Jedro

Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, je v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naloženo, da plača denarni znesek davčnemu organu, upravni akt, ki ima neposreden učinek na obveznosti dolžnika DD, zaradi česar je potrebno dovoliti, poleg rednega pravnega sredstva po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, tudi izredno pravno sredstvo obnove.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42916-80/2013-22 (11-700-01) z dne 28. 5. 2018 se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka zoper sklep o davčni izvršbi št. 42914-38/2012-11 11-3201-05 z dne 16. 11. 2012 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012) ter predlog za obnovo postopka zoper odločbo št. 42914-38/2012-35 (11- 3201-05) z dne 18. 9. 2013 (v nadaljevanju odločba z dne 18. 9. 2013). Predlog za povračilo stroškov postopka je prvostopni organ zavrnil, davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. S sklepom o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 je davčni organ davčni dolžnici A. A. v postopku davčne izvršbe zarubil njeno denarno terjatev do tožnika v znesku 225.498,70 EUR, tožniku pa je s tem sklepom naložil, naj zarubljeni znesek plača na predpisane račune davčnega organa. Ker tožnik tega ni storil, mu je prvostopni organ izdal odločbo z dne 18. 9. 2013, s katero mu je, pod izvršbo, naložil plačilo zneska po sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012. V predlogu za obnovo postopkov zoper ta dva upravna akta tožnik navaja, da je 6. 11. 2017 izvedel, da je davčna dolžnica A. A. terjatev, ki jo je imela do njega (zemljiški dolg), 20. 3. 2012 prenesla na tretjo osebo skupaj z zemljiškim pismom. Posledično A. A. v trenutku izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 ni bila več imetnica nobene terjatve do tožnika, davčni organ pa je zarubil zemljiški dolg, ki ji sploh ni več pripadal. Če bi davčni organ za to vedel že ob izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 oziroma ob izdaji odločbe z dne 18. 9. 2013, upravna akta ne bi izdal. 3. V predlogu tožnik opiše okoliščine v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo z A. A. Posojilo je bilo sprva zavarovano z ustanovitvijo hipoteke, kasneje sta pogodbeni stranki hipoteko spremenili v zemljiški dolg, s čimer naj bi se, po mnenju tožnika, terjatev A. A. iz naslova posojilne pogodbe inkorporirala v vrednostni papir (zemljiško pismo). Od tedaj dalje se je s terjatvijo iz naslova posojilne pogodbe razpolagalo zgolj skupaj z zemljiškim pismom (torej z indosamentom zemljiškega pisma). Tožnik je 2. 10. 2017 v naključnem pogovoru z A. A. izvedel, da ni več imetnica zemljiškega pisma, nov imetnik pa naj bi že predlagal zoper tožnika izterjavo. V postopku davčne izvršbe zoper A. A. je davčni organ posegel na premoženje, katerega imetnik ni bila več davčna dolžnica, ampak tretja oseba. V obnovljenem postopku bo potrebno upoštevati, da davčna dolžnica že dne 20. 3. 2012 ni bila več upnica tožnika. Rubež terjatve po sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 ni bil skladen z določili Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Davčni organ namreč ni zahteval predložitve zemljiškega pisma. Z nezakonitim dejanjem je davčni organ povzročil, da je obveznost tožnika do upnika B. ostala nezmanjšana, tožniku pa je hkrati nastala nova obveznost do davčnega organa v znesku 225.495,70 EUR.

4. Prvostopni organ je oba predloga za obnovo postopkov zavrgel. Sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 ni dokončna odločba, s katero bi bil postopek končan, zato obnova postopka ni dovoljena. Nadalje prvostopni organ še ugotavlja, da razlog tožnika ne predstavlja enega od zakonskih obnovitvenih razlogov. Zemljiški dolg je namreč neakcesorna zastava in čeprav se uporablja v funkciji zavarovanja neke druge terjatve, na njen obstoj ni vezan. Zato po mnenju prvostopnega organa ne drži, da je terjatev po posojilni pogodbi z dne 15. 10. 2008 postala inkorporirana v zemljiško pismo in da se prenaša skupaj z zemljiškim pismom. Iz sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 nedvoumno izhaja, da je davčni organ zarubil terjatev po posojilni pogodbi in ne zemljiškega dolga. Podvajanje terjatev ni posledica ravnanja davčnega organa, temveč je posledica civilno pravnih razmerij med tožnikom in A. A., zaradi katerih utegne biti A. A. odškodninsko odgovorna tožniku.

