Jedro

Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.

Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi:

1. tožeče stranke zoper točko I izreka in zavrnilni del izreka točke IV ter

2. tožene stranke zoper točke II, III izreka in zavrnilni del izreka točke IV se zavrneta in se izpodbijana sodba v celoti potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da sta 6. 6. 2012 sklenili zavarovalno pogodbo za dobo desetih let. S to zavarovalno pogodbo je tožena stranka pri tožeči stranki zavarovala zalogo mešanega blaga v skladišču, ki ga je imela v T. Zavarovalna vsota je znašala 700.000,00 EUR. Pravdni stranki sta 24. 5. 2013 navedeno zavarovalno pogodbo obnovili, pri čemer sta jo neznatno spremenili. Zavarovalna vsota je ostala enaka. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je med 6. in 7. 12. 2012 prišlo do prvega vloma v skladišče tožene stranke. Tožena stranka je tožeči stranki prijavila škodo, ki naj bi znašala 203.504,15 EUR. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila poravnavo 22. 3. 2013 (poravnava na list. št. A7 in plačilni nalog na list. št. A8). Dne 27. 3. 2013 pa je tožeča stranka toženi stranki prijavljeno škodo v navedeni višini tudi povrnila. 21. ali 22. 7. 2013 je prišlo do ponovnega vloma v skladišče tožene stranke. Tožena stranka je 5. 8. 2013 prijavila škodo iz naslova vlomskega zavarovanja in je od tožeče stranke zahtevala izplačilo zavarovalnine v višini 408.890,00 EUR. Tožeča stranka te škode ni povrnila.

2. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožena stranka ni prevarala tožeče stranke pri sklenitvi zavarovalne pogodbe, in si ni izgovorila zavarovalne vsote, ki je večja od resnične vrednosti zavarovane stvari. Tožena stranka je zavarovala zaloge blaga. Zaloge se s časom spreminjajo, zato je pri določitvi zavarovalne vsote odločilno, kako zavarovalec predvideva gibanje zalog v času trajanja zavarovalne pogodbe. V čem naj bi tožena stranka glede vrednosti zalog prevarala tožečo stranko, iz navedb tožeče stranke ni bilo razvidno. Že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je bila zavarovalna vsota določena glede na predvideno maksimalno vrednost zalog in ne glede na vrednost zalog v času sklenitve pogodbe. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bilo kakšno blago v materialni bilanci vredno manj, kot izhaja iz bilance (bilanca na B2). Bilanca je bila predložena že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Tudi ni jasno, kaj bi na tej bilanci ne bilo pravilno. Tožeča stranka ni zatrjevala ničesar v smeri kumulativne vrednosti zalog blaga v obdobju zavarovanja. Tožeča stranka ni podala trditve, da je šlo pri blagu, odtujenem v obeh vlomih, za edino blago tožene stranke v skladišču, temveč iz trditev pravdnih strank izhaja, da to ni bilo edino blago. Prvostopenjsko sodišče je iz navedenih razlogov zavrnilo tako glavni zahtevek na razveljavitev obeh zavarovalnih pogodb, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na znižanje zavarovalne vsote in premije.

3. Po presoji prvostopenjskega sodišča pa je tožeča stranka uspela dokazati, da je tožena stranka pri odtujenem blagu navidez povečala njegovo nabavno vrednost. Posli, s katerimi je tožena stranka blago kupila, so bile navidezne pogodbe. Tožena stranka namreč ni podala prepričljive in razumne razlage za to, zakaj je blago, ki ga je uvozilo podjetje moža, zastopnica tožene stranke, kupila preko posrednikov po nesorazmerno višjih cenah, kot je bilo to blago uvoženo. Tožena stranka je kupovala blago od podjetij, ki so se imenovali A. P. s. p., S. d. o. o., in S. s. p. Tožena stranka je to blago kupovala po okrog 14-krat višji ceni, kot je znašala uvozna cena za T. d. o. o. Izdelke pa je iz Kitajske uvažala prav T. d. o. o., katerega edini družbenik in zastopnik je bil mož zastopnice in glavne družbenice tožene stranke. Glede na časovno bližino prodaje je bilo jasno, da so bili vsi pravni posli vnaprej dogovorjeni med vsemi subjekti v verigi prodaje in da so vsi vedeli drug za drugega. Vmesni trgovci so namreč blago toženi stranki prodali v nekaj dneh po tem, ko so ga kupili od T. d. o. o. Tožena stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da si je prizadevala doseči čim nižjo ceno, po kateri bi kupila sporne izdelke. Cena za nakup vsakega od izdelkov iz prvega vloma, po kateri je tožena stranka od A. P. s. p. kupila blago, je bila določena tako, da sta enostavno k ceni vsakega izdelka, po kateri je A. P. s. p. kupil blago od T. d. o. o., prištela 2,00 EUR. Toženi stranki je bil tudi poznan način uvoza izdelkov iz Kitajske, saj je iz Kitajske blago uvažala tudi družba Pe. d. o. o., katere zakonita zastopnica je bila tudi U. Č., ki je sicer zakonita zastopnica tožene stranke.

4. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da ni bilo plačil. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da so se plačila opravljala s poboti, vendar tega ni uspela dokazati. Med sabo sta poslovala zgolj tožena stranka in T. d. o. o. Priča Č. v zvezi s poslovanjem s S. d. o. o., ni vedela povedati ničesar o tem, kakšno protidobavo ali protistoritev naj bi opravil S. d. o. o. Priča A. P. tudi ni vedel povedati, za kakšno blago je sploh bila opravljena kompenzacija. Tudi T. Č. se ni spomnil, kakšno blago naj bi vmesni trgovci (posredniki) dobavili T. d. o. o. Navajanja tožene stranke, da je pri nadaljnji prodaji spornega blaga zaslužila, je za odločitev v zadevi nepomembno. Po presoji prvostopenjskega sodišča namreč v tem sporu namreč ne gre za to, po kakšni ceni je tožena stranka blago prodala naprej, ampak gre za to, po kakšni ceni ga je kupila oziroma bi ga lahko kupila.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bila med tožečo in toženo stranko 22. 3. 2013 sklenjena poravna nična. Sklenjena je bila za znesek 203.504,15 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo tega zneska tožeči stranki, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2013 naprej do plačila.

6. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

7. Tožeča stranka je v svoji pritožbi navedla, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je imela tožena stranka težave s prejšnjo zavarovalnico. To naj bi dokazovale navedbe tožeče stranke v četrti točki odredbe Okrožnega sodišča z dne 16. 1. 2015 pod opr. št. I Kpr 1284/2015 (priloga k pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2015). Iz uvoznih deklaracij naj bi izhajalo, da je tožena stranka prejela odtujeno blago v drugem vlomu mesec dni po sklenitvi zavarovalne pogodbe. To naj bi glede na oddaljenost pomenilo, da je tožena stranka oziroma zanjo T. d. o. o. morala podati naročilo kmalu po sklenitvi zavarovalne pogodbe. Vmesni trgovci ("posredniki"), predstavnik družbe T. d. o. o. in zastopnica tožene stranke so se poznali in med seboj sodelovali že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe in še po njeni sklenitvi. Nepravilno naj bi bilo tudi sklepanje sodišča v 9. točki prvostopenjske sodbe, saj tudi, če bi zavarovalni zastopnik pogledal v bilanco stanja ob obnovi zavarovanja, je bila cena odtujenega blaga že zvišana po preprodajah na relaciji T. d. o. o. - preprodajalci - tožena stranka. Dodatne navedbe v smeri prevare naj bi tožeča stranka podala v vlogi z dne 28. 8. 2015. Glede dokazovanja vrednosti zalog naj bi bila tožeča stranka onemogočena v dokazovanju, saj je sodišče večkrat v svojih vlogah pozvala, da naj pridobi dokumentacijo pri FURS, temu pa sodišče ni sledilo. Iz same odločbe FURS z dne 22. 4. 2015, ki se sicer nanaša na leto 2013, je mogoče sklepati, da je tožena stranka znižala vrednost zalog konec tega leta. FURS je ugotovil, da je bil način znižanja vrednosti zalog nepravilen. To naj bi potrjevalo prevaro tožene stranke. Tožeča stranka naj ne bi mogla dokazati resnične vrednosti zalog, ker prvostopenjsko sodišče ni postavilo izvedenca za računovodstvo ali za revizijo računovodskih izkazov.

