v znesku 420,00 EUR in 20 % DDV v znesku 84,00 EUR, skupaj torej 504,00 EUR, v preostalem delu pa je tožničin predlog za odmero stroškov zastopanja zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo opr. št. Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 prosilcu odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje v kazensko preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 287/2010, za zagovor prosilca, od 5. 1. 2010 dalje. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči prosilcu je bila določena tožnica, ki je dne 27. 10. 2010 vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov zastopanja s priloženimi zapisniki narokov glavne obravnave. Tožena stranka ugotavlja, da je bila prosilcu s citirano odločbo odobrena brezplačna pravna pomoč (zgolj) v kazensko preiskovalnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. I Kpr 287/10, ne pa tudi za zastopanje v nadaljnjem kazenskem postopku, ki je na podlagi vložene obtožbe tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št I K 287/2010, saj bi prosilec v takšnem primeru moral vložiti novo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, glede na to, da mu je bila s citirano odločbo BPP dodeljena brezplačna pravna pomoč le za kazensko preiskovalni postopek. Tudi v obrazložitvi citirane odločbe BPP je navedeno, da je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč odobrena samo za zagovor v kazensko preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njega pod opr. št. I Kpr 287/2010, od 5. 1. dalje in da za odobritev v večjem obsegu v trenutku odločanja ni bilo podlage. Po 4. odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom le v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Ker je bila BPP prosilcu odobrena le za navedeni kazensko preiskovalni postopek, nadaljnje zastopanje prosilca v navedenem kazenskem postopku ni bilo več pokrito z obsegom dodeljene brezplačne pravne pomoči. Tožnici je bilo zato za opravljeno delo treba odmeriti nagrado samo delno, v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči; to je za dejanja, opravljena v kazensko preiskovalnem postopku; v preostalem, za dejanja, opravljena po končani preiskavi, pa je bilo treba njen predlog v tem delu zavrniti, ker je priglašena nagrada presegala obseg odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da je tožena stranka napačno naredila zaključek o tem, da je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč le za kazensko preiskovalni postopek. Zato se z zavrnilnim delom napadenega sklepa ne strinja. Navaja, da je bila vsebina odločbe Bpp 2/2010 z dne 20. 10. 2010 nedvoumna v tem, da je tožnico kot odvetnico zavezovala k zagovarjanju obdolženca kot prosilca za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje od 5. 1. 2010 dalje, kar dokazuje dejstvo, da je to odločbo, enako kot tožnica razumelo tudi sodišče, ki je vodilo kazenski postopek po vloženi obtožbi, saj je tožnici kot prosilčevi zagovornici posredovalo tako obtožbo kot vabilo na glavno obravnavo. Če tožnica prosilcu ne bi bila dodeljena za zagovornico za celoten kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje, ji tako obtožba kot vabilo na glavno obravnavo sploh ne bi bili vročeni. Tožnica izpostavlja, da se prosilec, ki mu je bila izdana odločba o brezplačni pravni pomoči, ni udeleževal glavnih obravnav in v kolikor brezplačna pravna pomoč ne bi bila odobrena tudi za zastopanje obdolženca v postopku na podlagi obtožbe, bi to pomenilo, da po ZKP sploh ni bilo pogojev za sojenje in da je Okrožno sodišče v Novem mestu v postopku K 287/2010 zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja tudi, da je tudi iz napotnice izhajalo, da je tožnica prosilcu dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji. V sami odločbi opr. št. Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 ni navedeno, da je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč odobrena samo za zagovor v kazensko preiskovalnem postopku, ki je tekel zoper njega pod opr. št. I Kpr 287/2010 od 1. 5. 2010 dalje in je to le oznaka faze, v kateri se je kazenski postopek nahajal v trenutku, ko je prosilec zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Prosilec je vložil prošnjo za odobritev BPP za zagovor v kazenskem postopku, ki je tekel pri Okrožnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. Kt 1579/2009. V kolikor je tožena stranka imela namen omejiti brezplačno pravno pomoč samo na določeno fazo kazenskega postopka, npr. samo do konca preiskave, bi morala to v odločbi z dne 20. 1. 2010 jasno in določno navesti. Poudarja tudi, da kazenska zakonodaja pozna le en kazenski postopek, za katerega tudi jasno opredeljuje, kdaj se le-ta začne in kdaj se le-ta konča. Obstaja torej samo en kazenski postopek, ki pa ima več faz. Pri tem se kazenski postopek na prvi stopnji ne konča s tem, ko je končana preiskava, kot to smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, ampak je za to, da bi se kazenski postopek končal s končanjem preiskave, potrebna izjava pristojnega tožilstva, da odstopa od pregona. V konkretnem primeru pristojno tožilstvo ni podalo izjave o tem, da odstopa od pregona in se kazenski postopek ni končal z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, temveč je tožilstvo vložilo obtožbo, ki je bila vročena tudi tožnici. Posledično se je kazenski postopek nadaljeval in je bilo opravljenih pet glavnih obravnav. Tudi same opravilne številke, ki jih okrožna sodišča dodeljujejo zadevam, ne označujejo različnih kazenskih postopkov zoper istega obdolženca zaradi istega kaznivega dejanja, kot bi to izhajalo iz izpodbijanega sklepa, temveč označujejo le nekatere faze posameznega kazenskega postopka. Poudarja, da se je postopek, ki se je najprej vodil pod opr. št. Kpr, po vloženi obtožnici vodil pod opr. št. K. Besedilo odločbe opr. št. Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 je torej mogoče razumeti le tako, da je bila prosilcu s predmetno odločbo dodeljena brezplačna pravna pomoč za postopek pred sodiščem prve stopnje. Tudi obtožnica je bila vročena neposredno tožnici kot zagovornici odgovorni za zastopanje prosilca in če je sodišče menilo, da je tožnica postavljena prosilcu kot zagovornica le za fazo preiskave, kar vložitev obtožnice ni več, obtožnice ne bi smelo vročiti tožnici, temveč bi jo moralo vročiti neposredno obdolžencu, ki pa bi potem ostal brez zagovornice in bi moral za zagovornika zaprositi na glavni obravnavi. Tožnica še navaja, da ji je znano, da so bile iz istih razlogov kot predmetna tožba, vložene tudi druge tožbe zoper sklepe tožene stranke in sicer v zadevi Bpp 113/2006, pri čemer je tožena stranka po vložitvi tožbe izdala nov sklep o odmeri stroškov in z njim tožeči stranki priznala vse priglašene stroške, zaradi česar je bila tožba umaknjena in zoper sklep Bpp 169/2006 z dne 12. 4. 2010, pri čemer je bilo tožbi s sodbo sodišča I U 521/2010 z dne 2. 6. 2010 ugodeno. V obeh primerih priglašeni stroški niso bili priznani oziroma priznani v celoti zato, ker je tožena stranka trdila, da naj bi bila redna brezplačna pravna pomoč odobrena le za kazensko preiskovalni postopek, pri čemer je tožena stranka takšno svoje stališče v zadevi Bpp 113/2006 spremenila kar sama, v zadevi Bpp 169/2006 pa je bila izdana sodba, ki je pritrdila tožniku, da iz besedila odločbe o BPP (tako kot v predmetni zadevi) ne izhaja, da je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč odobrena le za fazo preiskave. Zato tožnica meni, da so bili z napotnico pravilno priglašeni vsi stroški za opravljene storitve brezplačne pravne pomoči po odločbi Bpp z dne 20. 1. 2010. Glede na navedeno tožnica predlaga sodišču, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da o zadevi samo odloči, tako, da se tožbi ugodi in se izrek sklepa tožene stranke spremeni tako, da se glasi: „Predlogu odvetnice A.A. za odmero stroškov za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 se v celoti ugodi in se ji prizna nagrada v znesku 2.125,00 EUR in 20 % DDV v znesku 425,00 EUR, kar skupno znese 2.550,00 EUR in se ji ta znesek nakaže na njen poslovni račun“. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