5. Glede odločbe z dne 18. 9. 2013 prvostopni organ pojasni, da jo je izdal na podlagi 175. člen ZDavP-2. V postopku izdaje te odločbe davčni organ ne preverja več dejanskega stanja glede obstoja zarubljene terjatve v času njenega rubeža, zato tudi v postopku obnove tega ni mogoče preverjati. Zato tudi obnova postopka izdaje odločbe z dne 18. 9. 2013 ni mogoča. Tožnikov razlog za obnovo postopka izdaje odločbe z dne 18. 9. 2013 je, iz enakih razlogov kot v zvezi s sklepom o davčni izvršbi, neutemeljen.

6. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V celoti potrdi razloge za zavrženje predlogov za obnovo postopka zoper oba upravna akta. S sklepom o davčni izvršbi ni bilo nič odmerjeno, zato ni odmerna odločba po določbah ZDavP-2. Posledično tudi ni pogojev za obnovo postopka zoper odločbo z dne 18. 9. 2013. V celoti tudi pritrdi prvostopnemu organu glede tega, zakaj razlog, ki ga tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, četudi bi bil v času izdaje sklepa o davčni izvršbi in odločbe poznan, ne bi pripeljal do drugačne odločitve.

7. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep, v tožbi zahteva glavno obravnavo za izvedbo predlaganih dokazov. Obširno pojasni dejansko stanje zadeve. Davčni organ je zaradi napačnih podatkov, ki mu jih je posredovala A. A., napačno ugotovil obseg njenega premoženja v zvezi z njeno terjatvijo do tožnika v času izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012. S spremembo hipoteke v zemljiški dolg se je terjatev A. A. do tožnika po posojilni pogodbi z dne 15. 10. 2008 inkorporirala v stvarnopravni vrednostni papir - zemljiško pismo. Tožnik je 2. 10. 2017 v pogovoru z davčno dolžnico izvedel, da ni več imetnica zemljiškega pisma. Nadalje se je izkazalo, da je že 30. 11. 2016 novi imetnik zemljiškega pisma B. zoper tožnika vložil predlog za izvršbo za izterjavo terjatve iz zemljiškega pisma. A. A. je terjatev, ki jo je imela do tožnika, že 20. 3. 2012 prenesla na tretjo osebo skupaj z zemljiškim pismom. Ob izdaji sklepa o davčni izvršbi tožnik ni ničesar dolgoval davčni dolžnici, stališče prvostopnega organa, da naj bi zemljiški dolg in terjatev iz posojilne pogodbe obstajala sočasno drug poleg drugega, pa je več kot očitno zmotno. Davčna organa v zvezi z odločanjem o predlogu za obnovo nista izvedla predlaganih dokazov, zato jih je treba izvesti v tem upravnem sporu.

8. Pri odločanju je prvostopni organ kršil pravila postopka. ZDavP-2 namreč ne določa, da bi se smela obnova predlagati le zoper odločbo, s katero je postopek končan. Ne določa tudi drugih omejitev glede vrste odločb, v zvezi s katerimi bi bila obnova dovoljena. Prvostopni organ je v sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 in v odločbi z dne 18. 9. 2013 vsebinsko odločil o obveznosti tožnika za plačilo zneska 225.498,70 EUR. Upravna akta predstavljata samostojni odločbi o obveznosti tožnika. Zoper takšne odločbe pa je obnova postopka dovoljena tudi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se tožnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-6/13, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016. Ob takšnem stališču se zastavlja vprašanje, kakšno pravno sredstvo, ki mu ga zagotavljata 25. člen Ustave RS ter 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, potem sploh ima dolžnikov dolžnik, ki šele po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi in pravnomočnosti odločbe izve, da ob njuni izdaji davčnemu dolžniku ni dolgoval ničesar. Republika Slovenija je v konkretnem postopku privilegirala sebe kot upnico in je kršila eno od temeljnih pravnih načel, in sicer načelo, da se položaj dolžnika ne sme poslabšati zaradi spremembe upnika. Če bi Republika Slovenija res zarubila terjatev davčne dolžnice iz zemljiškega pisma, bi morala skladno z določbo prvega odstavka 108. člena ZIZ davčni dolžnici zemljiško pismo odvzeti. ZIZ v postopku sodne izvršbe ustrezno upošteva materialno pravo, in sicer da terjatve iz vrednostnega papirja po odredbi ni moč uveljaviti (niti zarubiti) brez vrednotnega papirja. Republika Slovenija odločbo 18. 9. 2013 uporablja kot izvršilni naslov, s tem pa ji sama priznava pravno naravo odmerne odločbe v smislu ZDavP-2. Prvostopni organ je povsem spregledal, da tožnik kot dolžnik terjatve iz vrednostnega papirja po odredbi sploh ne more vedeti, kdo je upravičen imetnik zemljiškega pisma, vse dokler se njegov imetnik ne izkaže s predložitvijo zemljiškega pisma.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz svoje odločbe.

10. Tožba je utemeljena.

11. Davčna organa sta oba predloga za obnovo postopka spoznala za nedovoljena po določbi 89. člena ZDavp-21, in sicer s pojasnilom, da s sklepom o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 ni bilo ničesar odmerjenega, odločba z dne 18. 9. 2013 pa je bila izdana v posledici tožnikove neizvršitve sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012, pri čemer se obstoja terjatve davčne dolžnice do tožnika v postopku izdaje te odločbe več ne preverja. Glede na ta pojasnila je sodišče presojalo pravilnost odločitve o zavrženju predlogov za obnovo postopkov zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 ter zoper odločbo z dne 18. 9. 2013. 12. Jezikovno 89. člen ZDavp-2, ki ureja obnovo davčnega postopka, res govori o odločbi. Vendar je v teoriji2 zavzeto stališče, da je potrebno dovoljenost obnove zoper sklep presojati z vidika vsebine in pravnih učinkov sklepa in je ni mogoče _a priori_ zavrniti. Obnove postopka ni zoper procesne sklepe, saj ti ne oblikujejo oziroma spreminjajo pravnega položaja oseb, prav tako tudi ne ugotavljajo pravnih razmerij in dejstev3. Ni pa mogoče izključiti obnove postopka pri tistih sklepih, ki se nanašajo na konkreten primer, njegov cilj pa je povzročiti neposreden učinek v pravicah ali obveznostih posameznika ali pravne osebe (stranke) v upravnem postopku4. 13. In prav za take vrste sklep gre pri sklepu o davčni izvršbi na terjatev davčnega dolžnika v delu sklepa, kjer davčni organ na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 dolžniku davčnega dolžnika (v nadaljevanju dolžnik DD) naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na račune davčnega organa. V obravnavi zadevi je prvostopni organ v 3. točki izreka sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 tožniku naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 225.498,70 EUR na prehodni podračun davčnega organa.

14. Glede pravne narave tega dela izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev sodišče ugotavlja, da gre za sklep, ki ima učinek glede tožnikovih obveznosti. Res gre za poseg na že obstoječo obveznost dolžnika DD, pa vendarle je v posledici sklepa po 173. členu ZDavP-2 pravni položaj dolžnika DD v pomembni okoliščini drugačen v primerjavi s pravnim položajem dolžnikovega dolžnika v civilnopravni izvršbi po določbah ZIZ. V civilno pravni izvršbi je s sklepom o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku le prepovedano poravnati zarubljeno terjatev prvotnemu upniku, to je dolžniku5. Novi upnik z rubežem terjatve dolžnika proti njegovemu dolžniku (in prenosom le-te) nasproti dolžnikovemu dolžniku še ne pridobi izvršilnega naslova, temveč mora terjatev, če ji dolžnikov dolžnik ugovarja, še iztožiti. Zato dolžnikov dolžnik zoper sklep o rubežu terjatve nima pravice do pritožbe (četrti odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa lahko ugovore proti novemu upniku ustrezno uveljavlja v morebitnih nadaljnjih postopkih po prenosu terjatve, s čimer je njegov položaj ustrezno zavarovan6. 15. Veljavna ureditev davčne izvršbe se v pomembnih delih razlikuje od ureditve po ZIZ. Dolžnik DD ima redno pravno sredstvo zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev (ugovor po 174. členu ZDavP-2). Dolžniku DD, ki ni izpodbijal sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika (ali pa pri tem ni bil uspešen) in ki ne izpolni obveznosti do davčnega organa, ki mu je s sklepom naložena, bo davčni organ na podlagi pooblastila iz 175. členu ZDavP-2 izdal odločbo, s katero mu (pod grožnjo davčne izvršbe) naloži, da v 15-ih dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. V tem primeru ima po 175. členu ZDavP-2 davčni organ možnost, da zoper dolžnika DD pridobi neposredno izvršljiv izvršilni naslov, četudi o samem obstoju terjatve med davčnim dolžnikom in njegovim dolžnikom še ni bilo odločeno z močjo izvršilnega naslova s strani pristojnega sodišča7. Brez priznanja pravice do obnove davčnega postopka zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev, v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naložena obveznost plačila davčnemu organu, v opisani situaciji dolžniku DD, ki je šele po dokončnosti in pravnomočnosti sklepa po 173. členu ZDavP-2 izvedel, da davčnemu dolžniku v resnici ni bil več dolžan, preostane le še pravno varstvo napram prvotnemu upniku (davčnemu dolžniku) na podlagi obogatitvenega zahtevka po 197. členu Obligacijskega zakonika8. Slednje, po presoji sodišča, ne predstavlja enakovrednega pravnega varstva v primerjavi z zahtevkom do davčnega organa na povračilo na podlagi 97. člena ZDavP-2, ki bi bil posledica uspeha v obnovljenem postopku. Ključna razlika je najmanj v tem, da bo šlo praviloma za zahtevek do zasebnega (in tudi zadolženega) subjekta.

