Jedro

Tožnica ne bi mogla skleniti s toženo stranko veljavne najemne pogodbe, ker je sporno stanovanje izpraznila po lastni odločitvi in sklenila najemno pogodbo za drugo stanovanje. Realizacija pravice do odkupa bi v tej situaciji predstavljala zlorabo te pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavrnitev tožene stranke, da s tožnico ne sklene kupoprodajne pogodbe za enosobno stanovanje v izmeri 48,39 m2 v stanovanjski stavbi S., Š., neupravičena. Toženo stranko je zato zavezalo, da mora s tožnico skleniti prodajno pogodbo za omenjeno stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je oba tožbena zahtevka zavrnilo kot neutemeljena.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Tožnica se je res preselila v drugo stanovanje, vendar pa se s tem ni odpovedala pravici do odkupa spornega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona. Za preselitev se je odločila potem, ko je tožena stranka zavrnila njen predlog na odkup stanovanja. Vendar pa je to storila v stiski. V svoje - sporno stanovanje bi se po nakupu preselila potem, ko bi prepustila drugim socialno ogroženim družinam stanovanje, v katerega se je preselila. Sicer pa je sodišče druge stopnje o stvari dvakrat popolnoma različno odločilo ob enakem dejanskem stanju.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru odločanja o glavnem tožbenem zahtevku (in le o njem je govora v sodbah nižjih sodišč) sta odločilni dejanski ugotovitvi, da se je tožnica iz stanovanja, katerega odkup po določbah Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) zahteva, izselila po lastni odločitvi in da je za uporabo novega stanovanja, kamor se je preselila, sklenila najemno pogodbo po določbah istega zakona. Nadaljnja ugotovitev, da je na dan uveljavitve SZ bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju in s tem postala tudi upravičenka do privatizacije, je pri tem upoštevana.

Navedene ugotovitve so bile podlaga za izbiro - tudi po mnenju revizijskega sodišča - pravilnega izhodišča o presoji, ali tožnica svojih pravic, ki jih ji daje SZ, ne širi na področje, ki je v nasprotju z namenom zakona. Stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini je mogoče transformirati v lastninsko pravico v skladu s privatizacijskimi določbami (117. in naslednji členi SZ). Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da si je mogoče privatizacijo stanovanj zamisliti le kot "kontinuiran prehod iz ene vrste (semistvarne) pravice (to je stanovanjske pravice) v drugo (višjo oziroma najvišjo) pravico stvarnopravne narave", torej lastninsko pravico. Vendar pa prehod stanovanjske pravice v lastninsko pravico ni edini način njene transformacije. Lastnik stanovanja namreč lahko s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice sklene najemno pogodbo (147. člen SZ), po kateri ta postane najemnik v skladu z določbami zakona. Imetnik stanovanjske pravice pa lahko stanovanje tudi izprazni (126. člen SZ), nakar je upravičen do odpravnine. V navedenem obsegu pa je ugotovitev o zlorabi pravic, če bi bilo ugodeno glavnemu tožbenemu zahtevku, še vedno utemeljena. Tožnica namreč ne bi mogla skleniti s toženo stranko niti veljavne najemne pogodbe, ker je sporno stanovanje izpraznila po lastni odločitvi in sklenila najemno pogodbo za drugo stanovanje.

Realizacija pravice do odkupa bi v tej situaciji predstavljala zlorabo te pravice. Okoliščine, zakaj se je tožnica odločila za izselitev iz spornega stanovanja in sklenitev najemne pogodbe za drugo stanovanje, zato v sodbi sodišča druge stopnje kot pravno nepomembne utemeljeno niso bile upoštevane. Odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje in o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljena.

Revizija sicer očita izpodbijani sodbi tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je razen navedbe, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti in da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, ne konkretizira. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni, razumljivi, med seboj v skladu in podprti z dejanskimi ugotovitvami. Tudi preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je pokazal, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.