Jedro

Pogodbeno dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz pogodbe sodi v avtonomno urejanje pogodbenih razmerij. Pogodbeni stranki lahko izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih pogodbenih razmerij. Morebitne nejasne določbe pogodbe je treba zato razlagati po pravilih ZOR, za razlago pogodb. Tožena stranka je svojo razlago povezave med 10. in 11. členom pogodbe podala. Iz njene razlage izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili subsidiarno pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi bilo arbitražno reševanje neuspešno. Taka razlaga razmerja med 10. in

11. členom pogodbe je logična in ni v nasprotju z navedenimi določili.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 199.289,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje do plačila v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 98/00286 z dne 26.2.1998 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 854.406,39 SIT in 11.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila (2. točka izreka), ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v višini 292.690,71 SIT in 12.141,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila ne obstoji (3. točka izreka), ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke po pobotnem ugovoru do tožeče stranke v višini 799.272,80 SIT (4. točka izreka), terjatvi pod točko 2 in 4 izreka je pobotalo do višine 799.272,80 SIT (5. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico 55.133,59 SIT in izvršilne stroške v znesku

11.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila v roku osmih dni (6. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati 139.590,12 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2001 dalje do plačila v roku osmih dni (7. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala sodbo v 2., 5., 6. in 7. točki izreka sodbe in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbo zavrže s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka pa je izpodbijala sodbo v 3., 4., 5. in 7. točki izreka, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na ugovor sodne pristojnosti v predmetnem sporu, ki izhaja iz pogodbenega razmerja po pogodbi št. A.57-3/117 (priloga B1), je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki z navedeno pogodbo dogovorili v 10. členu medsebojno reševanje morebitnih sporov o tehničnih in drugih vprašanjih z arbitražo, katere odločitev bo dokončna. Iz dejstva, da sta pogodbeni stranki istočasno v 11. členu pogodbe dogovorili morebitno reševanje sporov v zvezi z izvajanjem te pogodbe pred sodiščem v Kranju, pa je sklepalo, da stranki rešitev morebitnih sporov iz pogodbe nista prepustili arbitraži, temveč sodišču. Zato je zaključilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu.

Tak zaključek pa je po presoji pritožbenega sodišča zmoten. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo vsebino določb 10. in 11. člena zgoraj citirane pogodbe. Glede na navidez nejasni in izključujoči določbi pogodbe pa je na naroku za glavno obravnavo dne

4.9.2001 (list. št. 24) sodišče pozvalo toženo stranko k razlagi navedenih pogodbenih določil, ki jo je tožena stranka tudi podala.

Pojasnila je, da je bila dogovorjena pristojnost sodišča le za primer, če se arbitražna komisija ne bi sestala v roku petih dni in ne bi odločila v roku 14-ih dni.

Pogodbeno dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz pogodbe sodi v avtonomno urejanje pogodbenih razmerij. Pogodbeni stranki lahko izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih pogodbenih razmerij. Morebitne nejasne določbe pogodbe je treba zato razlagati po pravilih ZOR, za razlago pogodb. Tožena stranka je svojo razlago povezave med 10. in 11. členom pogodbe podala. Iz njene razlage izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili subsidiarno pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi bilo arbitražno reševanje neuspešno. Taka razlaga razmerja med 10. in

11. členom pogodbe je logična in ni v nasprotju z navedenimi določili.

Tožena stranka je ugovor sodne pristojnosti podala že v svoji vlogi z dne 17.8.2001 (list. št. 16) in nato še v vlogi z dne 23.8.2001 (list. št. 19), obe še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Tožeči stranki sta bili navedeni vlogi vročeni, pa ugovora sodne pristojnosti ni izpodbijala, niti ni podala svoje razlage 10. in 11. člena pogodbenih določil. Šele v odgovoru na pritožbo je podala svojo razlago, da je v 10. členu pogodbe določeno arbitražno reševanje sporov o tehničnih in drugih vprašanjih (pri čemer ne pove, o katerih drugih vprašanjih), medtem ko je v 11. členu določilo o sodni pristojnosti v zvezi z reševanjem obligacijskopravnih vprašanj. Ker pa je pogodbo sestavila in predložila tožena stranka, se po njenem mnenju morajo morebitne nejasnosti razlagati po 100. členu ZOR v breme tožene stranke. Šele v odgovoru na pritožbo navedena dejstva (razlaga pogodbe) pa so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 337. člena ZPP, ni smelo presojati. Tožeča stranka namreč ni navedla okoliščin, niti verjetno izkazala, zakaj navedenih dejstev ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Ker določba 10. člena pogodbe vsebuje vse potrebne sestavine, ki jih ZPP predpisuje za to, da je bilo mogoče arbitražni dogovor presoditi za veljavnega (dogovor o predmetu odločanja arbitraže v sporih iz pogodbe - "o tehničnih in drugih vprašanih", pisnost dogovora, določeno število arbitrov, dogovorjena dokončnost arbitražne odločbe), je pritožbeno sodišče v celoti sledilo razlagi tožene stranke o razmerju med 10. in 11. členom pogodbe in ugotovilo, da sta pravdni stranki za reševanje sporov iz pogodbe z dne 12.7.1995 primarno dogovorili arbitražno odločanje.

Tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da se je takega načina reševanja spora poslužila, pa ni bil uspešen, kar bi šele utemeljevalo sodno pristojnost za reševanje predmetnega spora. Prvostopenjsko sodišče je pri tem zmotno presodilo navedeni določili pogodbe, ko je ugotovilo, da je o sporu iz te pogodbe pristojno odločati. Tožena stranka je zato utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve iz 5. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožeča stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča tako v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v znesku 292.690,71 SIT in v znesku 12.141,94 SIT (obe s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) ne obstoji (3. točka izreka), kot tudi v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke in ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 799.272,80 SIT (4. točka izreka) in posledično v delu, v katerem je sodišče pobotalo terjatvi obeh pravdnih strank (5. točka izreka) in v stroškovni odločitvi (7. točka izreka). Ker pa je z odločitvijo v 2. točki izreka sodišče druge stopnje odločalo o tožbenem zahtevku (zamudnih obrestih od računov za opravljeno delo po pogodbi), ki izvira iz pogodbe z dne 12.7.1995 (priloga B1), njenega zahtevka v tem delu ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih njenih zahtevkov, za reševanje katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki pooblastili arbitražo in s tem izključili sodno pristojnost. Povedano velja tudi glede odločanja o (eventuelno podanem) pobotnem ugovoru tožene stranke, kajti tudi v pobot uveljavljana terjatev izvira iz pogodbe št. A57-3/117 (uveljavljana pogodbena kazen zaradi zamude tožeče stranke in stroški gradbišča).

Čeprav tožeča stranka ni izrecno uveljavljala bistvene postopkovne kršitve po 5. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa zahtevka tožeče stranke in pobotnega ugovora tožene stranke ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih zahvevkov tožeče stranke ob ugotovitvi, da sodišče za odločanje o teh zahtevkih ni pristojno. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa v celoti razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odst. 354. člena ZPP).

Razveljavitev izpodbijane sodbe z zavrženjem tožbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo v tem sporu ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške sestave ugovora zoper izvršilni sklep - 100 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju - OT) in za obvestilo stranki 20 točk po OT, fotokopirne stroške v znesku 120,00 SIT ter sodno takso za ugovor v znesku 11.490,00 SIT, za pripravljalno vlogo z dne

23.8.2001 400 točk po OT in za obvestilo stranki 20 točk, fotokopirne stroške v znesku 400,00 SIT ter za udeležbo na naroku dne 4.9.2001 200 točk po OT, upoštevaje 19% DDV in veljavno vrednost odvetniške točke 110,00 SIT je skupno tožeča stranka dolžna toženi plačati

108.876,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka. Toženi stranki pa gredo tudi pritožbeni stroški in sicer sodna taksa za pritožbo v znesku 20.400,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 500 točk po OT in za poročilo stranki 20 točk po OT, ob 20% DDV, torej

68.640,00 SIT ter 2% za administrativne stroške, ki znašajo 1.373,00 SIT. Pritožbeni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 90.413,00 SIT. Skupno mora tožeča stranka toženi plačati 199.289,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih pravdnih stroškov za sestavo vloge z dne 17.8.2001, ker bi v tej vlogi navedena dejstva lahko (in jih tudi je) podala v vlogi z dne 23.8.2001, za katero pa ji je sodišče priznalo stroške. Prav tako ni priznalo toženi stranki stroškov za sestanek s stranko in pregled listin, priglašenih v ugovoru, pripravljalni vlogi z dne

23.8.2001 in v pritožbi, ker so ti stroški že vsebovani v nagradi za sestavo navedenih vlog. Tožeči stranki priglašeni pravdni stroški ne gredo, ker s tožbenim zahtevkom v tem postopku ni uspela.