Jedro

Nestrinjanje s prejšnjimi odločitvami in stališči uradne osebe ne more biti izključitveni oziroma odklonitveni razlog, glede sprejetih odločitev pa so tožniku na voljo pravna sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 492-41/2015-8 (9300) z dne 29. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.029,68 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo, katero je Ministrstvo za notranje zadeve z v uvodu navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Iz obrazložitve prej navedenih aktov izhaja, da je tožnik dne 24. 3. 2015 v upravnem postopku vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Pravico do denarne odškodnine, kakor tudi pravico do drugih oblik pravičnega zadoščenja, z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljih svoboščin osebam, ki jim je, ko so začele za njih veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

3. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik na navedeni podlagi dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. ZPŠOIRSP v 2. členu določa dve skupini upravičencev do povračila škode. V prvi skupini so osebe, ki so potem, ko so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, pridobile dovoljenje za stalno prebivanje oziroma bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik je bil sicer izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vendar po izbrisu ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije.

4. Razen tega so bili upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva tudi osebe, ki so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložile zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pa je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alinee v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela (drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP).

5. Odločitev upravnih organov temelji na ugotovitvi, da tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, razen tega pa po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zato pogoji za določitev predmetne odškodnine niso podani.

6. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb postopka in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Med dejanskimi okoliščinami navaja, da se tožnik po tem, ko se je enkrat preselil na Kosovo, ni več mogel vrniti v Republiko Slovenijo, saj ni imel veljavnih dokumentov, da bi si lahko urejal svoj status. Tožena stranka se z vprašanjem, zakaj tožeča stranka ni mogla vložiti vloge za pridobitev državljanstva v času, ko je že živel na Kosovem, sploh ni ukvarjala. V tem smislu tožeča stranka zatrjuje neustavnost zakona, ki brez razumnega razloga diskriminira tiste vlagatelje za odškodnino, ki so po izbrisu vložili vlogo za sprejem v državljanstvo ali vlogo za dovoljenje za stalno prebivanje in tiste, ki zaradi objektivnih razlogov tega niso mogli storiti, kar je v nasprotju z načelom enakosti z 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da je v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, o kateri je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je tožnikom v navedeni zadevi prisodilo odškodnino, sodelovala tudi ga. A. A., vodja sektorja za statusne zadeve (sekretarka) na Ministrstvu za notranje zadeve, ki je podpisnik drugostopenjske odločbe v navedeni zadevi, kar šteje med okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti, zato gre pri izdaji te odločbe za kršitev 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Ob tem tožeča stranka še navaja, da je v začetku 90. let prejšnjega stoletja - okoli leta 1992 vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar o tem ne more predložiti nobenih dokazil, saj je izgubila vse dokumente.

9. Tožnik je bil nezakonito in protiustavno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je zaradi izbrisa moral zapustiti Republiko Slovenijo, saj je izgubil službo in vso svojo eksistenco. Iz tega razloga zahteva odškodnino za čas od 26. 2. 1992 do 18. 6. 2014, kar znaša 267 zaključenih mesecev po 50,00 EUR odškodnine, skupno torej 13.350,00 EUR. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožeči stranki določi denarno odškodnino v prej navedenem znesku, ki jo je dolžna izplačati tožena stranka, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. V predmetni zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 269/2015-15 z dne 12. 10. 2016, s katero je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 26/2017 z dne 10. 4. 2019 kot nedovoljeno zavrglo. Zoper prej navedeno sodbo Upravnega sodišča je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo, Ustavno sodišče pa je z odločbo št. Up-724/19-16 z dne 26. 5. 2022 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Iz obrazložitve izhaja, da se Upravno sodišče v svoji sodbi ni opredelilo do tožnikovega v tožbi postavljenega očitka glede (ne)pristranskosti uradne osebe, ki je odločala o postopku na drugi stopnji, s tem pa je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Zato je Ustavno sodišče sodbo Upravnega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

12. Sodišče je s sklepom št. II U 200/2022-26 z dne 24. 8. 2022 glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj sklenilo, da bo v zadevi v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po sodniku posamezniku.

13. Tožba je utemeljena.

14. ZPŠOIRSP ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so začele zanje veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena tega zakona). Ta zakon določa upravičence in upravičenke, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo, druge oblike pravičnega zadoščenja ter postopek in organe, pristojne za odločanje (drugi odstavek 1. člena tega zakona).