16. Sodišče se strinja s tožnikom, da v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev ni mogoče izključiti, da dolžnik DD ugovora ni vložil (ali pa z njim ni bil uspešen) iz razloga, ker za materialnopravno dejstvo, ki vpliva na obstoj zarubljene terjatve, ob izdaji sklepa še ni vedel, čeprav je to dejstvo že obstalo. Z odrekanjem obnove kot izrednega pravnega sredstva bi dolžnik DD prišel v položaj, ko njegovih pravic ali pravnih interesov, po obstoječi ureditvi davčne izvršbe, ne bi bilo mogoče več varovati v novem upravnem postopku oziroma v drugem sodnem postopku9. In prav to je situacija, kateri je namenjeno izredno pravno sredstvo obnove postopka10. Po drugi strani pa bi bil z odrekanjem izrednega pravnega sredstva priviligiran položaj države kot upnice davčnega dolga v primerjavi z upnikom, ki ima za poplačilo svoje terjatve na razpolago civilnopravno izvršbo, za kar pa ni videti utemeljenega razloga. Zgolj dejstvo, da gre za davčni dolg, po oceni sodišča, ne predstavlja utemeljenega razloga za drugačen položaj upnika, ki v postopku izvršbe skuša doseči poplačilo svoje terjatve.

17. Ob povedanem sodišče zaključuje, da je sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, v delu sklepa, kjer je dolžniku DD naloženo, da plača denarni znesek davčnemu organu, upravni akt, ki ima neposreden učinek na obveznosti dolžnika DD, zaradi česar je potrebno dovoliti, poleg rednega pravnega sredstva po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, tudi izredno pravno sredstvo obnove.11 Če bo v obnovljenem postopku prišlo do odprave sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012, bo potrebno obnoviti tudi postopek zoper odločbo z dne 18. 9. 2013 (ki je bila izdana po 175. členu ZDavP-2), saj je le-ta posledica oziroma temelji na dokončnem sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 (izdanem po 173. členu ZDavP-2).

