Jedro

Tožena stranka je utemeljeno po uradni dolžnosti posegla v dokončno odločbo s katero je zaradi očitane kršitve materialnega prava tožeči stranki neutemeljeno priznala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka pač pa za spremembo dokončne odločbe po 269. členu ZPIZ, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo izrek izpodbijane sodbe, spremeniti po uradni dolžnosti.

Izrek

: Pritožba se zavrne kot neutemeljena, hkrati pa se po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 6.1.1993 dalje, se zavrne in potrdi odločba tožene stranke opr. št. I-5.005.800-1 z dne 22.9.1994 v celoti in odločba opr. št. 25-5.005.800-1 z dne 27.1.1994 razen v 1. točki izreka, ki se spremeni tako, da se glasi: "Odločba št. 5.005.800 z dne 12.5.1993, se spremeni.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: Tožbeni zahtevek tožeče stranke K.Z., da ji je tožena stranka Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžan priznati in izplačevati kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 21.308,07 SIT na mesec od 6.1.1993 dalje ter ga od 1.4.1993 dalje usklajevati po sklepih Upravnega odbora tožene stranke z vsakokratnimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila do dneva plačila in ji povrniti njene pravdne stroške, oboje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, se zavrne.

Razveljavita se odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 25-5.005.800-1 z dne 27.1.1994 in z dne 22.9.1994. Razveljavi se dokončna odločba tožene stranke št. I-5.005.800 z dne 12.5.1993. Tožeča stranka Z.K. nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 6.1.1993 dalje.

Ta sodba učinkuje od 1.10.1994 dalje.

Zoper citirano sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke.

Mnenja je, da sodišče prve stopnje s tem, ko svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da tožeča stranka ni bila prijavljena pri zavodu za zaposlovanje v R Sloveniji, prihaja v nasprotje, saj na eni strani ohranja kot veljavno odločbo ZPIZ Slovenije OE Maribor št. 5005800 z dne 29.1.1993, ki tožeči stranki nalaga, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi na zavodu za zaposlovanje v Ivancu (R Hrvaška) po drugi strani pa okoliščino, da je tožnica prijavljena na zavodu zunaj R Slovenije, šteje za odločilno, ko utemeljuje zavrnitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev.

Pritožba sicer soglaša, da zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ureja sistem zavarovanja v R Sloveniji. Kljub temu pa bi sodišče moglo in moralo upoštevati, da se z obveznim zavarovanjem zagotavljajo pravice na podlagi dela ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Tako bi tožnici, ki je do prenehanja delovnega razmerja delala na območju R Slovenije moralo in moglo priznati pravico po 123. členu ZPIZ in s tem status zavarovanke za vse primere zavarovanja. Glede na navedeno naj bi po pritožbenem stališču prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Mnenja je, da je prvostopno sodišče tudi bistveno kršilo določila postopka za uveljavljanje in varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Svojo odločitev je utemeljilo z 269. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pri tem pa se po stališču pritožnice navedeno določilo nanaša zgolj na spremembo odločbe, zoper katero ni bila vložena pritožba. V konkretnem primeru pa je bila zoper razveljavljeno odločbo vložena tako pritožba kot tožba. Kršilo je tudi 35. člen zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj je po mnenju tožeče stranke z izpodbijano sodbo nedvoumno odločeno v njeno škodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo nadomesti s sodbo, s katero bo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nespornih dejstvih, da je tožeča stranka invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni od 6.1.1993 dalje s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu kot tujec, s stalnim prebivališčem v R Hrvaški, brez delovnega dovoljenja v R Sloveniji, bila že pred, ob nastanku invalidnosti in ves čas kasneje prijavljena pri tujem nosilcu zaposlovanja, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno presodilo, da ob izdaji odločbe I 5005800 z dne 12.5.1993, ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ker je bilo odločilno dejstvo, to je prijavljenost pri tujem nosilcu zavarovanja v času priznanja navedene pravice znano in torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, je s tem, ko je tožena stranka pravico kljub temu priznala od 6 .1.1993 dalje, očitno kršila materialni predpis v škodo zavoda. Materialnega predpisa pa ni kršila zgolj s tem, ker je namesto 123. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 5/94 in 7/96) nepravilno uporabila 124. člen istega zakona, pač pa zato, ker obe določbi poleg ostalih pogojev vsebujeta istovrsten pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, to je prijavo pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od prejema dokončne odločbe oz. od prenehanja delovnega razmerja.

Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v določenem roku pa je mogoče izključno tolmačiti in tudi po stališču pritožbenega sodišča citirani določbi pravilno uporabiti le tako, da mora biti prijava vložena pri nosilcu zavarovanja v Republiki Sloveniji. Povsem neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na dispozitiv pravnomočne odločbe toženca opr. št. 5005800 z dne 29.1.1993, v katerem je sicer res navedena dolžnost delovnega invalida, da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi pri zavodu za zaposlovanje v Ivancu, saj je tudi takšen izrek popolnoma v skladu z tedaj ugotovljenim dejanskim stanjem in hkrati z določbo 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovnaju za primer brezposelnosti (Ur. list RS št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94), po katerem se pri pristojni enoti zavoda za zaposlovanje v Republiki Sloveniji tujci lahko prijavijo le, če imajo osebno delovno dovoljenje. Ker tožeča stranka, kot je to tudi sama izpovedala na obravnavi pred sodiščem, delovnega dovoljenja ni imela, ves čas pa je imela in ima stalno prebivališče v R Hrvaški, se pri nosilcu zaposlovanja v Republiki Sloveniji ne bi mogla prijaviti niti v primeru, da bi bilo tako določeno v dokončni odločbi toženca oz. bi bila takšna odločba celo v nasprotju z že citiranim zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Ob navedenem dejanskem stanju so zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bili izpolnjeni vsi pogoji za spremembo dokončne odločbe I 5005.800 z dne 12.5.1993 po 2. alinei 269. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ne po 270. členu istega zakona, kar je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je pravilno uvedla postopek po uradni dolžnosti in z odločbo I 5.005.800 z dne 22.9.1994 zakonito odločila, da tožeča stranka nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 6.1.1993 ter hkrati s prvostopno odločbo opr. št. 25-5005.800 z dne 27.1.1994 pravilno odločila, da se izplačevanje ustavi s 1.2.1994, saj glede na 271. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, odločba, izdana po 269. ali 270. členu istega zakona, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

Kadar je tožba vložena zoper dokončno odločbo pristojnega organa toženca v smislu 30. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94) in torej odločba, izdana v predhodnem upravnem postopku predstavlja procesno predpostavko, sodišče v sodnem socialnem sporu preizkuša le pravilnost in zakonitost izpodbijane upravne odločbe. Ker je tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo pravilno odločila, da tožeča stranka od 6.1.1993 nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in pravilno ohranila v veljavi 3. točko izreka svoje prvostopne odločbe, po kateri se izplačevanje nadomestila ustavi s 1.2.1994, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za razveljavljanje toženčevih odločb še zlasti, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Drugostopno in prvostopno odločbo zavoda bi zato moralo potrditi oz.

vanjo poseči le v tistem delu, v katerem je to zaradi pravilne uporabe 269. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, potrebno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je drugostopno in prvostopno odločbo toženca potrdilo razen prvostopne odločbe toženca v 1. točki, ki jo je spremenilo tako, da je jasno razvidno, da je imela tožena stranka podlago za poseg v dokončno odločbo le v izrednem pravnem sredstvu spremembe dokončne odločbe, ne pa v obnovi postopka po 270. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji.

Zaradi vsega obrazloženega je morala ostati pritožba brezuspešna, saj pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka na način, kot to razloguje tožeča stranka v pritožbi, nista podana.