Jedro

V zavarovalno dobo s povečanjem na delih in nalogah v rudniku je mogoče upoštevati le čas, ko je nekdo opravljal posebno težka in za zdravje škodljiva dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 29.9.2003 in 27.11.2003 ter za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe s povečanjem. V razlogih sodbe je sodišče ugotovilo, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 30.7.2003. Do dneva prenehanja zavarovanja, to je 31.1.2002, je dopolnil skupaj 31 let, 8 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. V to dobo se mu je štelo tudi obdobje delovnega razmerja v TOZD P.K. od 25.1.1984 do 12.9.1996. V tem obdobju se mu zavarovalna doba s povečanjem šteje le od 25.1.1984 do 25.4.1995, saj od takrat dalje do prenehanja delovnega razmerja ni delal, temveč je bil razporejen na čakanje. Zavarovalna doba s povečanjem znaša 4 leta, 8 mesecev in 8 dni, skupna zavarovalna doba za obdobje dela v premogovniku pa 17 let, 3 mesece in 26 dni. Glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve star 45 let, po določbah 36. člena in 402. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim se je sklicevalo na 208. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) in zaključilo, da se v zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem, lahko šteje le tisti čas, ko je zavarovanec dejansko opravljal takšno delo, ne pa obdobje, ko je čakal na delo doma kot presežni delavec. Glede na 36. in 402. člen ZPIZ-1 bi izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine šele pri starosti 53 let, 4 mesece in 40-ih letih pokojninske dobe oziroma pri starosti 58 let in 4 mesece ter 20 let pokojninske dobe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog po določbi 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da se je v času njegove zaposlitve v rudniku štela zavarovalna doba s povečanjem - za 12 mesecev dela 17 mesecev zavarovanja. Glede na to znaša njegova zavarovalna doba s povečanjem 5 let, 8 mesecev in 8 dni in ne 4 leta, 8 mesecev in 8 dni, kot ugotavlja tožena stranka in kar povzemata obe sodišči. Navaja (drugače kot v prejšnjem postopku), da je njegova zaposlitev v rudniku trajala 13 let in 8 mesecev in da je bil v začetku postopka star več kot 46 let. V času čakanja na delo doma, to je bilo od 26.4.1995 do 12.9.1996, je imel vse pravice kot pred nastopom čakanja, zaradi česar je zmotno stališče sodišč druge in prve stopnje, da se mu to obdobje ne všteva v zavarovalno dobo s povečanjem. Na dan vložitve zahteve za priznanje pravice je njegova zavarovalna doba znašala 33 let. V enakem obdobju kot on je bilo upokojenih več rudarjev, ki so bili mlajši in imeli krajšo zavarovalno dobo - konkretno sodelavec H.O.. Reviziji prilaga sklep za tega delavca o prenehanju delovnega razmerja in odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 12.7.2001 o priznanju pravice do izjemne pokojnine. Zato sta mu bili kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.) in pravica do socialne varnosti po 50. členu Ustave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz določbe 36. člena ZPIZ-1, ki v prvem odstavku določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 38 let pokojninske dobe (ženska). Po drugem odstavku istega člena zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. 402. člen ZPIZ-1 določa, da se ne glede na določbe tega zakona zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev starostne pokojnine in polna starost, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba (prvi odstavek). V drugem odstavku istega člena je določeno, koliko v prehodnem obdobju znašajo najnižje možne starosti iz prejšnjega odstavka. Pri povečanju, ki ni sporno (12 mesecev dela se šteje za 17 mesecev zavarovanja), je to v letu 2003 znašalo za moške največ 48 let. Pravico do zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, je v času do uveljavitve ZPIZ-1 določal ZPIZ v 208. do 213. členu. V 211. členu ta zakon napotuje na poseben zakon o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, ki ni bil sprejet, zaradi česar se v skladu s 317. členom ZPIZ uporabljajo prejšnji predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

V zavarovalno dobo s povečanjem na delih in nalogah v rudniku je pri tožniku mogoče upoštevati le čas, ko je dejansko opravljal posebno težka in za zdravje škodljiva dela.