8. Tožena stranka je v svoji pritožbi izrazila mnenje, da je odločba FURS z dne 22. 4. 2015 pomembna za odločitev v tem gospodarskem sporu. Davčni organ je namreč temeljito pregledal poslovanje tožene stranke z vidika obveznosti plačila davkov v letu 2013. Davčni organ naj bi po zaključku davčnega pregleda ne ugotovil nobenih davčnih ali drugih nepravilnosti pri nabavah blaga, ki ga je na trgu kupila tožena stranka od različnih prodajalcev. Iz odločbe FURS tudi ni mogoče razbrati, da je tožena stranka s prodajalci blaga sklepala fiktivne pogodbe ter, da je na način navidez ("umetno") povečevala vrednost blaga. Vsi vmesni trgovci (S. d. o. o., A. P. s. p. in S. M. s. p.) in nato še tožena stranka ter T. d. o. o., so vsi imeli jasno izraženo poslovno voljo, da posle realizirajo in pri tem zaslužijo nekaj marže ob uspešni prodaji blaga. Zaslužek od kupljenega blaga si je obetala tudi tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi obrazložilo, katera dejstva in okoliščine predstavljajo navideznost pogodb. Tožena stranka naj bi v postopku za vse primere odtujenega blaga jasno izkazala, da bi ga lahko na trgu prodala z maržo. To naj bi pomenilo, da tožena stranka ni kupovala zato, da bi umetno dvigovala ceno blaga, temveč je kupovala blago, za katerega je menila, da ga bo lahko na trgu prodala s pribitkom svoje marže. Prvostopenjska sodba naj ne bi pojasnila, zakaj bi morala tožena stranka kupovati blago pri družbi T. d. o. o. 9. Kolikor se pritožba tožene stranke nanaša na plačila s poboti pa navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožena stranka izkazala pobote s priloženimi listinami v spisu. Celo, če se zaslišane priče niso natančno spomnile, za kakšne in katere protidobave ali storitve so bili opravljeni poboti med družbami v letu 2012 in 2013, se to ne more šteti v škodo tožene stranke. Navedene priče naj bi posle opravljele pred več leti, zato je logično, da se vseh podrobnosti poslovanja s toženo stranko ne morejo natančno in v celoti spomniti. Po mnenju tožene stranke tudi komentar sodno izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal X. v Ljubljani, ne sme biti spregledan kot dokaz. Tožena stranka naj bi imela temeljno pravico, da odgovori na izvid in mnenje sodnega izvedenca z nasprotnim mnenjem. Tožena stranka naj bi dokazala, da je blago nabavljala po cenah, ki so bile nižje kot povprečna cena istega blaga v prodaji končnim potrošnikom. Glede teh predloženih dokazov naj bi v obrazložitvi sodbe ne bilo nobene obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne pojasnilo, koliko je bilo po njegovih oceni vredno odtujeno blago.

10. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper točko I (v celoti) in zavrnilni del točke IV izreka prvostopenjske sodbe. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper točki II, III in zavrnilni del točke IV izreka prvostopenjske sodbe. Obe pritožbi sta neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

11. V točki I, podtočkah 1 in 2 izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev zavarovalnih pogodb, sklenjenih 6. 6. 2012 in 24. 5. 2013. 12. Enako kot že pred njim prvostopenjsko sodišče je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da si tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro (1. odstavek 956. člena OZ). Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe (1. odstavek 49. člena OZ). Že iz 1. odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe. To pa pomeni, da bi morala tako ravnati 6. 6. 2012 in pa 24. 5. 2013. 13. Tožena stranka je sklenila zavarovalni pogodbi glede zalog. Značilnost zalog je, da nihata tako njihov obseg, kot tudi njihova vrednost. Pri sklepanju zavarovalne pogodbe lahko zavarovalec navede zavarovalno vsoto zgolj glede na svoja predvidevanja o prihodnjem obsegu zalog. Celo če se izkaže zavarovalna vsota za previsoko v primerjavi s kasnejšim resničnim stanjem zalog, zavarovalec praviloma ne bo niti mogel povzročiti zmote, saj prihodnjega gibanja zalog praviloma ne more napovedati dovolj zanesljivo. Prevara bi bila podana šele, če bi sklenitelj zavarovanja vedel, da se je za previsoko zavarovalno vsoto dogovoril zgolj zato, da bo potem lahko uveljavljal previsoko odškodnino. Previsoka pa mora biti odškodnina zato, ker bo zavarovana zaloga ob nastanku zavarovalnega primera ovrednotena nepravilno, in sicer previsoko. Pritožbeno sodišče se glede tega ne le strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, temveč tudi s pritožbeno navedbo (pod "Devetič"), da je odločilen namen same tožene stranke. Prav ta pa ni bil dokazan. Zavarovalni zastopnik tožeče stranke S. P. je toženi stranki svetoval, naj raje sklene zavarovanje za višjo zavarovalno vsoto kot nižjo. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija.

