Jedro

Če je sodišče ocenilo, da obtoženkama ni dokazano, da sta vedeli, da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem, bi moralo presoditi še, ali zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za presojo, da bi to morali in mogli vedeti, in v takem primeru bi lahko samo poseglo v izrek z ustrezno spremembo opisa in pravne kvalifikacije po 2. odstavku 221. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 7. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju M.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ, medtem ko je obtoženi M.R. in N.H. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Pritožbi Okrožnega državnega tožilca v Celju in zagovornika obtoženega M.N. je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper oprostilni del navedene pravnomočne sodne odločbe je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena, ker je podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 221. člena KZ, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (napačna pravna kvalifikacija) v zvezi z vprašanjem, ali gre za 1. ali 2. odstavek 221. člena ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovni državni tožilec med drugim sodišču očita, da s tem, ko je obtoženi R.M. in H.N. oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Meni namreč, da bi, kolikor je sodišče presodilo, da obtoženkama ni mogoče dokazati naklepnega kaznivega dejanja, moralo presojati še blažjo pravno opredelitev, to je, da sta morali in mogli vedeti, da je denar, ki sta ga sprejeli, pridobljen s kaznivim dejanjem. S takšnim ravnanjem namreč sodišče ne bi kršilo identitete obtožbe. Tudi kolikor bi sodišče opis nekoliko spremenilo in dejanje opredelilo po milejšem zakonu, bi bila namreč še zmeraj podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe, saj bi bila obtožnica spremenjena znotraj kaznivega dejanja in to obtoženkama v korist. Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe, za razliko od sodbe izključno akt tožilstva), za katerega zakon predpisuje vsebino in določa poseben postopek za njen preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije:

1. daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče - tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu določa objekt spora (1. odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi obdolženec varovan pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2. daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (1. in 3. alinea 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP). V obtožnico se sme tako posegati samo v postopku, ki ga določa zakon.

Po določilu 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oziroma spremenjeni ali razširjeni obtožnici. S tem je v zakonu zagotovljena subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (ne pa pravna - 2. odstavek istega člena).

Sodišče je torej vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete (oziroma pri razlagi zakonskega besedila "sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe") ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obtožencev. Pri takšnih spremembah pa je zmeraj potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obtožencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer pa seveda ne sme dejanja spremeniti v drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave (tako je npr. dopustno izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.

V konkretnem primeru je obtožba obtoženkama očitala, da sta vedeli, da je denar, ki sta ga sprejeli od soobtoženega M.N., pridobljen z ropom. Sodišče prve stopnje je obe obtoženki oprostilo obtožbe, češ da ni dokazano oziroma, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali sta obtoženki vedeli, da je denar, ki sta ga dobili od N., pridobljen z ropom. Ali bi obtoženki morali in mogli vedeti zato, pa sodišče ni moglo ugotavljati, saj je vezano na zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo v smislu 1. odstavka 354. člena ZKP. Glede na navedeno je obe obtoženki v dvomu dejanja po obtožbi na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo.

Višje sodišče je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je, kot izhaja iz obrazložitve, sicer pritrdilo pritožbenim navedbam okrožnega državnega tožilca identičnim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa je zaključilo, da sodišče za ustrezen opis dejanja ni imelo podlage, saj opis dejanja iz obtožbe ne zajema vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja.

Z navedenim pa se, kot rečeno, utemeljeno ne strinja vrhovni državni tožilec v zahtevi. Po presoji Vrhovnega sodišča bi namreč sodišče prve stopnje, kolikor bi ugotovilo, da so podane okoliščine, ki govorijo v prid kvalifikaciji po 2. odstavku 221. člena KZ, lahko samo (glede na spremenjeno kvalifikacijo) poseglo v izrek in s tem ne bi prekršilo objektivne identitete med sodbo in obtožbo. Gre namreč za očitek istovrstne, le milejše oblike kaznivega dejanja in nadomestitev besedila "je vedela" z besedilom "je mogla in morala vedeti", torej za očitek stopnje zavesti o tem, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. To ne more pomeniti nedovoljenega posega v obtožbo, za kar tudi ne bi šlo, če bi sodišče iz opisa M.R. očitanega dejanja izpustilo še besedilo "v zameno za njeno molčečnost o njegovi izvršitvi ropa pošte na G.". Redukcija očitkov obtožbe namreč že pojmovno ne more pomeniti prekoračitve, kakor tudi ne vpliva na možnost za pripravo obrambe, saj so bili vsi očitki v takšni reducirani obtožbi obtožencu znani že prej.