To neposredno sicer ne izhaja iz določbe 208. člena ZPIZ, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. Tudi 213. člen istega zakona, ki izrecno priznava povečanje le za tisti čas, ki ga delavci dejansko prebijejo na delu, ni neposredno uporabljiv, saj to določa le v zvezi z zavarovanci iz drugega odstavka 204. člena zakona (ki delajo na delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem). Med te zavarovance tožnik ne spada. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je glede na 317. člen ZPIZ potrebno izhajati iz predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji o določitvi delovnih mest, na katerih se je štela zavarovalna doba s povečanjem.

Tožnik je navedel, da je delal v premogovniku na čelu in v pripravah, kar odgovarja opredelitvi del s povečano zavarovalno dobo po "Sklepu o določitvi novih stopenj povečanja zavarovalne dobe na delih in nalogah v rudnikih v SR Sloveniji, na katerih se je zavarovalna doba že doslej štela s povečanjem in stopenj povečanja zavarovalne dobe na novih delih in nalogah v rudnikih v SR Sloveniji" (Uradni list SRS, št. 41/83, v nadaljevanju Sklep), v točki 2. iz te točke Sklepa izhaja, da se v to kategorijo del (na katerih se vsakih 12 mesecev dejanskega dela šteje za 17 mesecev zavarovanja) štejejo dela v premogovnikih na čelu in na pripravah, ki jih delavci opravljajo poln delovni čas pod zemljo. Kasneje je bila določba 2. točke spremenjena s Sklepom o spremembi in dopolnitvi prejšnjega Sklepa (Uradni list SRS, št. 2/85), ki določa, da se v kategorijo del, na katerih se vsakih 12 mesecev dejanskega dela šteje za 17 mesecev zavarovanja, štejejo dela v rudnikih na delih neposrednega pridobivanja in v pripravah, ki jih delavci opravljajo poln delovni čas pod zemljo. Prvotni in spremenjeni Sklep torej izrecno določata, da se upošteva le dejansko delo, ki ga delavci opravljajo poln delovni čas pod zemljo. Ta opredelitev je tudi v skladu s tedaj veljavnim Statutom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 40/83), ki je v 1. odstavku 163. člena predvideval možnost povečanja zavarovalne dobe le za čas dejanskega dela. Podlaga za opredelitve zavarovalne dobe s povečanjem v Sklepu in Statutu je bila podana v takrat veljavnih določbah 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nadalj.) in 108. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 in nadalj.).

Tožniku zaradi tega ni mogoče priznati zavarovalne dobe s povečanjem tudi za obdobje čakanja na delo v času od 26.4.1995 do 12.9.1996. Tožena stranka mu je pravilno upoštevala zavarovalno dobo s povečanjem v trajanju 4 leta, 8 mesecev in 8 dni, kar skupaj z delovno in zavarovalno dobo znaša 31 let, 8 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. To obdobje, ob starosti 45 let v času uveljavljanja pravice, ne zadošča za priznanje pravice do starostne pokojnine. Do enakega rezultata bi prišli celo v primeru, če bi upoštevali zavarovalno dobo s povečanjem, za katero se neutemeljeno zavzema tožnik. Zaradi tega se zastavlja tudi vprašanje smotrnosti njegovega vztrajanja pri drugačnem priznanju zavarovalne dobe s povečanjem.

Ni mogoče sprejeti revizijskih navedb v zvezi z neenakim obravnavanjem tožnika v primerjavi s H.O.. Dejstva in predlagani dokazi v zvezi s tem so novi in jih v reviziji ni mogoče več upoštevati, saj se ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Tudi sicer takšna primerjava ne bi bila utemeljena, saj je bila H.O. priznana pravica do izjemne pokojnine z odločbo Vlade Republike Slovenije - torej ni šlo za odločanje o pravici do starostne pokojnine, s strani tožene stranke.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.