Jedro

Pisna pogodba je namreč sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Za veljavnost pogodbe zakon ne predpisuje, da mora prejeti vsaka pogodbena stranka listino. Še več, dopušča podpis samo ene listine. Listina o prodajni pogodbi ni vrednostni papir, za katerega velja načelo inkorporacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izstaviti zemljiškoknjižno listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko za trisobno stanovanje, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku 1009 k.o.... Ugotovilo je, da sta pravna prednica tožencev J. Ž. in pravni prednik tožeče stranke 26.12.1980 sklenila prodajno pogodbo za obravnavano stanovanje; da je prodajalka dala overiti svoj podpis na njej; da ji je bila 29.05.1981 plačana kupnina 1,440.000,00 din, kar sledi tudi iz knjigovodske evidence tožeče stranke in knjigovodske kartice NLB; da je J. Ž. umrla 11.04.1987 in da do takrat ni zahtevala plačila kupnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Zavzelo je stališče, da so trditve, da pogodba sploh ni bila sklenjena, novota brez dokazil; da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, dokaznih pravil pa ni in tako ni nujno, da bi se plačilo dokazovalo le z virmanom; da je dokazna ocena knjigovodske kartice pravilna; da ob zakonskih določbah 20. do 24. člena Zakona o zemljiški knjigi ne gre za nepravilen sodbeni izrek.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Trdi, da je podpisana pogodba veljavna, če se podpisane pogodbe tudi izmenjajo. Zaradi dogovorjenega načela sočasne izpolnitve bi bilo treba izvesti dokaz v zvezi s plačilom kupnine, in to z virmanom, ne pa s knjigovodsko kartico, ki šteje za verodostojno listino samo v izvršilnem postopku. J. Ž. je povsem upravičeno sklepala, da je pogodba ne zavezuje, ker je hranila vse njene izvode, tožeča stranka pa ni shranila niti virmana, niti ni tožila pravne prednice tožnikov in ni predlagala zaznambe v zemljiški knjigi. O pravdnih stroških bi moralo sodišče odločiti, kot da gre za separatne stroške. Sodišče bi moralo enotno odločiti tako v tej zadevi kot v zadevi okrožnega sodišča II P 684/96. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko stališče, da pogodba sploh ni bila sklenjena, ker ena od strank ni prejela nobenega izvoda pogodbe, ni pravilno. Pisna pogodba je namreč sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za veljavnost pogodbe zakon ne predpisuje, da mora prejeti vsaka pogodbena stranka listino. Še več, dopušča podpis samo ene listine (tretji odstavek 72. člena ZOR). Listina o prodajni pogodbi ni vrednostni papir, za katerega velja načelo inkorporacije. Skratka ko si je prodajalka zadržala vse izvode podpisane prodajne pogodbe, ni s tem povzročila, da pogodba ne bi (p)ostala veljavna. Ali je prodajalka sklepala, da jo pogodba zavezuje ali ne, za rešitev tega spora ni pomembno vprašanje.

Ali je bila kupnina plačana ali ne, je dejansko vprašanje. Na dejansko ugotovitev o tem je revizijsko sodišče vezano oziroma revizija tega ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Le navrženo naj bo, da virman, ki ga revizija šteje "kot najbolj normalen način" izkazovanja plačila, še ne dokazuje, kot opaža tudi revizija sama, da je denar tudi prispel na naslovnikov račun. Tako ima seveda večjo težo izkaz iz knjigovodske kartice tekočega računa prodajalke o vknjiženju zneska na njen račun.

Odločba o stroških v sodbi šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP 1977). Revizija zoper sklep je sicer dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977). Sklep o stroških pa nima takšne narave. Zato je revizija v delu, s katerim izpodbija stroškovno odločitev, sploh nedovoljena (drugi odstavek 389. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977).

Neutemeljen je spet sklepni del revizije, po katerem bi smelo sodišče odločati le skupaj o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank, saj različna stvarna pristojnost sodišč za odločanje o zahtevku iz tožbe in o zahtevku iz nasprotne tožbe tega sploh ni dopuščala. Zadevna odločitev o stvarni nepristojnosti je bila že tudi pritožbeno preizkušena. Zadeva II P 684/96 je že pravnomočno končana in tudi revizijsko preizkušena. Ne glede na povedano revizija niti ne opredeli, za kakšno procesno kršitev naj bi šlo (drugi odstavek 365. člena ZPP 1977). Sedaj očitane kršitve v pritožbenem postopku tožena stranka ni uveljavljala in tako je ne more niti sedaj v reviziji (razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977).

Reviziji po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 168. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).