Jedro

Z vidika pravne opredelitve storilčevega ravnanja je pravno relevantno, ali gre v obravnavanem primeru za križišče enakovrednih cest ali pa za križišče prednostne in neprednostne ceste. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izrecno ne po vsebini ne uveljavlja kršitve (materialnega) predpisa o prekršku, zato Vrhovno sodišče tega vprašanja ni moglo presojati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim plačilnim nalogom je prekrškovni organ Policijska postaja Koper storilca A. K. spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 1. točki prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je na podlagi tretjega odstavka 56. člena ZPrCP izrekel globo 250,00 EUR in 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Kopru je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka 27. 11. 2013 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171.členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče v razlogih sodbe ni odgovorilo na storilčevo relevantno zatrjevanje, da je druga udeleženka v trčenju storila prekršek, ko je vozila po levi strani vozišča, namesto po svoji desni strani. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke je storilec s tem zatrjeval, da je druga udeleženka storila prekršek iz 37. člena ZPrCP. S tem v zvezi je pomembno tudi storilčevo zatrjevanje, da sam v križišču ni peljal naravnost skozi križišče, ampak je zavijal desno na B. ulico, kar bi lahko varno storil, če bi druga udeleženka vozila po svoji strani vozišča oziroma po svojem prometnem pasu. Sodišče se tudi ni opredelilo do storilčevega relevantnega zatrjevanja, da gre za križišče enakovrednih cest. Navedba v razlogih sodbe, da je storilec pripeljal z neprednostne na prednostno cesto, ki sicer ob njegovem zatrjevanju, da je zavijal desno, nima takšne teže, pa je tudi nerazumljiva, saj iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče ne izhaja, da bi bila na tem križišču takšna signalizacija. V zapisniku je v nasprotju z navedbo sodišča navedeno le, da je tam znak za dvosmerni promet. Ob upoštevanju tega dejstva in storilčevega zatrjevanja, da ni pripeljal z neprednostne na prednostno cesto, so razlogi sodbe v tem delu pomanjkljivi in zato tudi nerazumljivi. Po stališču vrhovne državne tožilke bi se moralo sodišče opredeliti do storilčevih zatrjevanj o njegovi vožnji in vožnji druge udeleženke trčenja in ne bi smelo zgolj slediti navedbam v plačilnem nalogu, še posebno, ker skica prometne nesreče in poškodbe obeh v trčenju udeleženih vozil kažejo, da bi tako zatrjevanje storilca lahko ustrezalo dejanskemu stanju obravnavanega dogodka. Od opredelitve do teh vprašanj in storilčevih zatrjevanj pa je lahko odvisno, kdo je odgovoren za trčenje, in od tega je odvisen odgovor na vprašanje, ali je storilec sploh storil očitani prekršek. Vrhovna državna tožilka še ocenjuje, da je sodišče s tem, ko ni odgovorilo na storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo, po vsebini kršilo tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je med drugim podana, če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov se mora (podobno kot pri kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) nanašati na razloge o odločilnih dejstvih, ne pa na razloge, ki se nanašajo na uporabo prava (tako Vrhovno sodišče v IV Ips 89/2013 z dne 9. 7. 2013). Če se odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov ne nanaša na razloge o odločilnih dejstvih, ne gre za kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 6. V obravnavanem primeru je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek po 1. točki prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ker je v križišču ob zavijanju v desno s sprednjim levim delom svojega vozila trčil v levi bok vozila, ki je s storilčeve desne strani pripeljalo po cesti, na katero je zavijal. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navedel, da se je pred zavijanjem v desno prepričal, ali je leva stran prosta, nato je zavil v desno. Križišče ni opremljeno s prometnimi znaki, zato velja desno pravilo. Ko je delno pripeljal na desni pas, je bilo že prepozno, da bi preprečil trk z drugim vozilom. Navedel je še, da je vožnja po levi strani prekršek, da je prekršek tudi izsiljevanje prednosti, prav tako je prekršek povzročitev škode na levem pasu.

7. Sodišče je ob sklicevanju na policijski zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče in policijski opis poteka prometne nesreče storilčeve navedbe zavrnilo. Ugotovilo je, da se je storilec vključeval v promet na dvosmerni prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano signalizacijo označena kot neprednostna. Pri tem vključevanju v promet ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po prometnem pasu, na katerega se je vključeval. Po ugotovitvah sodišča se storilec ni prepričal, da je prednostna cesta prosta v obeh smereh ter je nanjo zapeljal v trenutku, ko je z njegove desne strani pripeljalo drugo vozilo.

8. Vrhovna državna tožilka ima sicer prav, ko zatrjuje, da je iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče Policijske postaje Koper z dne 31. 1. 2013 razvidno, da je na kraju prometne nesreče zgolj prometni znak, ki označuje, da gre za dvosmerni promet. V opisu poteka prometne nesreče, ki ga je sestavila policija in je priloga omenjenega zapisnika, je zapisano, da se je storilec vključeval v promet na prednostno cesto z neprednostne ceste. Enako je tako dejansko stanje ugotovilo tudi sodišče. Za presojo storilčevega ravnanja je v obravnavnem primeru odločilno, da storilec (tudi po lastni navedbi) pred vključevanjem na desno na B. ulico (prvi odstavek 56. člena ZPrCP) oziroma v križišču pred zavijanjem v desno sploh ni preveril, ali z njegove desne strani prihaja kakšno vozilo, ki bi ga zaradi spoštovanja desnega pravila moral spustiti mimo (prvi odstavek 58. člena ZPrCP). Storilec je v zahtevi za sodno varstvo pravilno navedel, da v obravnavanem primeru pride v poštev desno pravilo, vendar pa je bil prav storilec tisti, ki tega pravila ni spoštoval, pa bi ga moral spoštovati (nenazadnje bi, na primer, moral ob zavijanju na desno dati prednost morebitnim pešcem, ki bi prečkali B. ulico). Z vidika pravne opredelitve storilčevega ravnanja pa je pravno relevantno, ali gre v obravnavanem primeru med B. in G. ulico za križišče enakovrednih cest ali pa za križišče prednostne in neprednostne ceste. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izrecno ne po vsebini ne uveljavlja kršitve (materialnega) predpisa o prekršku, zato Vrhovno sodišče tega vprašanja ni moglo presojati. Storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da križišče ni opremljeno s prometnimi znaki, da je vožnja po levi prekršek ter da je prekršek tudi izsiljevanje prednosti in povzročitev škode na levem pasu, so povsem nekonkretizirane, zato se sodišče o njih ni bilo dolžno opredeliti. Res je, da mora po določbi tretjega odstavka 37. člena ZPrCP voznik na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti po desni strani smernega vozišča na taki oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Storilec je zgolj na splošni ravni trdil, da je bilo vožnjo druge voznice mogoče opredeliti kot prekršek, take trditve pa ni z ničemer obrazložil, zato sodišče tudi ni bilo dolžno raziskovati dejanskega stanja v tej smeri in se opredeljevati do storilčeve posplošene trditve. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.