15. Po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu pridobila dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi v tej odločbi navedene materialnopravne podlage, ali je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa je po drugem odstavku 2. člena tega zakona upravičena tudi oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na tam navedeni materialnopravni podlagi ali vlogo za sprejem v državljanstvo Slovenije, pa je bila ta vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, če je oseba v obdobju iz izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa o vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

16. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni ne glede na razlog odsotnosti. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ...; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi tam navedene podlage, ali če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen če je to bilo zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja oziroma iz drugih tam navedenih razlogov (tretji odstavek 2. člena ZPŠOIRSP).

17. Za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa, lahko upravičenec zahteva denarno odškodnino v upravnem postopku, ki se določi pod pogoji in merili, določenimi s tem zakonom, lahko pa vloži tudi tožbo za povračilo denarne odškodnine v sodnem postopku (prvi odstavek 4. člena ZPŠOIRSP).

18. Tožnik je vložil vlogo za uveljavljanje odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva v upravnem postopku, kar je v skladu z zgoraj citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPŠOIRSP, njegova vloga pa je bila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo zavrnjena.

19. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala ugovor pristranskosti uradne osebe, to je A. A., ki je podpisnica drugostopenjske odločbe. Razlog za izločitev je okoliščina, da je omenjena sodelovala na strani Republike Slovenije v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, ki je tožnikom v navedeni zadevi prisodilo odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Gre za odklonitveni razlog po 37. členu ZUP, ki določa, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe (razen razlogov taksativno naštetih v 35. členu1) tudi takrat, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Med te sodijo predvsem osebne okoliščine, kot so: prijateljstvo, sovraštvo, oddaljenejše sorodstvo do strank, zakonitih zastopnikov itd. Ne more pa biti razlog za izločitev pravno mnenje uradne osebe, niti okoliščina, da je uradna oseba že opravljala dejanja ali odločala v konkretni zadevi, vendar je bila njena odločba pozneje odpravljena in vrnjena v ponoven postopek ali odločanje. Namen izločitvenega postopka tudi ni izražanje nestrinjanja z (drugimi ali prejšnjimi) odločitvami uradne osebe, saj so temu namenjena pravna sredstva zoper upravne akte.2 Razlog, ki ga kot izločitev uradne osebe drugostopnega organa uveljavlja tožeča stranka, je prav tovrstna okoliščina, namreč da je ta oseba sodelovala na strani države v zadevi Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji pred ESČP, kjer je to sodišče ugotovilo, da je bil izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva za državljane bivših republik SFRJ v tam navedenih okoliščinah v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, nestrinjanje s prejšnjimi odločitvami in stališči uradne osebe pa po zgoraj obrazloženem ne more biti izključitveni oziroma odklonitveni razlog. Pri A. A. ni podana nobena osebna okoliščina, ki bi kazala na njeno pristranskost pri odločanju do tožnika, glede sprejetih odločitev pa so tožniku na voljo pravna sredstva. Glede na obrazloženo sodišče razlog za izključitev uradne osebe organa druge stopnje A. A. kot neutemeljen zavrača. 20. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v tožbi odločitev upravnega organa izpodbija tudi z navedbami, da je tožnik v letu 1992 vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar v zvezi s tem nima več dokumentov. Na naroku je pojasnil, da je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Ob tem je navajal, da je prava nevešča oseba, s predmetnimi okoliščinami pa je svoje pooblaščence seznanil pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Upoštevajoč dejanske okoliščine v predmetni zadevi, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v letu 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Slovenije in da je nato živel na Kosovu, v okoliščinah, ki jih je opisal v svoji izpovedbi, povzeti v 21. točki te obrazložitve, sodišče ocenjuje, da so izkazani upravičeni razlogi, da se dejstva v zvezi s tem obravnavajo v tem upravnem sporu.