K prvi točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je bila tožnica z odločbo Bpp 2/2010 z dne 11. 1. 2010 prosilcu dodeljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči samo za pravno svetovanje in zastopanje za zagovor v fazi preiskave v postopku I Kpr 287/2010 ali pa za celoten kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje I K 287/2010. Tožena stranka je sprejela stališče, da je bila tožnica prosilcu dodeljena samo za zastopanje za zagovor v fazi preiskave pod opr. št. I Kpr 287/2010. Po mnenju sodišča takšno stališče tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisih, ni pravilno.

Iz odločbe Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 namreč izhaja, da je bila tožnica prosilcu dodeljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v kazensko preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpr 287/2010, in sicer za zagovor prosilca, od 5. 1. 2010 dalje. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da zoper prosilca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po členu 186/I in III KZ-1. Po mnenju sodišča mora biti odmera nagrade v skladu z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da mora ustrezati opravljeni storitvi, kot je opredeljeno v odločbi o odobritvi brezplačne pravne pomoči upravičencu.

Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da iz izreka zgoraj navedene odločbe o dodelitvi BPP ni mogoče povsem jasno in nedvoumno razbrati, da naj bi bila tožnica prosilcu dodeljena le za zastopanje v fazi preiskave pod opr. št. I Kpr 287/2010, ne pa tudi za nadaljevanje kazenskega postopka, ki se je vodil na podlagi pravnomočne obtožnice pod opr. št. I K 287/2010. Izrek odločbe pa je najpomembnejši sestavni del odločbe, ki postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen (213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), zato bi morala tožena stranka v izreku odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči opr. št. 2/2010 z dne 20.1.2010 izrecno navesti, da se prosilcu odobri brezplačna pravna pomoč samo za fazo preiskave v kazenskem postopku, vendar tožena stranka tega ni storila. To namreč iz izreka te odločbe ne izhaja, prav tako to ne izhaja iz obrazložitve navedene odločbe. Tožnica pa pravilno navaja, da kazenska zakonodaja pozna en sam kazenski postopek, ki ima več faz. V kolikor je tožena stranka želela prosilcu omejiti brezplačno pravno pomoč le za fazo preiskave v kazenskem postopku, bi morala to jasno in določno opredeliti tako v izreku odločbe o dodelitvi BPP, kakor tudi v njeni obrazložitvi. Sodišče je pri svojem stališču upoštevalo že sprejeto sodno prakso v zadevah I U 2170/2009 in I U 521/2010. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališče sodišča, da iz izreka odločbe opr. št. Bpp 2/2010 z dne 20. 1. 2010 ne izhaja, da je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč odobrena le za fazo preiskave v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K drugi točki izreka : Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca.