Jedro

Kljub pravilnemu vabljenju ni pristopil, opravičilo pa je bilo neutemeljeno. Sodišče prve stopnje zato zakonitega zastopnika toženke ni moglo zaslišati, saj niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu za zaslišanje (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar je tudi ustrezno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 1.214,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke v višini 4.200,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo sam izvedel napušč, vgradil stavbno pohištvo in izvedel konstrukcijo okoli strehe za zapiranje lesenega dela, kar je bil pogoj za pričetek oprave del. Ker tožnik navedenih del ni opravil, toženka z deli ni mogla pričeti. Dela je še danes pripravljena opraviti. Za zamudo ni odgovorna in je zahtevek za vračilo avansa neutemeljen. Sodišče je kršilo njeno pravico do izjave v postopku, saj je opustilo zaslišanje zakonitega zastopnika toženke in ni pojasnilo vsebinskih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo za izdelavo fasade. Tožnik je toženki plačal 4.200,00 EUR pred opravo del, toženka pa del ni nikdar izvedla, zato je bila pogodba razvezana.

7. Toženkinih pritožbenih navedb, da je fasado še vedno pripravljena izdelati, ko bo tožnik izpolnil svoje obveznosti po pogodbi (zagotovil zidarski oder) ni mogoče upoštevati. Toženka je namreč v postopku na prvi stopnji sama zatrjevala, da je tožniku poslala dopis, da dogovorjenih del ne bo izvedla. Tožnik navedenih trditev ni prerekal ter je tudi sam navajal, da je zahteval vračilo avansa zaradi neizpolnitve pogodbe, kar pomeni, da pri izpolnitvi pogodbe ni vztrajal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je njuno pogodbeno razmerje prenehalo (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti in pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu za zaslišanje strank ugodilo in zaslišalo tožnika. Zakoniti zastopnik toženke na narok dne 27. 11. 2017 kljub pravilnemu vabljenju ni pristopil, opravičilo pa je bilo neutemeljeno. Sodišče prve stopnje zato zakonitega zastopnika toženke ni moglo zaslišati, saj niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu za zaslišanje (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar je tudi ustrezno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. Sicer pa zaslišanje zakonitega zastopnika toženke ob nespornem dejstvu, da je bila podjemna pogodba razvezana, na odločitev niti ne bi moglo vplivati.

9. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožnik ima zato pravico do vrnitve 4.200,00 EUR, ki jih je že plačal toženki. Pri tem za odločitev ni bistveno, v sferi katere izmed strank so razlogi za neizpolnitev pogodbe. V primeru razvezane pogodbe lahko namreč vsaka stranka zahteva vrnitev tistega, kar je po pogodbi že izpolnila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno v celoti ugodilo zahtevku za plačilo 4.200, EUR.

10. Pritožba glede zavrnitve pobotnega ugovora nima konkretiziranih razlogov, temveč le pavšalno navaja, da je toženka utrpela škodo, ker pogodba ni bila izpolnjena. Sodišče prve stopnje se je do pobotnega ugovora določno opredelilo v točkah 8.-10. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo le po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo in je izpodbijana sodba tudi v tem delu pravilna.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožnik dolžan sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve in zato za to pravdo ni potreben (155. člen ZPP)