18. Ob povedanem sodišče zaključuje, da je prvostopni organ kršil 267. člen ZUP, s tem ko je predlog predlog za obnovo postopka zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2020 štel za nedovoljenega in ga je zavrgel. Zato je sodišče tožbi na podlagi 3. točke 64. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo vrnilo v postopek ponovnega odločanja. V ponovnem postopku bo moral davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje sklepa z dne 16. 11. 2012 šteti za dovoljenega, v primeru tožnikovega uspeha v obnovljenem postopku zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 pa bo potrebno obnoviti tudi postopek zoper odločbo z dne 18. 9. 2013. 19. V obnovljenem postopku zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 11. 2012 bo moral organ presoditi, ali bi bilo dopustno ta sklep izdati tudi ob vedenju dejstva zavarovanja zarubljene terjatve iz posojilne pogodbe št. SV 977/08 z dne 15. 10. 2008 z zemljiškim dolgom in kasnejšim prenosom zemljiškega dolga na podlagi indosamenta zemljiškega pisma novemu imetniku. Pri tej presoji bo potrebno upoštevati stališče Ustavnega sodišča, da dolžnik DD poseg v svoje premoženje lahko prepreči že s pravočasno vloženim in obrazloženim ugovorom12. 20. Se pa sodišče v celoti strinja z davčnima organoma glede pravne narave instituta zemljiškega dolga. Zemljiški dolg, inkorporiran v zemljiškem pismu, je neakcesorno zavarovanje obveznosti13. To pomeni, da je neakcesoren zavarovani terjatvi, ne glede na to, da gre za t.i. varovalni zemljiški dolg, torej za zemljiški dolg, ki je bil ustanovljen z namenom zavarovanja določene terjatve. Neakcesornost se kaže v tem, da se zemljiški dolg prenaša samostojno, s prenosom zemljiškega pisma, prenos zemljiškega pisma pa ne povzroči avtomatičnega prenosa terjatve, kot to zmotno trdi tožnik. Zemljiški dolg tudi ne preneha avtomatično s prenehanjem terjatve, za zavarovanje katere je bil ustanovljen, temveč preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 200. člena SPZ). V zemljiško pismo tako ni inkorporirana zavarovana terjatev iz posojilne pogodbe, temveč je v zemljiško pismo kot vrednostni papir inkorporiran zemljiški dolg. V ponovljenem postopku bo torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik glede na odločitev Ustavnega sodišča svoj predlog za obnovo zoper sklep o davčni izvršbi ustrezno obrazložil ali pa ga je mogoče šteti za neobrazloženega, ker se v njem navajajo dejstva, ki se tičejo zemljiškega dolga in ki, četudi bi se izkazala za resnična, niso materialnopravno pomembna za obstoj terjatve po posojilni pogodbi št. SV 977/08 z dne 15. 10. 2008 (ki je bila predmet rubeža).

21. Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 je sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tožnik je namreč izpodbijal procesni sklep zavrženja njegove predloga za obnovo postopka.

22. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, je sodišče po pooblastilu iz prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

23. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

1 89. člen ZDavP-2 določa, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. 2 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) / Janez Čebulj....[et al.], Uradni list RS, 2020 k 260. členu ZUP, stran 639 do 641 in komentar k 226. členu ZUP, stran 516 – 523. 3 Žuber Bruna, Obnova upravnega postopka zoper sklep, Javna uprava, letn. 53, št. 3/4, 2017, str. 53-66, 109-110 4 Prav tam, stran 57. 5 Glej tudi VSRS, sodba in sklep II Ips 47/2019 z dne 5. 6. 2020. 6 Glej sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 697/2016, II Ip 1014/2021 ter I Ip 3210/2016. 7 Žuber Bruna, Obnova upravnega postopka zoper sklep, Javna uprava, letn. 53, št. 3/4, 2017, str. 53-66, 109-110 8 197. člen OZ določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. 9 Da je potrebno dolžniku DD zagotoviti učinkovito sodno varstvo iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, je odločilo Ustavno sodišče RS v U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11.2.2016. 10 Žuber Bruna, Obnova upravnega postopka zoper sklep, Javna uprava, letn. 53, št. 3/4, 2017, str. 53-66, 109-110. 11 Da se dolžniku DD dovoli obnova postopka izdaje sklepa po 173. členu, je stališče, ki ga je Vrhovno sodišče nakazalo v sodbi X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012, točka 15. Ustavno sodišče je sicer z odločbo U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11.2.2016 to sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo, vendar pa pri tem ni presojalo vprašanje dovoljenosti obnove postopka, temveč ali vprašanje obstoja terjatve davčnega dolžnika do dolžnika DD predstavlja predhodno vprašanje, o katerem lahko odloča davčni organ. Ustavno sodišče je takšno stališče zavrnilo, s čimer je še močneje zavarovalo položaj dolžnika DD. Po sedaj veljavni sodni praksi (stališče Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče prevzelo v svoji kasnejši sodni praksi, npr. v sodbah X Ips 31/2017 in X Ips 63/2016) dolžnik DD poseg države v njegovo premoženje v primeru, ko o obstoju terjatve še ni odločilo pristojno sodišče, lahko prepreči že z obrazloženim ugovorom po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2. S tem je Ustavno sodišče položaj dolžnika DD približalo položaju dolžnika, zoper katerega je v civilnopravni izvršbi izdan sklep na podlagi verodostojne listine. In prav ta sklep pa je sklep, pri katerem je, v dajatvenem delu sklepa, po izrecni zakonski določbi 63. člena ZIZ dovoljena obnova postopka. 12 Odločba U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, točka 14. 13 Glej VSL sklep III Ip 2382/2016 in VSL sklep III Ip 3384/2013.