14. Materialna bilanca (priloga B2) se je nanašala na zaloge v času sklenitve zavarovalne pogodbe. Vrednost zalog je znašala 513.768,16 EUR. Da naj bi bilo v materialni bilanci že upoštevano blago, katerega navidezna vrednost je bila bistveno višja od resnične vrednosti, in je bilo navidez kupljeno preko vmesnih trgovcev, pa tožeča stranka v teku prvostopenjskega ni niti trdila. Tako je vsaj ugotovilo prvostopenjsko sodišče (r. št. 9 prvostopenjske sodbe). Pritožba tožeče stranke pod "Četrtič" sicer trdi, da je bila vrednost zalog že navidez višja od resnične vrednosti. Kje v teku prvostopenjskega postopka pa naj bi postavil takšne trditve, pa tudi pritožba ne navaja. Niti iz materialne bilance, niti iz izpovedbe priče S. P. ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka ravnala s prevaro v času sklepanja zavarovalne pogodbe.

15. Pritožbena navedba, da je imela tožna stranka "težave s prejšnjo zavarovalnico" je povsem splošna. Premalo je opredeljeno, da bi bilo iz tega mogoče kakorkoli sklepati na obstoj prevare. Okoliščina, da naj bi bilo na prevaro mogoče sklepati iz priloge k spisu prvostopenjskega sodišča pa je premalo določna. Priloga, na katero se sedaj tožeča stranka sklicuje v pritožbi, je odredba Okrožnega sodišča v Kranju (opr. št. I Kpr 1284/2015). Tožeča stranka v pritožbi niti ne trdi, da bi trditve že postavila v okviru prvostopenjskega postopka (z vlogo z dne 13. 5. 2015), navedeno prilogo pa zgolj navedla kot dokaz, niti ne navaja, kaj naj bi konkretno želela dokazati s takšno trditvijo v okviru prvostopenjskega postopka, če bi jo bila postavila.

16. Pritožbeno sodišče ne more zanesljivo sklepati iz okoliščine, da je tožena stranka prejela v drugem vlomu odtujeno blago mesec dni po sklenitvi zavarovalne pogodbe, na prevaro tožene stranke že ob sklenitvi obeh zavarovalnih pogodb. Razlogi za razmeroma hitro dobavo so lahko številni, na primer že pred časom dano naročilo. Tudi iz zakonske povezave zastopnice tožene stranke in zastopnika družbe T. d. o. o. ter znanstva obeh z navideznimi vmesnimi trgovci (t. i. posredniki, to so bili A. P. s. p., S. M. s. p. in zastopnik družbe S. d. o. o.) še ni mogoče zanesljivo sklepati, da je tožena stranka že ob sklenitvi pogodbe ravnala z namenom preslepitve tožeče stranke.

17. Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge (2. odstavek, 350. člena ZPP). Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča. 18. Tožeča stranka je bila tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme glede prevare tožene stranke (1. odstavek 956. člena OZ). Tožeča stranka bi glede na to morala postaviti trditve in predložiti dokaze (212. člen ZPP). Raziskovalnega dokaza slovensko procesno pravo ne dopušča. Ta pravila so konkretizirana tudi v zvezi s predložitvijo listine. Od tožene stranke lahko tožeča stranka zahteva predložitev listine, vendar le določene listine in ne katerekoli (1. odstavek 227. člena ZPP). Predhodno mora seveda stranka postaviti določene trditve, kaj naj bi se z listino dokazalo (212. člen ZPP).

19. Tožeča stranka glede na to ni mogla zahtevati od sodišča, naj toženi stranki naloži predložitev "dokumentacije pri FURS". Zahtevala je namreč, da sodišče naloži naložitev vnaprej nedoločenih listin zato, da za to, da bo tožeča stranka lahko dokazala, če bo naletela na zase ugodne podatke, kakšna je bila resnična vrednost zalog ob času sklenitve in obnove zavarovalne pogodbe. Celo sama tožeča stranka je jasno zapisala, da niti sama ne ve, ali so v spisu FURS tudi listne o poslih, ki so bili sklenjeni pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe v letu 2012 (vloga tožeča stranke z dne 23. 6. 2015, l. št. 45).