21. V predmetni zadevi je sodišče opravilo več narokov za glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo v predložene listine, to je izdan prvostopni in drugostopni akt, izpisek iz rojstne matične knjige za tožnikovega sina B. B. ter vse ostale listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Razen tega je zaslišalo še tožnika in predlagani priči. Tožnik je zaslišan povedal, da je vojsko služil v Sloveniji v letih 1983 in 1984 v ... V letu 1985 se je ponovno vrnil v Slovenijo in se tukaj zaposlil. Najprej je delal pri privatniku, v letu 1986 pa se je zaposlil v C. kot sovoznik. Nato se je poročil in se naselil v ... nekje v letu 1990. V letu 1992 se mu je rodil sin. Tega leta je naredil tudi šoferski izpit. Ko je šel na občino, da bi dvignil vozniško dovoljenje, je uradnica zahtevala njegovo osebno izkaznico in nato naredila čez njo križ in rekla, da odslej nima več stalnega bivališča v Sloveniji. Nato je vložil še zahtevo za državljanstvo, in sicer v septembru 1992. Po pošti je dobil odločitev, da je njegova vloga za državljanstvo zavrnjena. Takrat je sicer živel na ... Ko je ugotovil, da je v Sloveniji ostal brez vsega in brez osebnih dokumentov, se je vrnil na Kosovo. Z njim sta šla tudi njegova žena in sin in še vedno vsi živijo na Kosovu. Na Kosovo se je torej vrnil iz opisanih razlogov v letu 1993, kjer se je naselil v hiši njegovih staršev. Takrat je bila tam srbska oblast, ki je vsa potovanja ukinila, in je komaj dobil osebno izkaznico v svojem rojstnem kraju. V letu 1999 je bila tam velika ofenziva in takrat je njihova hiša v celoti pogorela. Potem so skoraj leto dni živeli v šotoru, nato pa jim je hišo popravil Rdeči križ Avstrije.

22. Glede vložitve vloge za državljanstvo v letu 1992 je še povedal, da je vlogo vložil po tem, ko je dobil potrdilo o nekaznovanju iz Kosova, ki mu ga je poslal njegov oče. Vlogo je vložil osebno in je šel zato na urad. Sicer je bil v zvezi z vlogo za pridobitev državljanstva na uradu dvakrat. Prvič je šel vprašat, kaj potrebuje, drugič pa je vlogo vložil. Vsa dokumentacija v zvezi s tem je zgorela, ko je na Kosovu pogorela njihova hiša. 23. Sodišče je v postopku zaslišalo še predlagani priči, in sicer Č. Č., ki je povedal, da je tožnika spoznal v Sloveniji, kjer so se družili, ker so bili vsi s Kosova. Ve, da je delal v C. in mu je tudi povedal, da je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, tako kot so storili takrat vsi. Čez čas mu je povedal, da je bila njegova vloga zavrnjena. Priča je npr. dobila državljanstvo v kakšnem tednu.

24. Priča D. D. je prav tako povedal, da je tožnika spoznal v Sloveniji v letu 1985 ali 1986, ker so bili vsi iz iste Občine ... na Kosovu. Spoznali pa so se v Sloveniji in jih je okoliščina, da so iz istega kraja, povezovala. Stike so imeli ves čas do razpada Jugoslavije. Tožnik je delal v C. in je nazadnje stanoval na ... Po razpadu Jugoslavije so vsi vložili vlogo za državljanstvo. Priča je državljanstvo dobil takoj, tožnik pa mu je povedal, da je bila njegova vloga zavrnjena. Zakaj je prišlo do tega, priča ni vedela, morda mu je manjkala kakšna dokumentacija. Zanesljivo pa je zatrdil, da je tožnik vlogo za sprejem v državljanstvo vložil, kot so takrat storili tudi vsi drugi.

25. V zvezi s postopkom, ki je tekel po tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v letu 1992, je tožeča stranka skušala pridobiti arhivsko dokumentacijo, zaradi česar ji je bil tudi večkrat podaljšan rok za predložitev le-te, vendar so se vsi tovrstni poskusi končali neuspešno. V zvezi z okoliščino, ali je tožnik vložil vlogo za pridobitev državljanstva v letu 1992 in kakšen je bil rezultat tega postopka, je sodišče ocenilo ostale izvedene dokaze. Pri tem je treba poudariti, da se v upravnem postopku upravna organa s to okoliščino nista ukvarjala in v zvezi s tem ugotavljala dejanskega stanja, zato so navedbe v upravnih odločbah, da tožnik ni vložil vloge za pridobitev državljanstva za razjasnitev te okoliščine v tem upravnem sporu brezpredmetne.