Kolikor pa sta sodišči menili, da bi morale biti okoliščine iz katerih izhaja subjektivni element tega kaznivega dejanja, to je okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec "vedel", da so stvari pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma, da bi "moral in mogel vedeti "opisane v izreku sodbe in da bi sodišče s tem, ko bi vnašalo te okoliščine v opis prevzelo funkcijo pregona", je takšno stališče zmotno. Te okoliščine namreč predstavljajo indice oziroma dokazna dejstva na podlagi katerih sodišče sklepa o dokazanosti zavesti oziroma vedenja za razloge o sumljivem izvoru predmeta prikrivanja. Gre torej za okoliščine, s pomočjo katerih se dokazuje subjektivni element kaznivega dejanja, takšne okoliščine pa ne spadajo v izrek, temveč v obrazložitev sodbe.

Sodišče prve stopnje bi tako moralo, kolikor bi ugotovilo, da obtoženkama ni dokazano, da sta vedeli, da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem ropa, presoditi, ali zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za presojo, da bi to morali in mogli vedeti in kolikor bi odgovorilo pritrdilno ju spoznati za krivi storitve privilegirane oblike kaznivega dejanja prikrivanja. Šele kolikor bi ugotovilo, da obtoženkama tudi to dejanje ni dokazano, bi izreklo oprostilno sodbo. Višje sodišče pa bi moralo glede na pritožbo državnega tožilca, kolikor bi se z njo strinjalo (kar iz dela obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje sicer izhaja) pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti temu sodišču v novo odločanje in sicer da se ugotovijo dejstva in okoliščine na podlagi katerih bi lahko presodilo ali sta obtoženki storili milejšo obliko opisanega kaznivega dejanja. Ker sodišči navedenega nista presojali, sta kršili v zahtevi uveljavljano kršitev določb ZKP iz 7. točke 1. odstavka 371. člena, saj nista v celoti rešili rešili predmeta obtožbe. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in ugotovilo očitano kršitev.

Kolikor pa je višje sodišče menilo, da opis dejanja ne zajema dejanskih okoliščin, da sta obtoženki sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, kar bi se dalo sklepati iz dela obrazložitve sodbe tega sodišča, pa je tudi takšno razmišljanje napačno, saj gre za eno obtožnico, ki je očitala obtoženemu N. storitev kaznivega dejanja ropa, obtoženima R. in H. pa storitev akcesornega kaznivega dejanja, to je sprejem denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ropa, ki ga je izvršil N. Takšen opis, kjer je iz točke 1 očitka v obtožbi razvidno temeljno kaznivo dejanje, v naslednjih točkah pa očitek prikrivanja predmetov, pridobljenih s prvotnim kaznivim dejanjem, pa je vsekakor popoln in dovolj pregleden, saj bi drugačno stališče pripeljalo do nepotrebnega ponavljanja določenih dejstev in s tem k zmanjšanju preglednosti očitka v obtožnici. Sicer pa za storitev kaznivega dejanja prikrivanja sploh ni pomembno in potrebno, da bi storilec kaznivega dejanja prikrivanja vedel za natančno določeno kaznivo dejanje, katerega predmet prikriva, temveč zadošča zavest, da so bili predmeti pridobljeni na nezakonit način, to je s kaznivim dejanjem, s katerim so bile prekršene premoženjske pravice nekoga tretjega, v konkretnem primeru s kaznivim dejanjem ropa. Drugače povedano, storilec bo spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja, če mu bo dokazano, da je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da je bilo dejanje pridobljeno s kaznivim dejanjem, medtem ko se za obsodbo storilca ne zahteva zavest o natančnejši konkretizaciji temeljnega kaznivega dejanja, to je vedenje o podatkih, ki se nanašajo na način storitve, na storilca temeljnega kaznivega dejanja, na čas in kraj storitve itd.