20. Sicer pa ostaja ves čas tudi nejasno, kaj bi v zvezi s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, ta je bila 6. 6. 2012, tožeča stranka lahko sploh dokazovala z odločbo FURS, ki se je nanašala na davčno leto 2013. Poleg tega je bila odločba FURS izdana izključno v zvezi s pravilnim plačilom davkov, merjeno po merilih davčnega prava. Tožeča stranka je sama opozorila na to v svoji prej navedeni vlogi (na l. št. 44), da navidezni pravni posel ne vpliva na obdavčenje (3. odstavek 74. člena ZDavP-2). Ugotovljeno dejansko stanje pa ne kaže na to, da bi se sklepali kakšni resnično hoteni (disimulirani) posli. Nobene oporne točke ni za domnevo, da bi se FURS ukvarjal s čimerkoli drugim kot le z vprašanje pravilne obdavčitve sklenjenih poslov. Nepravilno vrednotenje zalog konec leta 2013 po merilih davčnega prava pa samo po sebi še ni dovolj, da bi sodišče, ki odloča po merilih zasebnega prava, prišlo do sklepa, da je tožena stranka storila prevaro 6. 6. 2012 ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, oziroma 24. 5. 2013 ob njeni obnovi. Ker izvedenec finančne stroke niti ni imel na razpolago ustreznih listin, niti ni bilo postavljenih predhodno dovolj trditev, ni imelo prvostopenjsko sodišče nobenega razloga, da bi postavilo še izvedenca finančne stroke.

21. Pritožba tožeče stranke sicer izpodbija celotno točko I izreka. V točki I izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo tudi o podrejenem zahtevku, na znižanje zavarovalne vsote na 50.000,00 EUR in zavarovalne premije na 179,42 EUR. Ker tožena stranka ni ravnala nepošteno že ob sklenitvi ene in druge zavarovalne pogodbe, je neutemeljen tudi ta zahtevek (2. odstavek 956. člena OZ). Ni namreč izkazano, da je bila resnična mogoča vrednost zavarovanega blaga že ob sklenitvi ene in druge zavarovalne pogodbe namerno navedena previsoko. Razlogi so bili podani v prejšnjih r. št. te obrazložitve.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

22. Nična je poravnava, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka 27. 3. 2013. zaradi nasprotovanja moralnim načelom (1. odstavek 86. člena OZ). Tožena stranka jo je namreč sklenila z namenom, da se okoristi z zavarovanjem na nemoralen način. Tožena stranka je tožeči stranki pred sklenitvijo poravnave zavestno prikazala previsoko bistveno višjo vrednost zavarovanih stvari kot je bila resnična. Tožena stranka je s tretjimi osebami namreč sklepala nične navidezne pravne posle (1. odstavek 50. člena OZ). Te tretje osebe so bile S. d. o. o., A. P. s. p., in S. M. s. p. S temi posli je dosegla, da je tožeči stranki prikazala bistveno višjo vrednost ukradenih stvari kot je bila njihova resnična vrednost, vse to pa je tožeči stranki zamolčala. V tem je bila nemoralnost njenega ravnanja.

23. Navidezni pravni posel je tisti, ki ga nobena od obeh strank noče, in se sklene zgolj zaradi ustvarjanja videza nasproti tretjim osebam (1. odstavek 50. člena OZ). Za presojo, ali so bili sklenjeni navidezni pravni posli s tretjimi osebami, so odločilna izključno zasebnopravna merila.

24. Pritožba tožene stranke navaja, da davčni organ pri nabavah blaga, ki ga je na trgu kupila tožena stranka, ni ugotovil davčnih nepravilnosti (pritožba, str. 3). To pa za odločitev v tem povsem zasebnopravnem sporu, ni pomembno. Smisel davčnega pregleda je namreč zgolj v tem, da se ugotovi, ali je prišlo do morebitnega nepravilnega obdavčevanja. Zasebnopravna razmerja, v tem okviru tudi morebitno sklepanje navideznih pravnih poslov, so predmet davčnega pregleda zgolj toliko, kolikor bi lahko vplivala na obdavčenje. Ker navidezni pravni posel ne vpliva na obdavčenje (3. odstavek 74. člena ZDavP-2), se davčnemu organu tudi ni treba ukvarjati vprašanjem, kakšna so bila resnična civilnopravna razmerja med sklenitelji poslov.