26. Iz izpovedbe v postopku zaslišanega tožnika pa izhaja, da je vlogo za sprejem v državljanstvo vložil po tem, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kot sta storila tudi njegova soseda prav tako s Kosova. V zvezi s tem je bil na upravni enoti dvakrat, prvič, da se je informiral o tem, kaj za vložitev take vloge potrebuje in drugič, ko je vlogo vložil. Njegova vloga je bila zavrnjena. Ko je ostal v Sloveniji brez vsega in brez osebnih dokumentov, se je z družino v letu 1993 vrnil na Kosovo. Dokumentacije v zvezi s postopkom za pridobitev državljanstva nima, ker jim je v letu 1999 na Kosovu v celoti pogorela hiša. 27. V zvezi z navedeno okoliščino je sodišče zaslišalo tudi priči Č. Č. in D. D., oba pa sta povedala, da so po razpadu Jugoslavije vsi (očitno sta s tem mislila znance državljane bivših republik SFRJ, ki so živeli v Republiki Sloveniji), tudi tožnik, vložili vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, onadva sta bila pri tem uspešna, tožnik pa ne.

28. Sodišče ocenjuje izpovedbe vseh treh skladne in prepričljive, iz njih pa izhaja, da je tožnik v letu 1992 po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki pa je bila zavrnjena. Okoliščine, zakaj v zvezi s tem nima nobene listinske dokumentacije, je tožnik prepričljivo in izkustveno sprejemljivo pojasnil. V zgoraj opisanih okoliščinah se je z družino vrnil na Kosovo, kjer pa jim je v letu 1999 v celoti pogorela hiša in je bila vsa listinska dokumentacija izgubljena.

29. Na osnovi v tem upravnem sporu izvedenih dokazov sodišče tako zaključuje, da tožnik izpolnjuje pogoj iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP za upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je po izbrisu iz registra vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, njegova vloga pa je bila zavrnjena. Tožnik izpolnjuje tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, to je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj je s svojo izpovedbo prepričljivo izkazal, da je do odločitve o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, tukaj živel, nato pa je Slovenijo skupaj s svojo družino zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je ostal brez vseh osebnih dokumentov.

30. S tem pa je tožnik pogoje za pridobitev odškodnine po ZPŠOIRSP, določene v drugem odstavku 2. člena v zvezi s prvo alinejo tretjega odstavka tega člena izkazal. 31. Ker so bila v upravnem postopku v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

32. V zvezi s predlogom tožeče stranke za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče dodaja, da že z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti3. Za takšno odločanje ima sicer podlago v določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso podani.

33. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi neustavnost določb ZPŠOIRSP, ki po njenem mnenju diskriminirajo tiste vlagatelje za odškodnino, ki po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva niso mogli vložiti vloge za sprejem v državljanstvo ali za dovoljenje za stalno prebivanje. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, se sodišče z zatrjevano neustavnostjo ni ukvarjalo, saj je odločitev sprejelo na drugi dejanski in posledično materialnopravni podlagi.

34. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena)4 v višini 385,00 €. K temu je prištelo še 84,70 € 22 % za DDV, kar skupno znaša 469,70 €.

35. Po presoji sodišča je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov za postopek z revizijo, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-15. Ne glede na to, da z revizijo ni bila uspešna, je bila ta potrebna zaradi možnosti vložitve ustavne pritožbe, s katero pa je tožeča stranka uspela. Po 5. točki tarifne št. 30 v času vložitve revizije veljavne Odvetniške tarife v zvezi s 1. točko tarifne št. 18 je tožeča stranka upravičena do nagrade za sestavo revizije v višini 450,00 €, upoštevajoč pri tem sporno vrednost, ki znaša 13.350,00 €, glede na višino zahtevka za izplačilo sredstev.6 K temu je sodišče prištelo še 9,00 € za materialne stroške7 in 100,98 € za 22 % DDV. Skupaj stroški z revizijo znašajo 559,98 €.

36. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 1.029,68 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

37. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Ti so: če je uradna oseba v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza že prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke, njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; če je bila udeležena na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. 2 Glej Komentar Zakona o upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 312 in 313. 3 Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021. 4 Ta določa: če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 eurov. 5 Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 6 Sporna vrednost 13.350,00 € pomeni po 5. v zvezi s 1. točko tar. št. 30 v povezavi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (upoštevajoč vrednost točke v času sestave revizije 0,459 €) 500 točk povečanih za 50 %, torej skupno 750 točk, kar glede na vrednost točke v času odločanja (to je 0,6 €) znaša 450,00 €. 7 Po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife 2 %.