Jedro

Po določbi tretjega odstavka 59. člena ZTPDR je za razrešitev direktorja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti pristojen tisti organ, ki je bil v času storitve hujših kršitev delovnih obveznosti pristojen za njegovo imenovanje oziroma postavitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je (bi naj) tožnik storil kršitve delovnih obveznosti pred 17.4.1996, ko je bil še direktor prve tožene stranke. Po določbi tretjega odstavka 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) odloča o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa organ, ki ga imenuje oziroma postavi. O tožnikovi disciplinski odgovornosti je na prvi stopnji odločala disciplinska komisija, na drugi stopnji pa odbor za varstvo pravic, torej nepristojna organa.

Sodišče prve stopnje je zato ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo navedena sklepa z dne 24.1. in 26.2.1997. Razveljavilo je tudi sklepa o odstranitvi tožnika iz družbe. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in odločilo, da ga je prva tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati razliko v plači z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prve tožene stranke delno ugodilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o odstranitvi tožnika iz družbe. V ostalem je pritožbi tožnika in prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni. V zvezi s pritožbo prve tožene stranke je ugotovilo, da ta organizacija v svojih aktih nima posebnih določb o disciplinski odgovornosti. Zato je bil na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZTPDR o tožnikovi disciplinski odgovornosti pristojen odločati organ, ki ga je imenoval. Ta določba velja tudi takrat, če je sicer razrešeni poslovodni organ storil kršitve delovnih obveznosti v času, ko je bil še poslovodni organ.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je prva tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da v času, ko je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ni bilo več upravnega odbora. Pristojnosti je prevzel ustanovitelj - družba I.A. d.o.o.. Tožnik je bil razrešen na podlagi 449. in 459. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, v nadaljevanju: ZGD). V trenutku razrešitve ni bil več direktor prve tožene stranke, zato je bila za odločanje pristojna disciplinska komisija. ZTPDR je glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah neustrezen predpis. Stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je treba spremeniti. V zadevi, kjer je bilo tudi odločeno o disciplinski odgovornosti tožnika, sodišče ni ugotovilo, da disciplinska komisija ni pristojna za odločanje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da je tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, ko je bil še direktor prve tožene stranke.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni. Vsebina navedenih določb ZPP zahteva od revidenta, da v reviziji navede revizijske razloge in da jih tudi utemelji.

Tožnik je uveljavljal le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP/77) zato je revizijsko sodišče v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti po določbi 386. člena ZPP/77. Ugotovilo je, da določba 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni bila kršena.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), izhaja, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti pred 17.4.1996, ko je bil razrešen s funkcije poslovodnega organa. To pomeni, da je bil v času, ko so bile kršitve storjene, še poslovodni organ. Za ugotavljanje stvarne pristojnosti organa, ki je odločal o njegovi disciplinski odgovornosti in razrešitvi, je zato uporabiti določbo tretjega odstavka 59. člena ZTPDR, na katero se pravilno sklicujeta sodišči prve in druge stopnje. Za disciplinsko odgovornost velja (podobno, kot npr. za kazniva dejanja in prekrške), da je treba pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti uporabiti predpis, ki je veljal v času storitve kršitve. To velja tudi za ugotovitev, kateri organ je pristojen za odločanje. Za ugotavljanje disciplinske odgovornosti in za razrešitev tožnika je bil torej pristojen organ, ki ga je imenoval oziroma organ, ki je pozneje prevzel pristojnosti tega organa, to je upravni odbor oziroma uprava družbe (petnajsta in šestnajsta točka akta o ustanovitvi družbe I. A. d.o.o.), kar je odvisno od ureditve v aktih delodajalca. Navedena organa pa o disciplinski odgovornosti tožnika in o njegovi razrešitvi nista odločala. Odločitev v izpodbijani sodbi je torej materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenega druge navedbe revidentke niso pomembne za odločitev o reviziji.

Sklicevanje tožene stranke na določbe ZGD za odločitev ne more biti pomembno, ker akti, ki so veljali za prvo toženo stranko, niso bili usklajeni z ZGD (skupščina, nadzorni svet, ki sta določena v 449. členu ZDG: upravni odbor, uprava družbe, ki ju ureja akt o ustanovitvi prve tožene stranke). Sicer pa navedeni člen ZGD določa, da lahko poslovodjo razreši skupščina družbenikov ali nadzorni svet. Določbi tretjega odstavka 59. člena ZTPDR in 449. člena ZGD o razrešitvi poslovodje (poslovodnega organa) sta podobni, zato so dani pogoji za uporabo navedene določbe ZTPDR po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.