25. Pritožba tožene stranke očita prvostopenjskemu sodišču, da "katera dejstva in okoliščine pri - poslih predstavljajo navideznost pogodb - nikjer ne pojasni argumentirano in dovolj prepričljivo". Pritožbeno sodišče je glede tega povsem drugega mnenja. Prvostopenjsko sodišče se je s tem ukvarjalo temeljito in izčrpno (prvostopenjska sodba, r. št. 14 in nasl.). Njegovo sklepanje je jasno in se z njim pritožbeno sodišče v celoti strinja, na ugotovljena dejstva pa sklicuje, kolikor jih ni povzelo samo.

26. Prvostopenjsko sodišče je sestavilo preglednico zviševanja cene izdelkov za različne izdelke, ki jih je prodajala tožena stranka (tabelo, r. št. 17). Ugotovilo je, da je nakupna cena istih izdelkov, ko je izdelke kupovala tožena stranka od A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M s. p., bila v povprečju za okrog 14 krat (okoli 1.400 %!) višja od nakupne cene, ki jo je plačeval uvoznik T. d. o. o. Od T. d. o. o. pa so iste izdelke navidez kupovali A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M. s. p. Med T. d. o. o. in toženo stranko so obstajale osebne povezave. Zastopnika T. d. o. o. in tožene stranke sta edina ali vsaj glavna družbenika teh dveh d. o. o., hkrati pa zakonca. Nobenega razumnega razloga ni prvostopenjsko sodišče našlo, da bi tožena stranka raje kupovala 14 krat dražje blago od A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M. s. p., če pa bi lahko poskusila kupiti isto blago od uvoznika, to je od T. d. o. o. Nobenega pojasnila za takšno ravnanje ne najde niti pritožbeno sodišče. Tožena stranka ni niti trdila, da si je prizadevala doseči čim nižjo ceno. Blago, ki ga je tožena stranka prodajala, in ji je bilo ob vlomu odtujeno, je bilo uvoženo iz Kitajske. Zakonita zastopnica tožene stranke je poznala način uvoza izdelkov iz Kitajske. Tudi glede tega ni sodišča našlo nobene razumne razlage, zakaj ni zakonita zastopnica, s tem pa tudi tožena stranka, niti poskusila uvoziti blago iz Kitajske brez vmesnih (navideznih) trgovcev, po bistveno nižji ceni. To pa je nedvomno bilo mogoče storiti. Tudi plačil ni bilo nobenih (prvostopenjska sodba, r. št. 23 in nasl.). V poslovnem smislu nepotrebne dražitve izdelkov, ob hkratni odsotnosti plačil, pa si že prvostopenjsko sodišče ni moglo drugače razložiti kot s tem, da so bili pravni posli tožene stranke z A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M. s. p. zgolj navidezni. Enaka je tudi presoja pritožbenega sodišča. 27. Pritožba ni prepričala pritožbenega sodišča s trditvijo, da je tožena stranka blago prodajala z maržo. To naj bi kazalo na to, da posli niso bili navidezni. Na to je že prvostopenjsko sodišče odgovorilo, da je vzrok za navideznost pravnega posla v neopravičljivo visokih nakupnih cenah (prvostopenjska sodba, r. št. 25). Celo če je tožena stranka naprej prodala blago z določeno maržo, s tem še ni podala razloga za nakupe po bistveni previsoki ceni v situaciji, ko bi bila prav lahko kupila iste izdelke bistveno ceneje. Prvostopenjsko sodišče toženi stranki niti ni očitalo, da ni kupovala blaga pri T. d. o. o. Je pa iz okoliščine, da bi to lahko storila, in pa tudi, da bi tožena stranka sama lahko kupovala izdelke na Kitajskem sklepalo, da je resnični vzrok za navidezno zviševanje cen v tem, da je tožena stranka sama hotela prikazati navidez visoke cene.

28. Pritožbeno sodišče nima prav nikakršnih dvomov v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da plačila pri A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M. s. p. za navidez kupljeno blago nikoli niso bila opravljena. Na to kaže vrsta okoliščin.

29. Če bi bila plačila res opravljena, potem bi bilo preprosto neverjetno, da bi se od vpletenih nihče ne mogel spomniti, za kakšno blago so bila opravljena ali vsaj kakšnih drugih podrobnosti.

30. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da so bile vrednosti domnevno pobotanih terjatev razmeroma zelo visoke v primerjavi s prometom S. d. o. o. in A. P. s. p. (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Kljub temu se priči P. in Č. (za S. d. o. o.) nista mogli spomniti, katero blago sta dobavila toženi stranki. Posli so bili domnevno sklenjeni dve leti ali tri leta pred zaslišanjem. Priča T. Č. se ni spomnila, katero blago naj bi dobavili A. P. s. p., S. d. o. o. in S. M. s. p. Enako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče meni, da bi to bilo neverjetno, če bi se dobave blaga res opravile. Tožena stranka tudi ni postavila nobene trditve, na kakšen način je plačala v prvem vlomu odtujeno blago A. P. niti ni predložila kakšnih listin (prvostopenjska sodba, r. št. 24). S. M. je izpovedala, da je tožena stranka dobavila blago T. trgovini d. o. o. in ne njej. Ni bilo torej razloga za to, da bi se opravljalo pobotanje terjatev med toženo stranko in S. M. s. p. 31. Katerih listin naj bi prvostopenjsko sodišče ne upoštevalo, pa pritožba tožene stranke ne navaja in zato pritožbeno sodišče na ta očitek ne more odgovoriti. Zakaj ugotovitve FURS niso pomembne za presojo, ali je bil pobot v resnici opravljen, pa je že bilo obrazloženo.

32. Listina, ki ima naslov "Komentar izvedenskega mnenja v gospodarski zadevi "I Pg 452/2014-50" (priloga B37) in jo je sestavil prof. dr I. M. ne dokazuje, da je bilo izvedensko mnenje sodne izvedenke M. K. nepravilno. Če naj bi Komentar izvedenskega mnenja dokazoval, da je tožena stranka dosegla ugodno nabavno ceno in v primeru prodaje tudi ugodno maržo, kot trdi pritožba, potem je to za odločitev tudi nebistveno. Komentar sam po sebi niti ne more dokazati bistvene okoliščine, to pa je nabavna cena. Nanaša se namreč na prodajne cene (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Da je tožena stranka na temelju navideznih pravnih poslov nabavljala blago po ceni, ki naj bi nižja od prodajne, pa prvostopenjsko sodišče niti ni zanikalo; glede na to, da so bili pravni posli navidezni, in bi tožena stranka lahko kupovala bistveno ceneje, pa ta okoliščina ni pomembna. Prvostopenjsko sodišče iz istega razloga tudi ni imelo nobenega razloga, da bi ugotavljalo, kakšna je bila resnična vrednost blaga. Sicer pa je tožena stranka v postopku trdila, da je bilo blago vredno toliko, kolikor ji je bilo izplačano odškodnine. To pa je bilo 203.504,15 EUR. Tožena stranka je bila tista, ki je glede morebitne drugačne vrednosti nosila trditveno in dokazno breme. Zadostila ni nobenemu od obeh. Da je prvostopenjsko sodišče določno pojasnilo, zakaj je presodilo, da je bila pri prvem vlomu (6. ali 7. 12. 2012) vrednost ukradenega blaga nižja, kot jo je tožena stranka prikazovala, pa je bilo zelo jasno obrazloženo v prvostopenjski sodbi v r. št. 14 in nasl. 33. Ker je poravnava med tožečo stranko (zavarovalnico) in toženo stranko (zavarovancem) nična, je utemeljen tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačanega zneska v višini 203.504,15 EUR. Utemeljen je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 3. 2013 naprej (1. odstavek 193. člena OZ). 27. 3. 2013 je namreč tožena stranka pridobila 203.504,15 EUR, pri tem pa je bila nepoštena. Razlogi za to so že bili podani v prejšnjih r. št. III. STROŠKI POSTOPKA

34. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). O njih se odloči glede uspeh pritožbenega postopka, vendar tudi ob upoštevanju vseh okoliščin primera (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP).

35. Po oceni pritožbenega sodišča je imela vsaka od strank pred prvostopenjskim sodiščem uspeha s približno polovico zahtevkov. Nobena od pritožnic s svojo pritožbo ni uspela in se torej uspeh obeh strank tudi po končanem pritožbenem postopku ni spremenil. Stroški za plačilo sodnih taks so bili poleg tega za obe stranki enaki. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.